22.f člen ZPND

S sklepom o popravi je bila popravljena zgolj očitna pisna pomota glede parcelnih številk. Pritožbeni rok zoper odločitve, ki niso popravljene, ne začne ponovno teči.

Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v izreku sklepa z dne 21. 11. 2024, s katerim je nasprotni udeleženki izreklo ukrepe na podlagi ZPND, jasno navedlo, da se ji ti izrekajo za obdobje 12 mesecev od vročitve tega sklepa. To pomeni, da je bila veljavnost izrečenih ukrepov odvisna do datuma vročitve sklepa z dne 21. 11. 2024 nasprotni udeleženki. Ker že izrek sklepa z dne 21. 11. 2024 kaže na zmotnost presoje sodišča prve stopnje o časovni veljavnosti izrečenih ukrepov, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba izrekati do tega, kdaj sicer po splošnih procesnih pravilih (neodvisno od izreka, ki to v tej zadevi veže na trenutek vročitve) pričnejo veljati izrečeni ukrepi na podlagi ZPND.

Ukrepi v času odločanja o pritožbi predlagateljev ne veljajo več. Ker predlagatelji pred iztekom ukrepov niso podali predloga za njihovo podaljšanje, je prenehanje njihove veljavnosti dokončno (tretji odstavek 19. člena ZPND). Ponovni izrek ukrepov je možen samo na podlagi novega, samostojnega predloga.

Glede na namen Zakona o preprečevanju nasilja v družini in samo naravo odločanja v postopku po tem zakonu bi odlog izvršbe izničil učinek sprejete odločitve po tem zakonu.

V izrečenem ukrepu ni bilo navedeno, da je časovni trenutek začetka veljavnosti izrečenih ukrepov za varstvo pred nasiljem vročitev sklepa nasilnežu, kar pomeni, da je (ex parte izdani) sklep začel veljati takoj, kar je tudi edino logično, saj se ukrep izreče, ker je treba žrtev nujno, torej takoj, zaščititi. Tudi ni logično, da bi časovno sklep za udeležence veljal različno (tudi žrtev se mora zavedati njegove časovne omejenosti), povsem možno pa je, da ga različni udeleženci prejmejo v različnem časovnem trenutku. Za podaljšanje ukrepov morajo biti podani enaki razlogi kot za njihov izrek, torej povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju, ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, poleg tega pa mora biti izkazano še, da že izrečeni ukrepi niso zalegli.

V postopkih po določbah ZPND zadošča nižji dokazni standard, ker zadošča, da so dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti. Po določbah tega zakona mora sodišče postopati hitro, ker je cilj ukrepov takojšnja zaščita žrtve, zato sodišče izvede le nujno potrebne dokaze, s katerimi s stopnjo verjetnosti ugotovi obstoj ali neobstoj odločilnih dejstev za presojo utemeljenosti predloga. Za podaljšanje ukrepa morajo biti podani enaki razlogi, kot za izrek ukrepa, poleg tega pa mora biti izkazano še, da ukrep ni učinkoval, da ga je nasprotni udeleženec kršil. Sodišče prve stopnje je obstoj dejstva o ravnanju nasprotnega udeleženca in negotovosti ter ranljivosti predlagateljice v času učinkovanja prepovedi približevanja po sklepu z dne 12. 7. 2019 ugotovilo s stopnjo verjetnosti in jih materialnopravno pravilno prepoznalo kot nasilje nasprotnega udeleženca na škodo predlagateljice in njunega skupnega otroka.

V postopkih po ZPND velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, nujnosti hitrega postopka in ker je ukrep začasen. Psihično nasilje je v skladu s petim odstavkom 3. člena ZPND ravnanje in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjene z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. V zvezi s slednjim je tudi razumeti izjavo predlagateljice, da se nasprotnega udeleženca ne boji, saj je nesporno, da nad njo nikoli ni bil fizično nasilen. Glede na vse okoliščine konkretnega primera in stopnjo ogroženosti, ob nespornem dejstvu, da nasprotni udeleženec po vložitvi predloga ni več izvajal psihičnega nasilja nad predlagateljico, je rok dvanajstih mesecev, kot ga je določilo sodišče prve stopnje neustrezen, zato je pritožbeno sodišče trajanje ukrepov skrajšalo na šest (6) mesecev.

Ker je izrečenim ukrepom potekla časovna veljavnost in ker sta stranki v postopku njihovega podaljšanja sklenili sodno poravnavo, je pritožbeno sodišče zavrglo pritožbo zoper sklep z dne 14. 11. 2018, s katerim je sodišče prve stopnje ukrep prepustitve stanovanja, izrečen s sklepom z dne 17. 5. 2018, omejilo na šest mesecev.

Nasprotni udeleženec ne le, da nima materialnega, pač pa tudi ne formalnega interesa za pritožbo, saj je s svojim ugovorom v resnici v celoti uspel. Izrečenih ukrepov zaradi njihovega takojšnjega učinkovanja po njegovem ugovoru ni bilo mogoče razveljaviti prej, kot takoj, to je s trenutkom odločanja (o ugovoru).

Zaradi suspenzivnega učinka ukrepov po ZPND in ker predlagateljici v času trajanja ukrepov njihovega podaljšanja nista predlagali, s sklepom določeni ukrepi pa so se v času vložitve pritožbe že iztekli, se s pritožbama položaj pritožnikov ne bo spremenil, izboljšal oziroma poslabšal, zaradi česar pritožniki nimajo pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.

Za podaljšanje ukrepov morajo biti podani enaki razlogi kot za njihov izrek, torej povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju, ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, poleg tega pa mora biti izkazano še, da že izrečeni ukrepi niso zalegli.