343. člen ZFPPIPP

Iz Poročila o oceni vrednosti ni razvidno, ali katera od pogodb oziroma katera druga stvar ali premoženjska pravica, ki je bila prodana kot del poslovne celote, predstavlja premoženje, ki bi ga bilo treba oceniti v skladu s 1. točko četrtega odstavka 327. člena ZFPPIPP.

Predmet presoje pri izdaji sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu je zamejen z drugim odstavkom 342. člena ZFPPIPP. S sklepom po drugem odstavku 342. člena ZFPPIPP stečajno sodišče odloči le o tem, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca. Ne odloča pa o tem, katere pravice tretjih prenehajo na prodanem premoženju. Stečajno sodišče bi eventualno lahko odločilo le o kakšni pravici, ki ne preneha, vendar pa v tem postopku za kaj takega ni bilo pravne podlage. Glede nepremičnine je zato sodišče prve stopnje moralo sprejeti le sklep po drugem odstavku 342. člena ZFPPIPP (kot to določa 2. točka četrtega odstavka 343. člena ZFPPIPP) – da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca. Katere pravice tretjih prenehajo, delno določa že prvi odstavek 342. člena ZFPPIPP, taksativno pa jih našteva 89. člen ZZK-1 v zvezi s 96. členom ZZK-1. Vendar odločitev o izbrisu pravic tretjih ni predmet stečajnega postopka, temveč zemljiškoknjižnega postopka, v katerem bodo konkretizirane pravice, ki bodo izbrisane iz zemljiške knjige.

S sklepom po drugem odstavku 342. člena ZFPPIPP stečajno sodišče odloči le o tem, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca. Ne odloča pa o tem, katere pravice tretjih prenehajo na prodanem premoženju. Stečajno sodišče bi eventualno lahko odločilo le o kakšni pravici, ki ne preneha, vendar pa v tem postopku za kaj takega ni bilo pravne podlage. Glede nepremičnine je zato sodišče prve stopnje moralo sprejeti le sklep po drugem odstavku 342. člena ZFPPIPP (kot to določa 2. točka četrtega odstavka 343. člena ZFPPIPP) – da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca. Katere pravice tretjih prenehajo, delno določa že prvi odstavek 342. člena ZFPPIPP, taksativno pa jih našteva 89. člen ZZK-1 v zvezi s 96. členom ZZK-1. Vendar odločitev o izbrisu pravic tretjih ni predmet stečajnega postopka, temveč zemljiškoknjižnega postopka, v katerem bodo konkretizirane pravice, ki bodo izbrisane iz zemljiške knjige.

Za prenos stavbne pravice se smiselno uporabljajo določila, ki veljajo za prenos lastninske pravice na nepremičninah. Pri presoji pogojev dovoljenosti prodaje mora zato sodišče upoštevati tudi posebna pravila stvarnega prava nepremičnin, ki jih ureja ZZK-1. To pomeni, da je prodaja v stečajnem postopku dovoljena, če je stečajni dolžnik vknjiženi in resnični imetnik stavbne pravice in so po stanju zemljiške knjige izpolnjeni drugi pogoji, da kupec pridobi stavbno pravico brez pravnih napak.

V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da je predmet prodajne pogodbe premoženje, ki je poslovna celota, bi iz izreka sklepa o prodaji moralo izhajati, katere stvari in/ali pravice, ki tvorijo poslovno celoto, se prodajajo. V primeru, da se prodaja premoženje, ki je poslovna celota, je potrebno tudi obrazložiti, zakaj naj bi določeno premoženje predstavljalo poslovno celoto.

Prodajna pogodba, ki ima alternativno predvideno možnost plačila kupnine s pobotom, ni v nasprotju z zakonom. V pritožbi izrecno zatrjevani 264. člen ZFPPIPP takšnemu načinu poplačila ne nasprotuje, saj ne ureja prodaje stečajne mase in razdelitve kupnine. Mora pa sodišče predhodno izpeljati postopek razdelitve.

Predlog se zavrne.

Sodišče druge stopnje soglaša, da določbi 5. člena ZLPP in 17. člena ZSKZG urejata specifično situacijo, kot posledico vzpostavitve državne lastnine na določenih kmetijskih zemljiščih ter sta omogočili prejšnjim upravljalcem sklenitev zakupnih pogodb s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov (tožnik) za podržavljena zemljišča ter jim (prejšnjim upravljalcem), v primeru, da so sklenili zakupno pogodbo, omogočili pobot kupnine (zneska, ki so ga upravljalci plačali za zemljišča, ki so po ZLPP postala last države).

V zvezi z zatrjevanjem tožnice glede neupravičene obogatitve je tako bistvena ugotovitev, da je šlo pri prodaji po Pogodbi za prodajo poslovne celote, kjer se oblikuje enotna cena, ki ni odvisna od vrednosti posameznih delov, ki sestavljajo poslovno celoto. Zato po prodaji ni mogoče uveljavljati, da posamezni del poslovne celote ni bil prodan po pravilni vrednosti oziroma pravilni količini, saj je potrebno predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto.

Navodila in s tem evropske predpise je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v delu, ko je zaključilo, da ta napotujejo na uporabo nacionalnega predpisa in sicer ZFPPIPP in zaključilo, da je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati stanje do uvedbe (prav: začetka) stečaja, ne pa kasnejše stanje. Celo kadar je za neupravičeno porabo sredstev EU odgovoren upravičenec in je zoper upravičenca uveden stečaj ali postopek likvidacije, se sredstva ne vračajo, in posredniško telo do upravičenca ne vzpostavi terjatve, če stečaj ni povezan z goljufijo. Za odločitev je bistveno le to, da je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, da stečaj ni povezan z goljufijo in da v pogodbah o sofinaciranju ni bilo izrecno navedeno, da posredniško telo od upravičenca v primeru stečaja lahko zahteva vrnitev izplačanih sredstev, saj se v tem primeru skladno s členom 1 (8) (b) Uredbe EU št. 539/2010 dodeljena in izplačana sredstva upravičencu, torej toženi stranki, ne vračajo. Tožeča stranka tako nima terjatve iz naslova teh sredstev do tožene stranke.

Tožena stranka je na podlagi prodajne pogodbe o nakupu poslovne celote postala univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika pri opravljanju dejavnosti nasada drevesnic, nanjo pa na podlagi 5. člena ZLPP in 17. člena ZSKZ ter drugega odstavka 4. člena Zakupne pogodbe (priloga A3) ni prešla pravica do pobota kupnine za odplačno pridobljena zemljišča z zakupnino za ta zemljišča.

Ne glede na to, da gre pri Dogovoru za dvostransko pogodbo, ki je bila sklenjena pred začetkom stečajnega postopka in pri kateri nobena od strank ni (v celoti) izpolnila obveznosti, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev v tem primeru ni mogoče uporabiti določil ZFPPIPP, v katerih so vsebovana posebna pravila za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Pogodba, s katero se ena od strank zaveže drugi stranki, da bo zanjo opravila določene posle, je pogodba o naročilu. V obravnavani zadevi je zato potrebno upoštevati določbe OZ in ZFPPIPP, ki se nanašajo na posebnosti, do katerih pride pri naročilu, ko se nad naročiteljem začne stečajni postopek. V takšnem primeru preneha naročilo tedaj, ko prevzemnik zve za dogodek, zaradi katerega naročilo preneha. Na podlagi neizpodbojne domneve, določene v četrtem odstavku 122. člena ZFPPIPP velja, da je prevzemnik naročila izvedel za začetek stečajnega postopka s potekom osmih dni po objavi oklica o začetku postopka. Zaradi stečaja ni prenehalo le upravičenje Odvetniške pisarne za nadaljevanje poslov, temveč tudi notranje razmerje med njo kot prevzemnikom in stečajnim dolžnikom kot naročnikom poslov. Ugasnili sta t

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep sprejelo na podlagi 341. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je bila javna dražba izvedena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji z dne 4. 1. 2018 in da je upravitelj prodajno pogodbo sklenil z dražiteljem, ki je na dražbi uspel (1. točka sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP), ter da je vsebina prodajne pogodbe v skladu z določbami 337. do 343. člena ZFPIPP. Po presoji višjega sodišča dolžnik s pritožbenimi navedbami glede „napačnosti in pristranskosti“ javne dražbe ne more uspešno izpodbiti obravnavanega sklepa sodišča prve stopnje. Iz Zapisnika o prvi javni dražbi (p.d.131) ne izhaja, da bi kdorkoli uveljavljal ugovore ali pripombe k postopku javne dražbe.

Pozvani ločitveni upnik je svoje mnenje podal, pritožnica kot ločitvena upnica na premoženju, ki ni predmet obravnavane prodaje, pa niti nima interesa za pritoževanje glede dolžnosti pridobitve mnenja ločitvenega upnika. Poslovna celota so namreč stvari in druge premoženjske pravice, ki predstavljajo opravljanje podjema, temu kriteriju pa sama osnovna sredstva ne zadostujejo, saj gre zgolj za stvari, ne pa tudi za podjem.

Sodišče prve stopnje tožnici ni odreklo pravno varstvo iz 23. člena Ustave RS. Zatrjevanega zaključka, da je uveljavljanje ničnosti v primeru prodaje poslovne celote nedopustno, kot to trdi pritožba, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni napravilo. S sklicevanjem na 88. člen OZ, ki ureja vprašanje delne ničnosti, je le zaključilo, da je potrebno v obravnavanem primeru, ko je bila sklenjena pogodba za prodajo poslovne celote po 343. členu ZFPPIPP, predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto, zaradi česar ni mogoče uveljavljati delne ničnosti oziroma ničnosti posameznih določil Pogodbe. Pri prodaji je šlo za Pogodbo za prodajo poslovne celote, kjer se oblikuje enotna cena, ki ni odvisna od vrednosti posameznih delov, ki sestavljajo poslovno celoto. Zato po prodaji ni mogoče uveljavljati, da posamezni del poslovne celote ni bil prodan po pravilni vrednosti oziroma pravilni količini, saj je potrebno predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto.

Višje sodišče stroške izbrisa zastavnih pravic iz registra neposestnih zastavnih pravic ocenjuje kot povsem običajne stroške, poleg tega pa so bili tudi pričakovani. Razpravljanje, ali bi bil morebiti tožbeni zahtevek za plačilo teh stroškov utemeljen, je odveč. Ko se kupec zaveže plačati stroške, na obveznost plačila teh stroškov ne vpliva, ali je prodajalec zagotovil bremen prosto nepremičnino.

Zmotni so zaključki sodišča prve stopnje, da je druga dopolnitev pritožbe nedovoljena, zato ker je identična s prvo dopolnitvijo pritožbe, o kateri je višje sodišče že odločalo. Ker je bila druga dopolnitev pritožbe poslana v roku, bi jo sodišče prve stopnje moralo predložiti v reševanje višjemu sodišču, kot to utemeljeno opozarja pritožnik. Prav tako pritožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je vsebinsko presojalo utemeljenost druge dopolnitve pritožbe, čeprav je za to pristojno višje sodišče. Ker višje sodišče ni odločilo o obeh dopolnitvah pritožb (ki sta bili poslani v roku), odločitev višjega sodišča tudi ni mogla postati pravnomočna.

V obravnavanem primeru je v oklicu javne dražbe navedeno, da vse davčne in druge javne obveznosti ter stroški prenosa lastništva bremenijo kupca, sodišče prve stopnje pa je glede na okoliščine konkretnega primera, v katerih upravitelj ni dal vseh podatkov o tem, kdaj je dolžnik nepremičnino pridobil v last, vključno z davčnim vidikom te dobave, sicer pritrdilo upravitelju, da kljub v oklicu javne dražbe zapisani prevalitvi plačila davčnih obveznosti na kupca, tega bremena v prodajni pogodbi upravitelj ni mogel prevaliti na kupca, ker ga o tem ni pravočasno obvestil, ravno zaradi navedenega pa je zavrnilo soglasje k sklenitvi take pogodbe, s čimer je doseglo nastop razveznega pogoja, to pa je prenehanje veljavnosti sklenjene prodajne pogodbe.