22.d člen ZPND

V primeru izreka ukrepov za preprečevanje nasilja v družini brez polne uresničitve načela kontradiktornosti je nasprotnemu udeležencu pravica do izjave zagotovljena v ugovornem postopku. V njem sodišče ne presoja več, ali je bila podana nujnost izreka ukrepov brez izjave povzročitelja nasilja, temveč - ob upoštevanju vseh procesnih zagotovil - odloča, ali je izrek ukrepov utemeljen. Dinamika odnosa udeležencev presega raven konfliktnega razmerja med nekdanjima partnerjema in predstavlja psihično nasilje nasprotnega udeleženca nad predlagateljico. Ob upoštevanju intenzivnosti in trajanja nasilnih ravnanj ter tudi aktualnega ravnanja nasprotnega udeleženca je sodišče ob tehtanju pravic udeležencev utemeljeno dalo prednost osebnostnim pravicam predlagateljice pred pravico nasprotnega udeleženca do svobode gibanja.

Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v izreku sklepa z dne 21. 11. 2024, s katerim je nasprotni udeleženki izreklo ukrepe na podlagi ZPND, jasno navedlo, da se ji ti izrekajo za obdobje 12 mesecev od vročitve tega sklepa. To pomeni, da je bila veljavnost izrečenih ukrepov odvisna do datuma vročitve sklepa z dne 21. 11. 2024 nasprotni udeleženki. Ker že izrek sklepa z dne 21. 11. 2024 kaže na zmotnost presoje sodišča prve stopnje o časovni veljavnosti izrečenih ukrepov, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba izrekati do tega, kdaj sicer po splošnih procesnih pravilih (neodvisno od izreka, ki to v tej zadevi veže na trenutek vročitve) pričnejo veljati izrečeni ukrepi na podlagi ZPND.

Nabor dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, je bil zadosten za ugotovitev, ki z visoko stopnjo verjetnosti izkazuje obstoj nasilja nasprotnega udeleženca zoper predlagateljico in da so izrečeni ukrepi nujno potrebni za njeno varstvo - nenazadnje iz razloga, ker je obstajala nevarnost, da bo nasprotni udeleženec udejanjil izrečene grožnje - s tem, da nasprotni udeleženec svojih ugovornih navedb ni uspel izkazati s stopnjo verjetnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, tudi upoštevaje načelo sorazmernosti, da je ukrep prepovedi približevanja za maksimalno možno obdobje 12 mesecev, izrečen na podlagi 19. člena ZPND, utemeljen. Upoštevati je namreč treba, da je nasprotni udeleženec nad predlagateljico, ki je njegova nečakinja in na katero je v preteklosti, ko njenih staršev ni bilo doma, tudi pazil, izvajal spolno nasilje in zlorabil zaupanje s tem, ko je poleti 2024 z njo proti njeni volji spolno občeval, v zadnjem letu pa jo tudi večkrat proti njeni volji otipaval, zaradi česar se je morala aktivno braniti. Obenem se ga predlagateljica boji in se je zaradi travm, ki jih je povzročilo navedeno spolno nasilje, tudi psihiatrično zdravila. Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da pri odmeri trajanja ukrepa sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati spolnih napadov izpred več let, ki so se zgodili v času predlagateljičinega osnovnošolskega obdobja, vendar že teža spolnega nasilja, ki ga je nasprotni udeleženec izvajal nad predlagateljico v letu 2024, kot opisano zgoraj, zadošča za izrek maksimalnega trajanja ukrepa v obdobju 12 mesecev.

Pri iskanju meje med tistimi konfliktnimi položaji, ki jih lahko ljudje rešujejo sami, in položaji, kjer so žrtve nasilnih dejanj, je treba upoštevati tudi preteklo ravnanje udeležencev. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, nasilje v preteklosti lahko kaže tudi na stopnjo ogroženosti žrtve v bodočnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje preteklih dogodkov ugotovilo, da je izkazana nepredvidljivost ravnanj nasprotnega udeleženca.

Zunajobravnavni senat je jasno poudaril, da je ukrep prepovedi približevanja po ZNPPol kazenskopravni inštitut, namenjen le odvrnitvi in preprečitvi takojšnje in konkretne nevarnosti neposrednega ogrožanja, ne pa tudi urejanju družinskih razmerij. Za razliko od ukrepov, ki jih policija izreče po uradni dolžnosti, določba 19. člena ZPND omogoča žrtvi, da sodišču sama predlaga ustrezne prepovedi, z namenom varstva pred nasiljem, prenehanjem in preprečitve nasilja v družini in odvrnitve nadaljnje škode.

Je pa pritrditi pritožbeni graji nasprotnega udeleženca, da bi sodišče prve stopnje za razjasnitev spornih dejstev, in sicer, ali je do zatrjevanih nasilnih dejanj dejansko prišlo, moralo zaslišati priči, ki ju je predlagal, in sicer skupni hčerki udeležencev postopka, ki končujeta srednjo šolo. Sodišče prve stopnje je ta dokazna predloga zavrnilo z argumentom, da je priči želelo zaščititi, da ju ne bi dodatno izpostavljalo duševnih stiskam, katere sta doživljali v času skupnega življenja in ob razpadu skupnosti njunih staršev. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da to ni pravno upošteven razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Ker predlagana dokaza neupravičeno nista bila izvedeni, zaradi česar nasprotnemu udeležencu ni bila dana možnost, da bi dokazoval pravno odločilna dejstva, ki so mu v prid, je bila s tem kršena njegova pravica do izjave v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Predlagateljičina mati je bila ob podoživljanju dogodkov pri zaslišanju vidno prizadeta. Ob pričanju je jokala, kar je očitno predstavljalo oviro za potek postopka. Pri tem je življenjsko logično, da je prizadeto podoživljala dogodke, v katerih je prišlo do nasilja nad njeno hčerko. V takšnih položajih je tudi starša mogoče šteti za (posredno) žrtev nasilja nad otrokom. Tudi zanj velja, da se je treba izogniti njegovi sekundarni viktimizaciji v sodnem postopku. Sodnica se je z namenom spoštljivega in uvidevnega obravnavanja priče pravilno odzvala, ko je odvetnico nasprotnega udeleženca pozvala, da naj navede vprašanja, za katera že ve, da jih bo postavila omenjeni priči (17. stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 15. 3. 2024). Ta vprašanja je nato sodnica na dostojen in uvideven način posredovala priči.

Glede na namen Zakona o preprečevanju nasilja v družini in samo naravo odločanja v postopku po tem zakonu bi odlog izvršbe izničil učinek sprejete odločitve po tem zakonu.

Sodišče prve stopnje je pravilno, najmanj s stopnjo verjetnosti, ugotovilo dejstva o izvajanju nasilja nasprotnega udeleženca v dogodku z dne 7. 8. 2023. Nima prav pritožba, da je šlo za enkratni dogodek, saj je predlagateljica opisovala dogodke od maja 2023 dalje.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta bili zaradi ravnanj nasprotnega udeleženca, in sicer, da je nasprotni udeleženec dne 6. 1. 2023, 17. 2. 2023 in 20. 2. 2023 proti volji prve in druge predlagateljice poskušal stopiti v stik z njima, pri čemer jima je povzročil strah, občutek ogroženosti in močno duševno oziroma čustveno stisko v smislu psihičnega nasilja, saj se deklici nasprotnega udeleženca bojita zaradi preteklih nasilnih dejanj. Sodišče lahko v skladu z drugim odstavkom 48. člena ZNP-1, ne glede na omejitve, ki jih določa ZPP kot dokazno sredstvo uporabi zapis razgovora z otrokom iz drugega sodnega postopka. Prav tako lahko sodišče v skladu s 96. členu ZNP-1 odloči, da se zaradi varstva koristi otroka staršem ne dovoli vpogled v zapis o vsebini razgovora sodnika z otrokom.

Nasprotni udeleženec nima le pravice do izjave v postopku, v katerem se odloča o omejitvi njegovih pravic, ampak ima tudi pravico do njihove presoje. Ne bi imelo smisla, če bi zakonodajalec uredil pravico udeleženca v postopku, če ne bi obenem tudi zagotavljal, da bo njegova izjava presojana oziroma da bo v postopku odločeno. Okoliščina, da je potekel čas trajanja izrečenega sodnega ukrepa, preden je sodišče uspelo odločiti o ugovoru nasprotnega udeleženca, ne omejuje sodišča, da o njem vsebinsko odloči.

Predlagateljica je dokazala, da ji nasprotni udeleženec po eni strani še tudi po razhodu izkazuje naklonjenost, po drugi strani pa jo ponižuje. Pošiljanje fotografije gole ženske, ki naj bi bila predlagateljica, njunemu sinu, za predlagateljico predstavlja ponižanje in gre za psihično nasilje (peti odstavek 3. člena ZPND). Izkazovanje naklonjenosti po razpadu njune zveze, je za predlagateljico utemeljeno moteče. Izkazano je tudi, da je nasprotni udeleženec večkrat z vozilom sledil predlagateljici, imel parkiran avto v bližini njene hiše, opazoval hišo s sosednjega dvorišča. Zalezovanje predstavlja nasilje (drugi odstavek 3. člena ZPND), ki je v družini prepovedano (prvi odstavek 3. člena ZPND).

Verjetno je izkazano, da je nasprotni udeleženec s svojimi ravnanji in nepredvidljivostjo pri predlagateljici ustvarjal stalen občutek strahu, nemoči, psihične napetosti in nestabilnosti in da tako ravnanje predstavlja psihično nasilje v pomenu tretjega odstavka 5. člena ZPND.

Nasprotni udeleženec kot pomemben nasprotni dokaz predlagateljičinim trditvam o nasilju izpostavlja svoje zaslišanje, s katerim bi ovrgel resničnost njenih trditev. Navedeni dokaz bi sodišče lahko izvedlo le na naroku za glavno obravnavo. Tako se izkaže kot utemeljen tudi očitek nasprotnega udeleženca o bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče ni izvedlo naroka, ki je bil potreben zaradi izvedbe dokazov. Iz določila 22a. člena ZPND izhaja, da se za postopek odločanja o ukrepih uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek, če v ZPND ni drugače določeno. Nepravdni postopek ureja ZNP-1, ki določa, da sodišče odloči po obravnavi na naroku, razen če zakon ne določa drugače. ZNP-1 za razliko od prejšnje ureditve v ZNP izrecno določa, da sodišče opravi narok in izvede obravnavo. Sedanja ureditev glede naroka je tako skladna z določbami ZPP, da sodišče odloči na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja in da sodišče na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov odloči le, če zakon tako določa (4. člen ZPP). Ker v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, je poseglo v pravico nasprotnega udel

Zakon dopušča izrek ukrepov po hitrem postopku, kadar je podana verjetnost, da povzročitelj nasilja ogroža življenje ali resno ogroža zdravje žrtve in njenih otrok, ali je to potrebno zaradi varstva koristi otrok. V takšnem primeru se kontradiktornost vzpostavi naknadno, saj ima povzročitelj nasilja dodatno pravno sredstvo - ugovor. Utemeljitev, da ukrepi niso potrebni, saj je v priporu, ne zdrži preizkusa. Žrtev namreč potrebuje zaščito v trenutku, ko bo pripor odpravljen, poleg tega sam pripor nasprotnemu udeležencu ne onemogoča, da z žrtvijo ali otrokom ne bi navezal kontaktov preko telekomunikacijskih sredstev.

Glede na to, da ZPND v zvezi z izrekom sklepa po 22.b členu, niti v 22.b členu, niti v preostalih določbah, glede postopka odločanja o ugovoru ne določa nič drugače oziroma posebnega, v zvezi s presojanjem ugovora nasprotnega udeleženca pred sodiščem prve stopnje veljajo splošne določbe ZNP-1. Že splošno določilo o pravici udeležencev do izjave v 5. členu ZNP-1 pa sodiščem nalaga vročanje ugovora nasprotnega udeleženca v izjavo predlagatelju, pri tem pa ZNP-1 niti v splošnih določbah, niti ZPP, ne določata nobenih posebnosti oziroma domnev ob presojanju ugovora. Zato pa se pri presojanju ugovora določbe ZIZ ne uporabljajo. Določilo prvega in drugega odstavka 21. člena ZPND izrek ukrepa prepustitve stanovanja žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel in časovno neomejeno, pogojuje zgolj z nelastninskim statusom povzročitelja nasilja, torej, da ta ni lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi.

Denarna kazen, določena v sklepu, s katerim sodišče odloči o ukrepih po ZPND, ni namenjena realizaciji upnikove terjatve, niti kaznovanju dolžnika. Njen namen je, da vpliva na voljo nasprotnega udeleženca, da opusti dejanja, ki imajo za predlagateljici lahko škodljive posledice.

V izrečenem ukrepu ni bilo navedeno, da je časovni trenutek začetka veljavnosti izrečenih ukrepov za varstvo pred nasiljem vročitev sklepa nasilnežu, kar pomeni, da je (ex parte izdani) sklep začel veljati takoj, kar je tudi edino logično, saj se ukrep izreče, ker je treba žrtev nujno, torej takoj, zaščititi. Tudi ni logično, da bi časovno sklep za udeležence veljal različno (tudi žrtev se mora zavedati njegove časovne omejenosti), povsem možno pa je, da ga različni udeleženci prejmejo v različnem časovnem trenutku. Za podaljšanje ukrepov morajo biti podani enaki razlogi kot za njihov izrek, torej povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju, ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, poleg tega pa mora biti izkazano še, da že izrečeni ukrepi niso zalegli.

Namen ZPND je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. ZPND je usmerjen v varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Glede na pomen navedenih varovanih osebnih dobrin najvišjega ustavnega ranga je zahteva po nujnosti in hitrosti v postopkih po ZPND največja možna. Določba 22.d člena ZPND ima podlago v navedeni zahtevi, ko določa, da lahko sodišče izreče ukrep zaradi nasilnih dejanj tudi brez izjave povzročitelja nasilja. V takšnem primeru mu je pravica do izjave zagotovljena v ugovornem postopku (tretji odstavek 22.d člena ZPND), v katerem odloča isto sodišče, ki je izreklo ukrep in v katerem domnevni povzročitelj nasilja uresničuje svojo pravico, da razpravlja pred prvostopenjskim sodiščem oziroma uresničuje vse druge procesne pravice, ki mu jih daje zakon. Sodišče prve stopnje v ugovornem postopku ne presoja več, ali je bila podana nujnost izreka ukrepa brez izjave povzročitelja nasilja, ampak, ob upoštevanju vseh procesnih zagotovil, ali je predlagani izrek ukrepa utemeljen. Ugotovitev nasilja v druži