369. člen ZFPPIPP

Upravitelj je tisti, ki je dolžan pripraviti popolno poročilo o poplačilih, sodišče prve stopnje pa je tisto, ki nato preveri, katero stališče je pravilno, torej ali je upnik poplačan v skladu s pravili stečajnega postopka ali ne. Sodišče ne more odločiti na podlagi nekonkretiziranih navedb upravitelja, da so zavarovane terjatve poplačane v celoti, ko na drugi strani upnik zatrjuje, da to ne drži. Upravitelj se razreši, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan, kar nespoštovanje navodil sodišča prav gotovo je. Pritožbeno sodišče opozarja, da ne glede na to, da je bila zahteva upnika za razrešitev upravitelja pravnomočno zavrnjena, to ne pomeni, da njegova razrešitev ni mogoča tudi po uradni dolžnosti (119. člen ZFPPIPP).

Ne glede na navedbo upravitelja v končnem načrtu končne razdelitve tako sodišče prve stopnje sploh ni odločalo o kakršnemkoli znesku, ki bi ga bila dolžna plačati S. S. Ob tem pa S. S. niti ni stranka tega postopka in ji v tem sklepu tudi ni mogoče naložiti plačila česarkoli, saj to ni stvar stečajnega postopka. Glede na to, da z izpodbijanim sklepom niti ni bilo odločeno o kakršnemkoli znesku, ki bi ga pritožnica morala plačati v stečajno maso, prav tako pa pritožnica nima položaja upnika v tem postopku, je njena pritožba nedovoljena.

Na podlagi izjave upnika, da sprejme vse ponujeno neunovčljivo premoženje dolžnika, upnik še ni pridobil pravice do prevzema celotnega premoženja. Koliko ga bo pridobil, je odvisno od ocenjene vrednosti tega premoženja ter od višine njegove priznane in še neplačane terjatve.

Pritožnik trdi, da je terjatev nanj prešla šele 13. 10. 2017, kar je po poteku roka za ugovor proti načrtu končne razdelitve. Zato pravočasnega ugovora ni mogel vložiti. Pri tem pa pritožnik spregleda, da bi takšen ugovor nedvomno lahko vložil prejšnji imetnik terjatve, družba A. Upnik, ki ugovora proti načrtu končne razdelitve ni vložil, sklepa o končni razdelitvi ne more izpodbijati iz razlogov, ki bi jih lahko navajal že v ugovoru zoper končni načrt končne razdelitve.

Glede na načelo koncentracije stečajnega postopka iz 227. členu ZFPPIPP in na izjemoma možno izdajo začasne odredbe zoper insolventnega dolžnika po tretjem odstavku 131. člena ZFPPIPP v okoliščinah tega primera v nameri stečajnega upravitelja poplačevati upnike in jih dejansko poplačati po pravnomočnosti sklepov o razdelitvi posamezne stečajne mase ni subjektivnega razpolaganja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Z začasno odredbo ni dopustno upravitelju prepovedati oprave tistih dejanj, ki jih opravlja kot poseben organ znotraj stečajnega postopka. Tožeča stranka je z vložitvijo pritožb zoper sklepa o razdelitvi stečajne mase zadržala njuno izvršitev in dosegla tisto pravno varstvo, ki ji gre kot upniku v stečajnem postopku.

Iz vsebine ugovora izhaja, da gre za ugovor proti načrtu končne razdelitve z dne 25. 4. 2016, v okviru katerega se lahko izpodbija tudi pravilnost posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev, ki je predložen hkrati z načrtom razdelitve, če ta ni v skladu s končnim seznamom preizkušenih terjatev, ki je bil del sklepa oziroma sklepov o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, ter če ta ne upošteva pravilnega izida postopkov v zvezi z napotitvami in spremembami pogojnih terjatev v nepogojne (če seveda o čem takem še ni bilo odločeno pri prejšnjih razdelitvah), torej če ta ni sestavljen v skladu z 72. členom ZFPPIPP. V postopku osebnega stečaja je tako, da premoženje, ki ga ni mogoče prodati in ga tudi noče prevzeti nobeden od upnikov, ostane stečajnemu dolžniku - fizični osebi, ki v nasprotju s pravno osebo po končanju stečajnega postopka ne preneha obstajati, zato je še nadalje lahko nosilec pravic oziroma lastnik premoženja. Pravila, ki veljajo za stečajni postopek nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja uporabljajo le smiselno. Zato je lahko v primeru, ko premoženja ni mogoče unovčiti, smiselno, da se že prej razčisti, katero premoženje

Iz navedenega dopisa z dne 10. 3. 2016 nedvoumno izhaja, da je z njim upnica odreagirala na načrt končne razdelitve (saj se nanj izrecno sklicuje) in njeno jasno nestrinjanje z načinom predvidene razdelitve. Navedene vloge torej ni mogoče obravnavati drugače kot ugovora proti načrtu končne razdelitve. Prvostopenjsko sodišče je namreč zmotno ugotovilo, da proti načrtu končne razdelitve ugovor ni bil vložen, zato bo moralo z upničino vlogo z dne 10. 3. 2016 postopati kot z ugovorom proti načrtu končne razdelitve.

V primeru, ko upnik ni vložil ugovora zoper načrt razdelitve, zoper sklep o razdelitvi ne more vložiti pritožbe, saj "preskakovanje" pravnih sredstev ni dovoljeno. Kaj takega bi bilo možno le v primeru, da se končni načrt razdelitve ne bi ujemal z načrtom razdelitve, česar pa pritožnik niti ne zatrjuje.

Smiselna uporaba pravil 364. člena ZFPPIPP narekuje, da je stečajnemu dolžniku dovoljeno vložiti ugovor proti načrtu prve razdelitve. Le-ta je namreč zelo zainteresiran za poplačilo upnikov, pa tudi za morebiten preostanek stečajne mase, do katerega je upravičen po poplačilu vseh stroškov stečajnega dolžnika in vseh upnikov. To pa hkrati pomeni, da je stečajni dolžnik dolžen vložiti ugovor zoper načrt razdelitve, v kolikor želi pridobiti pravico do pritožbe zoper sklep o prvi (ali poznejši) razdelitvi.

Prijavo je vložilo več upnikov, ta pa je bila skladno z VSL sklepom III Cpg 72/2006 z dne 28. 11. 2006 naknadno specificirana in individualizirana tako, da je bil na 3. naroku za preizkus terjatev omogočen njen preizkus in učinkovito prerekanje posameznih terjatev vseh upnikov, vendar pa s tem ni mogoče šteti, da je šlo v tem primeru za novo in s tem prepozno prijavo terjatve/terjatev upnikov, saj skupinska terjatev predstavlja zgolj obliko prijave terjatve, ki je tehnične narave, vseskozi pa gre pa za eno in isto terjatev. Pravnomočen sklep o glavni razdelitvi je saniral tudi morebitno napačno oziroma nepravilno priznanje oziroma prerekanje terjatev s strani stečajnega upravitelja. Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika ne pomeni tudi zmanjšanja porokove obveznosti (obveznosti stečajnega dolžnika). Porok je namreč upnikom dolžan izpolniti celotno obveznost, ne glede na zmanjšano obveznost glavnega dolžnika. Zaradi varstva upnika zakon odstopa od načela akcesornosti. Izjemo od akcesornosti pa utemeljuje tudi namen poroštva. Postopki v Uredbi ES št. 1346/2000 z dne 29. 5. 2000 se nanašajo zgolj na primere, ko gre za podružnice (poslovalnice) istega dolžnika v r

S tem, ko je upravitelj v načrtu delitve predvidel delitev med družbenika, sta tudi družbenika (smiselno kot upnika) pridobila pravico ugovora zoper načrt. Procesna predpostavka za vložitev pritožbe v skladu z določbo 1. odstavka 366. člena ZFPPIPP v zvezi s 1. odstavkom 369. člena in 373. člena ZFPPIPP je namreč vložitev ugovora zoper načrt končne razdelitve.