VSM Sodba II Kp 38211/2019-358

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 38211/2019 z dne 24. 5. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanega B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 8.500,00 EUR napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da mu izreče opozorilno sankcijo oziroma nižjo kazen zapora.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona zagovornica uveljavlja zgolj uvodoma, saj v nadaljevanju navedenih kršitev ne obrazloži, niti ne navede, konkretno katero kršitev iz 371. in 372. člena ZKP bi naj sodišče prve stopnje storilo. Slednje pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine ostalih pritožbenih navedb. Da bi bila podana katera od tovrstnih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa ob preizkusu izpodbijane sodbe ni bilo ugotovljeno.

5Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge izpodbijane sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

6Bistvo zagovorničinih trditev je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Poudarja, da dokazni postopek ni z gotovostjo potrdil, da naj bi obdolženec naklepno poškodoval oškodovanca. Glede na to, da je zgolj oškodovanec izpovedal o dogodku, ter da ni drugih dokazov, pa je potrebno obdolženca oprostiti.

7Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanega B. B. ter izpovedbi priče C. C., zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja in trdil, da se je oškodovanec obrnil pred njim in se udaril v njegovo čelo, pa utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe obširno, tehtno in prepričljivo pojasnilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je obdolženec oškodovanca prijel, ga potegnil k sebi in ga s čelom udaril v predel nosu. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo podlago ne samo v prepričljivi in skladni izpovedbi oškodovanca, ki je zaslišan kot priča v celoti potrdil očitke, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, temveč tudi v izpovedbi priče C. C. in izvedenskem mnenju dr. D. D. Kot priča zaslišan policist C. C. je sicer izpovedal, da udarca sam ni videl, vendar pa temu delu pričine izpovedbe zagovornica daje preveliko težo. Slednji je namreč prepričljivo izpovedal, da je kot pravosodni policist čakal na oškodovanca, ki se je vračal z obiska, obdolženec pa je bil ves čas na hodniku. Samega udarca sicer ni videl, videl pa je oškodovanca, ki je krvavel iz nosu. Nadalje je pojasnil še, da je istega dne k sebi povabil oškodovanca in obdolženca na razgovor, kjer sta mu oba povedala enako, in sicer da je obdolženec z glavo udaril v predel nosu oškodovanca, o opravljenem razgovoru pa je priča C. C. sestavil uradni zaznamek. Izpovedbi oškodovanca in priče C. C. sta nenazadnje podprti tudi z izvedenskim mnenjem dr. D. D., ki je v celoti potrdil utrpljene poškodbe in mehanizem njihovega nastanka. Izvedenec je poudaril, da je prelom nosnih kosti s premikom desne piramide lahko nastal z udarcem s čelom v predel bolj desno v področju korena nosu, ter da v kolikor bi oškodovanec utrpel predhoden prelom kosti oziroma nosnega pretina s preostalo zvitostjo v levo, to v ničemer ne omogoča ali pogojuje, da bi blažji udarci v predel nosu lahko povzročili ponovne poškodbe nosnih kosti in nosnega pretina. V zvezi z razliko v višini obdolženca in oškodovanca pa je poudaril, da je glede na poteg za ramo oškodovanca, kjer je bila sila dovolj velika, da je oškodovanca zasukala, lahko prišlo do nevtraliziranja višin med njima. V luči navedenega se kot neutemeljene izkažejo navedbe zagovornice, s katerimi izraža nestrinjanje z izvedenskim mnenjem dr. D. D., kakor tudi navedbe, da je oškodovanec višji od obdolženca, da je imel oškodovanec pred tem že poškodovan nos, ter da je ostalo neraziskano, kako je pretekla poškodba vplivala na poškodbo, utrpljeno 5. 5. 2019. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje zagovornice, da izpovedbe oškodovanca ter prič C. C. in E. E., niso skladne. Ne gre namreč prezreti, da je sodišče prve stopnje ravno pričo E. E. utemeljeno ocenilo kot neverodostojno in razloge za takšen zaključek podrobno pojasnilo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno poudarjanje izpovedbe priče E. E. in preostale navedbe, s katerimi poskuša zagovornica prepričati v verodostojnost navedene priče, se zato izkažejo kot nerelevantne. Enako velja še za navedbe zagovornice, s katerimi polemizira o tem, ali je obdolženec oškodovanca prijel za oblačila ali za ramo. Kot že obrazloženo, je nedvomno, da je oškodovanec utrpel telesno poškodbo, ki mu jo je zadal obdolženec, medtem ko je samo mesto prijema (glede na predmet konkretnega očitka) v obravnavani zadevi nebistveno.

8Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo njegovo krivdo, in sicer direktni naklep, kar je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. Zato je pritožba zagovornice, ki se z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja in niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

9Zagovornica graja tudi odločbo o kazenski sankciji z navedbami, da je izrečena kazen prestroga. Specialno in generalno prevencijo je mogoče doseči tudi z blažjo kazensko sankcijo oziroma izrekom pogojne obsodbe, saj obdolženec od leta 2018 ni ponavljal kaznivih dejanj. V kolikor pa bi pritožbeno sodišče štelo, da se je dogodek odvil, kot ga je opisal oškodovanec, pa je treba upoštevati, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje pod hudim pritiskom in razburjenostjo, saj ni imel denarja, da bi poklical hudo bolno mater. Dejanje je obdolženec obžaloval, pri čemer je bil sam izzvan, kaznivih dejanj pa ni ponavljal. Ob tem je treba upoštevati še obdolženčevo dolgoletno odvisnost ter abstiniranje v času prestajanja zaporne kazni, kakor tudi epidemijo COVID-19, prezasedenost zavodov za prestajanje kazni zapora in poslabšanje zdravstvenega stanja obdolženčeve matere v povezavi z osebnostno motnjo obdolženca. Po prepričanju zagovornice časovna odmaknjenost dejanja ter dejstvo, da obdolženec kaznivih dejanj ni ponavljal, kaže na pozitivno prognozo in utemeljuje izrek pogojne obsodbe.

10Tudi v povzetem zagovornica ne more biti uspešna. Preizkus izrečene kazenske sankcije je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde ter vse ostale pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. Utemeljeno ni prezrlo obdolženčeve obsežne predkaznovanosti, ko je bil večkrat obsojen za istovrstna, pa tudi druga kazniva dejanja in prekrške. Slednje in same okoliščine v katerih je obravnavano kaznivo dejanje storil, in sicer med prestajanjem kazni zapora ter v prisotnosti pravosodnega policista (pri čemer so zagovorničine navedbe o natančnem položaju slednjega povsem nerelevantne), pa ne dajejo podlage za zaupanje, ki je potrebno pri izreku pogojne obsodbe, za katero se zavzema zagovornica. Spremembe kazenske sankcije v korist obdolženca ne narekujejo niti pritožbene navedbe o obdolženčevi odvisnosti, abstiniranju, medtem ko je vse preostale pritožbeno relevantno izpostavljene okoliščine, zlasti obdolženčevo obžalovanje, razburjenost, stisko zaradi bolne mame, skrb za otroka ter zmanjšano sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje, sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo. Po navedenem, in ker je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča edina pravična in primerna kazenska sankcija, kazenska sankcija prostostne narave, ni nobenih razlogov za spremembo obdolžencu izrečene zaporne kazni.

11Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12Iz enakih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).