VSL Sklep IV Cp 2157/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep z dne 30. 4. 2024, s katerim mu je bila naložena prepoved vstopa in zadrževanja na razdalji manj kot 200 metrov od stanovanja predlagateljice, prepoved zadrževanja in približevanja kraju predlagateljičine zaposlitve, prepoved navezovanja stika z njo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo, prepoved vzpostavitve vsakršnega srečanja s predlagateljico ter vsakršnega objavljanja osebnih podatkov predlagateljice. Sodišče prve stopnje je izrečene ukrepe izreklo za čas 6 mesecev. Z izpodbijanim sklepom je še odločilo, da vsak udeleženec sam krije svoje stroške postopka.

2Nasprotni udeleženec je zoper navedeno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedel je, da je že v ugovoru poudaril, da 30. 4. 2024, ko je sodišče izdalo sklep o navedenih ukrepih, ni bilo nobenega razloga več za njegovo izdajo, saj je zunajobravnavni senat 25. 4. 2024, torej pred izdajo omenjenega sklepa, izdal sklep I Ks 000/2024, s katerim je bila prepoved približevanja podaljšana za 30 dni. Hkrati je omenjeni senat ugotovil, da ni bilo razlogov za podaljšanje za 60 dni, za kar se je zavzemala predlagateljica. Sodišče prve stopnje se o tem ni opredelilo. Predlagateljica tudi ni imela pravnega interesa, da bi že dne 30. 4. 2024 podala predlog po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Meni, da v postopku ni bil obravnavan enakopravno, sodišče tudi ni upoštevalo njegovih predloženih dokazov. Pisne izjave prič predlagateljice so bile manipulativno in prilagojeno pripravljene v pisarni predlagateljičine pooblaščenke. Omenjene priče so izpovedale le o tistem, kar jim je povedala predlagateljica, niso pa nobenega dogodka videle neposredno. Normalno je, da se v partnerski zvezi kdaj partnerja tudi sporečeta, vendar pa sam prepir še ni razlog za izdajo ukrepov, kot jih je izdalo sodišče. Predlagateljici je sam predlagal, da gresta narazen, s čimer se ni strinjala in mu je rekla, da mu bo v tem primeru naredila težave. Nikoli ji ni povzročil duševne ali kakšne druge stiske in nikoli je ni bilo strah za življenje oziroma se ni počutila ogroženo. Če bi z njo res počel vse, kar je izpovedala, bi gotovo šla na policijo oziroma bi njene prijateljice podale prijavo nasilja. Predlagateljica ni navajala resnice, ampak ga je poskušala prikazati kot nasilneža. Sodišče ni posvetilo nikakršne pozornosti obnašanju predlagateljice, ki se je opijala in v takšnem stanju počela marsikaj, kar izkazujejo fotografije, vložene v spis. Zoper njega ni bil sprožen noben postopek zaradi nasilja. Predlagateljica pa je odhajala v varno hišo zato, da bi s tem vzbujala pozornost. Če bi očitki glede nasilja držali, bi predlagateljica s seboj vzela sina, tako pa zanj niti ne plačuje preživnine. Iz 15 fotografij, ki so nastale v času skupnega življenja, izhaja, da se ga predlagateljica ne boji in da ne drži, da jo je omejeval ter izvajal psihično in fizično nasilje nad njo. Na to kažejo tudi predlagateljičine fotografije, ki jih objavlja na spletu. Sodišče je neprepričljivo v razlogih, zakaj je bila potrebna izdaja sklepa z dne 30. 4. 2024.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je na podlagi 22.d člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND¹) izreklo omenjene ukrepe potem, ko je zaključilo, da je predlagateljica verjetno izkazala resničnost njenih navedb, da je nasprotni udeleženec, njen zunajzakonski partner, nad njo izvajal dolgoletno fizično in psihično nasilje, s katerim ji je povzročil duševno stisko oziroma strah za življenje, ponižanje in ogroženost. Po ugovoru nasprotnega udeleženca je prvostopenjsko sodišče izvedlo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo številne priče in vpogledalo v listinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je predlagateljica prepričljivo izpovedala, da je bila dolgoletna žrtev nasilja nasprotnega udeleženca, in sicer fizičnega in psihičnega nasilja, spolnega nasilja in zalezovanj.² Nasprotni udeleženec, ki je predlagateljičine trditve zanikal, pri tem ni bil prepričljiv. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, se ni spomnil niti tega, da bi se predlagateljica v preteklosti zatekla v varno hišo, čeprav to okoliščino potrjuje sporočilo Centra za socialno delo X.

5Resničnostno vrednost predlagateljičinih trditev potrjujejo izpovedi prič A. A., B. B. in C. C., ki so predlagateljičine sodelavke in zaupnice. Navedene priče so bile zaslišane, zato so neutemeljene tiste pritožbene navedbe, ki skušajo ovreči korektnost njihovih pisnih izjav. Tako je priča A. A. med drugim izpovedala, da si že ob pogledu na predlagateljico vedel, da je doma nekaj narobe, priča B. B., da je bila predlagateljica prestrašena in da se je zaklepala, priča C. C. pa, da je v službo hodila objokana, izmučena in nervozna, da se ji je tresel glas. Vse tri priče so pri predlagateljici videle poškodbe oziroma modrice. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da so navedene priče o razmerju med udeležencema poučene le iz predlagateljičinih pripovedovanj. Navedene priče so tudi izpovedale, da predlagateljica o tem sama ni želela veliko govoriti, ker jo je bilo sram in ni želela, da se o nasilju nasprotnega udeleženca izve. Prav navedena ugotovitev ob okoliščini, da se je kazenski postopek začel na podlagi anonimne prijave, zanika trditve nasprotnega udeleženca, da predlagateljica manipulira in ga želi očrniti. Prepričljivost predlagateljice, prepričljivost in skladnost izpovedi omenjenih prič, sporočilo CSD o večkratni vključenosti predlagateljice v varno hišo tekom zunajzakonskega razmerja med udeležencema, listinski podatki iz zadeve I Kpd 000/2024, v kateri je bil nasprotnemu udeležencu izrečen ukrep prepovedi približevanja na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), izkazujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o izkazanosti nasilnih ravnanj nasprotnega udeleženca, ki je nad predlagateljico izvajal psihično, verbalno, fizično in spolno nasilje, v smislu 3. člena ZPND. Glede na navedeno je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je povsem logično in življenjsko, da je predlagateljico ob tako izkazanih nasilnih ravnanjih nasprotnega udeleženca še vedno strah in da se počuti ogroženo. Izrek omenjenih ukrepov je bil zato vsekakor na mestu. Pri tem je treba poudariti, da je njihov namen prevencijski, torej da se v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Glede na navedeno je bilo v obravnavanem primeru takšno varstvo predlagateljice nedvomno potrebno.

6Pritožbeno sodišče še navaja, da ukrepi, določeni v 19. členu ZPND, zgolj dopolnjujejo ukrepe, ki so določeni v drugih predpisih. Cilj in težnja ZPND namreč je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi, tudi predpisi s področja kazenske zakonodaje, zagotavlja varovanje dostojanstva človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Zato ne gre za nikakršno nasprotje ali pa podvajanje ukrepov, ki so bili izrečeni v omenjenem postopku I Kpd 000/2024 in v obravnavanem postopku, kot to meni pritožba. Ukrepi, ki so bili izrečeni v postopku po določbah ZNPPol, so bili izrečeni pod drugimi pogoji (60. člen ZNPPol) kot v obravnavani zadevi. To je zunajobravnavni senat v odločbi I Ks 000/2024 jasno poudaril, ko je navedel, da je ukrep prepovedi približevanja po omenjenem zakonu kazenskopravni inštitut, namenjen le odvrnitvi in preprečitvi takojšnje in konkretne nevarnosti neposrednega ogrožanja, ne pa tudi urejanju družinskih razmerij. Z razliko od ukrepov, ki jih policija izreče po uradni dolžnosti, določba 19. člena ZPND omogoča žrtvi, da sodišču sama predlaga ustrezne prepovedi, z namenom varstva pred nasiljem, prenehanjem in preprečitve nasilja v družini in odvrnitve nadaljnje škode. Ker je varstvo žrtev družinskega nasilja pomembna vrednota ustavnega pomena, je zakonodajalec s tem želel zagotoviti celovito varstvo žrtev takšnega nasilja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ugodilo predlagateljičinemu predlogu in z izrekom ukrepov nasprotnemu udeležencu nedvoumno sporočilo, kje so meje predlagateljičine zasebnosti, ki jih ne sme prestopiti.

7Izpodbijani sklep je pravilen, pritožba nasprotnega udeleženca pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZPND).

8Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (osmi odstavek 22.a člena ZPND).

¹ Uradni list, št. 16/2008, 68/2016.
² Predlagateljica je izpovedala, da jo je nasprotni udeleženec pretepal (udarjal s pestjo, boksal, pulil lase) in žalil. Od predlagateljice je proti njeni volji zahteval intimne odnose, večkrat jo je izprl iz hiše, ne glede na zunanje vremenske razmere. Hkrati jo je nadzoroval, preverjal njen telefon, s pošiljanjem fotografij pa mu je morala dokazovati, s kom se druži. Pred vložitvijo predloga v tem postopku je nasprotni udeleženec predlagateljico poškodoval. Ker se mu ni hotela predati, jo je odrinil in zvil prste leve roke, pri tem pa je predlagateljica zadobila zlom dlančnice, zaradi česar je bila približno 2 meseca v bolniškem staležu.