VSL Sodba I Cpg 579/2023

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, stranskemu intervenientu pa mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.687,35 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 518.271,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska, razvidne iz III. točke izreka izpodbijane odločbe, do plačila. Obenem je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti vse potrebne stroške tega postopka (točka III in IV izreka cit. odločbe).

2Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Drugostopenjskemu sodišču primarno predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki in stranskemu intervenientu naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka tožeči stranki na prvi in drugi stopnji v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tako tožena stranka kot stranski intervenient sta vložila vsak svoj odgovor na pritožbo, v katerem predlagata zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Stranski intervenient je priglasil stroške za odgovor na pritožbo, tožena stranka pa slednjih ni specificirala.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta tožeča stranka in družba A., d. o. o., (univerzalna pravna prednica družbe B., d.o.o. - v stečaju) dne 22. 6. 2012 sklenili Hipotekarno kreditno pogodbo št. partije 445, na podlagi katere je tožeča stranka kot kreditodajalec izplačala namenski kredit za investicijo v sončno elektrarno v višini 1.598.400,00 EUR, nato pa sta dne 7. 6. 2013 sklenili še Dodatek 1 k tej pogodbi. Istega dne sta pogodbeni stranki v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarke C. C. opr. št. SV 000/2013 sklenili Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 171. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). V 9.1 členu Hipotekarne kreditne pogodbe je bilo dogovorjeno, da kreditojemalec kot odstopnik v zavarovanje vseh, tudi bodočih terjatev tožeče stranke iz te kreditne pogodbe, tožeči stranki kot prevzemniku/kreditodajalcu nepogojno odstopa vse obstoječe in bodoče terjatve, ki jih bo imel iz naslova prodaje električne energije, proizvedene iz sončne elektrarne D. Tožena stranka kot Center za podpore in pravni prednik stranskega intervenienta kot prejemnik sta dne 22. 2. 2013 sklenila Pogodbo o zagotavljanju podpore kot obratovalno podporo električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (OP-OVE) v zgoraj navedeni sončni elektrarni, s katero se je tožena stranka zavezala prejemniku mesečno plačevati obratovalno podporo za proizvedeno električno energijo v proizvodni napravi. Tožeča stranka je z dopisom z dne 18. 3. 2013 obvestila toženo stranko o odstopu terjatev v zavarovanje. Tožena stranka je od tedaj dalje vse do konca leta 2019 ravnala v skladu z obvestilom tožeče stranke in vse zneske iz naslova prodaje električne energije po cit. pogodbi nakazovala na račun pravnega prednika stranskega intervenienta, odprtega pri tožeči stranki. Nato pa je tožena stranka prenehala s plačili tožeči stranki, ker je v obdobju od 10. 1. 2020 do 22. 10. 2020 prejela več sklepov o izvršbi, s katerimi je sodišče različnim upnikom družbe B. (sedaj v stečaju) dovolilo izvršbo z rubežem in prenosom v izterjavo vseh sedanjih in bodočih terjatev, ki jih ima družba B. do tožene stranke. Tožeča stranka je kot kreditodajalec z družbo B. kot kreditojemalcem dne 4. 6. 2020 sklenila še Kreditno pogodbo do zneska 48.000,00 EUR za določen čas, ki je bila nato dne 9. 6. 2020 potrjena in spojena z neposrednim izvršljivim notarskim zapisom notarke E. E. op. št. SV 00/2020. V zavarovanje vseh, tudi bodočih terjatev tožeče stranke, je družba B. kot odstopnik/kreditojemalec s sklenitvijo Kreditne pogodbe na podlagi prvega odstavka 8. b člena tožeči stranki kot prevzemniku/kreditodajalcu nepogojno odstopila vse obstoječe in bodoče terjatve, ki jih ima družba B. kot odstopnik/kreditojemalec iz naslova prodaje električne energije, proizvedene v zgoraj navedeni sončni elektrarni v R., in sicer predvsem iz Pogodbe o zagotavljanju podpore. Tožeča stranka je toženo stranko o odstopu terjatev v zavarovanje obvestila z dopisom z dne 20. 7. 2020 in jo pozvala, da zneske nakazuje na račun družbe B., odprt pri tožeči stranki.

6Med pravdnima strankama oziroma med tožečo stranko in pravnim prednikom stranskega intervenienta je bil sklenjen pravni posel globalne fiduciarne cesije, ki je zajet v 9. a členu Hipotekarne kreditne pogodbe z dne 22. 6. 2012 in v 8. b členu Kreditne pogodbe z dne 4. 6. 2020. Oba sporazuma o odstopu terjatev v zavarovanje sta bila sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Nad družbo B. se je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru St 000/2019 z dne 28. 2. 2022 začel stečajni postopek, kjer je svoje terjatve in ločitvene pravice prijavila tudi tožeča stranka, in sicer terjatev v kapitalizirani višini 1.132.076,68 EUR po Hipotekarni kreditni pogodbi z dne 22. 6. 2012 in terjatev v kapitalizirani višini 54.822,62 EUR po Kreditni pogodbi z dne 4. 6. 2020. Kot je razvidno iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 8. 11. 2022, je stečajni upravitelj s strani tožeče stranke prijavljene terjatve in ločitvene pravice v celoti priznal (priloga B30). Sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 14. 11. 2022 je z dnem 19. 4. 2023 postal pravnomočen (prim. VSL sklep Cst 5/2023 z dne 19. 4. 2023, priloga B32). Tožena stranka je na podlagi poziva stečajnega upravitelja dne 7. 7. 2022 izvedla plačilo v višini 1.712.543,93 EUR na transakcijski račun stečajnega dolžnika, s čimer je poravnala svoje obveznosti do družbe B., ki jih je imela do nje na podlagi sklenjene Pogodbe o zagotavljanju podpore z dne 22. 2. 2013 za obdobje od decembra 2019 do začetka stečajnega postopka dne 28. 2. 2022.

7Sodišče prve stopnje je ob smiselni uporabi drugega odstavka 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 206. člena SPZ zavzelo stališče, da preide odstopljena terjatev po zakonu na dan začetka postopka insolventnosti nazaj v premoženje njenega odstopnika, tj. stečajnega dolžnika.¹ Prevzemnik s tem izgubi pravice, ki jih je imel iz imetništva terjatve, torej pravico razpolagati s terjatvijo, ki je bila predmet zavarovanja, ostane pa mu po zakonu nastala ločitvena pravica (tako tudi VSRS sodbi III Ips 115/2015 in III Ips 27/2021, VSC sodba Cpg 125/2015, VSL sodbi I Cpg 666/2018 in I Cpg 1409/2015 ter sklep II Cp 1831/2021). Po začetku stečajnega postopka nad fiduciantom, fiduciar ne more več zahtevati plačila neplačane terjatve od dolžnika, temveč to lahko stori le fiduciant (tako VSL sodba I Cpg 1261/2015). V obravnavanem primeru so se odstopljene terjatve po presoji prvostopenjskega sodišča z dnem začetka stečajnega postopka nad družbo B. dne 28. 2. 2022 na podlagi zakona avtomatično vrnile v premoženjsko sfero te družbe. Tako je B., d. o. o. - v stečaju kot fiduciant zopet postal imetnik odstopljenih terjatev. Tožeča stranka kot fiduciar pa je s tem dnem na odstopljenih terjatvah dobila ločitveno pravico, saj sta bila oba sporazuma o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjena v obliki notarskega zapisa. Zato je tožena stranka pravilno vtoževano terjatev plačala stečajnemu dolžniku in tako izpolnila svojo obveznost po Pogodbi o zagotavljanju podpore z dne 22. 2. 2013. Ker se je tožeča stranka odločila, da terjatev in ločitveno pravico prijavi v stečajnem postopku in torej plačilo terjatve uveljavlja sodno, je s tem dejanjem izrazila voljo, da postane odstopljena terjatev del posebne stečajne mase in se izterja po pravilih stečajnega postopka (ne pa za zunajsodno uveljavitev po 282. členu ZFPPIPP).² V stečajnem postopku sta bili tožeči stranki terjatev in ločitvena pravica v celoti priznani, stečajni upravitelj pa je terjatev tudi že izterjal od tožene stranke, ki jo je dne 7. 7. 2022 že plačala na račun stečajne mase. Tožbenemu zahtevku bi bilo po presoji prvostopenjskega sodišča mogoče ugoditi le v primeru, če tožeča stranka svoje terjatve in ločitvene pravice ne bi prijavila v stečajnem postopku nad odstopnikom terjatve, tj. stranskim intervenientom. Ker je tožena stranka terjatev, ki jo je stranskemu intervenientu dolgovala na podlagi Pogodbe o zagotavljanju podpore, pravilno plačala stranskemu intervenientu, je njena obveznost z izpolnitvijo prenehala.

8Pritožnica navaja, da je v nasprotju z določbo 282. člena ZFPPIPP kot tudi s sodno prakso in pravno teorijo v izpodbijani sodbi zavzeto stališče, da fiduciarno odstopljena terjatev ob začetku stečajnega postopka nad odstopnikom preide nazaj v odstopnikovo pravno sfero in da lahko le on zahteva njeno plačilo. Pri tem se sklicuje na sodno prakso VSRS v zadevi III Ips 54/2014 in VSL zadeva II Cp 1548/2018. Vendar se zadeva III Ips 54/2014 ne nanaša na pravni položaj plačilne nesposobnosti cedenta, zato v predmetni zadevi ni uporabljiva. V zadevi II Cp 1548/2018 pa je bistveno vprašanje dvojno plačilo istega dolga, stališče, da v primeru fiduciantovega stečaja fiduciar še vedno ostane imetnik terjatve, pa je izraženo obiter dictum, zato tudi ta zadeva ni primerljiva s predmetno zadevo.

9Kavza fiduciarne cesije je zavarovanje obveznosti odstopnika terjatve, ki jo ima ta do svojega upnika (in prevzemnika). Sodna praksa je zavzela stališče, da v primeru insolventnosti odstopnika terjatve, ekonomski interes slednjega pretehta,³ zato je SPZ z določbo 206. člena v zvezi z 209. členom določil, da ima prevzemnik v primeru stečaja nad odstopnikom ločitveno pravico na odstopljeni terjatvi. V primeru neplačevitosti se tako fiduciarna zavarovanja približajo zastavni pravici, zaradi česar terjatev po zakonu na dan začetka postopka insolventnosti preide nazaj v premoženje njenega odstopnika (in stečajnega dolžnika). Vrhovno sodišče RS je v zadevi III Ips 115/2015 obrazložilo, da prevzemnik s tem izgubi pravice, ki jih je imel iz imetništva terjatve, torej pravico razpolagati s terjatvijo, ki je bila predmet zavarovanja, ostane pa mu po zakonu nastala ločitvena pravica in z njo povezano varstvo oziroma prednost pred drugimi upniki dolžnika. Tožeči stranki kot odstopniku terjatve/fiduciantu, ki je v stečaju, je priznalo (materialno) aktivno legitimacijo za izterjavo (predhodno) odstopljene terjatve. Glede 282. člena ZFPPIPP, ki predstavlja izjemo napram 227. členu ZFPPIPP, je zavzelo stališče, da je prevzemniku terjatve ob stečaju odstopnika puščena izbira glede poplačila terjatve: lahko prijavi terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku ali pa se sam zunajsodno poplača iz terjatve, ki je predmet ločitvene pravice. Če terjatev in ločitveno pravico (vseeno) prijavi v stečajnem postopku, s tem dejanjem izrazi voljo za to, da postane odstopljena terjatev del posebne stečajne mase in se izterja po pravilih stečajnega postopka.

10Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je ločitvena pravica institut insolventnega prava. V postopkih zaradi insolventnosti se upniku na določenem premoženju lahko prizna bodisi imetništvo (lastništvo) bodisi ločitvena pravica, ne pa oboje hkrati. Če bi odstopljena terjatev tudi po začetku stečajnega postopka ostala v premoženjski sferi upnika (in ne avtomatično po zakonu prešla nazaj v premoženjsko sfero stečajnega dolžnika), potem ne bi bilo logično, da ima upnik na takšnem (še naprej njemu lastnem) premoženju ločitveno pravico (ki je v skladu 19. členom ZFPPIPP pravica upnika do plačila njegove terjatve iz ločenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prednostno poplačilno upravičenje)). V tem primeru bi imel upnik/cesionar/fiduciar izločitveno pravico, ne pa ločitvene pravice, kot je izrecno določeno v drugem odstavku 206. člena SPZ. S tem se pokaže, da je materialnopravno pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da so se odstopljene terjatve z začetkom stečajnega postopka nad odstopnikom avtomatično po zakonu vrnile v premoženjsko sfero odstopnika.

11Po splošnih pravilih ZFPPIPP lahko upnik uveljavlja svojo terjatev in ločitveno pravico, s katero je ta terjatev zavarovana, sodno, in sicer tako, da jo (pravočasno) prijavi v stečajnem postopku, kar izhaja iz načela koncentracije, ki je glede na 227. člen ZFPPIPP temeljno načelo stečajnega postopka. Posebna pravila o zunajsodni uveljavitvi ločitvene pravice iz 282. člena ZFPPIPP so izjema od splošnega načela, izjeme pa je treba razlagati restriktivno. V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev in ločitveno pravico (in to ne pogojno) in ne upravitelja obvestila o predmetni pravdi, vsled česar je upravitelj izterjal plačilo predmetne terjatve v stečajno maso, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka izbrala poplačilo terjatve v stečajnem postopku, zato nima (več) materialne aktivne legitimacije v predmetni pravdi.

12Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da bi morala tožeča stranka, če ni želela, da za unovčenje ločitvene pravice in poplačilo iz posebne stečajne mase poskrbi stečajni upravitelj, terjatev prijaviti pogojno pod odložnim pogojem, ali stranskega intervenienta obvestiti, da bo (del) terjatve kljub prijavi v stečajnem postopku uveljavljala v ločenem sodnem postopku zoper toženo stranko.

13Pritožnica vztraja pri stališču, da se s prijavo terjatve in ločitvene pravice v stečajnem postopku ni odpovedala svojemu upravičenju, da ločitveno pravico uveljavi izvensodno. V posledici navedenega pa tožeča stranka poplačilo iste terjatve hkrati uveljavlja v dveh sodnih postopkih, tj. v tem sporu in okviru stečajnega postopka, pri čemer pa je tožena stranka vtoževano terjatev že plačala v stečajnem postopku, kjer je upravitelj prijavljeno terjatev in ločitveno pravico tožeče stranke tudi priznal. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da iste terjatve ne more plačati dvakrat, zato ji ni mogoče naložiti ponovnega plačila že plačane terjatve, saj bi bilo slednje v nasprotju z načelom pravne varnosti. Dopustnost uveljavljanja iste terjatve na več (sodnih) načinov, pa bi povzročila negotovost za udeležence pravnega razmerja. Zato je treba toženi stranki priznati, da je v okoliščinah konkretnega primera veljavno in z osvobajajočim učinkom izpolnila svojo obveznost, ko je po pozivu stečajnega upravitelja nakazala terjatev v stečajnem postopku. Zasledovati je namreč potrebno načelo, da dolžnikov dolžnik izpolni enkrat, brez da bi bil v nevarnosti, da bo isto terjatev moral izpolniti ponovno drugemu upniku. Tudi sicer kot generalno pravilo pri cesiji velja, da se položaj dolžnikovega dolžnika zaradi cesije ne sme poslabšati.

Po mnenju pritožnice naj bi prvostopenjsko sodišče s stališčem, da je tožnica s prijavo odstopljene terjatve in ločitvene pravice v stečajnem postopku nad odstopnikom izbrala, da bo terjatev uveljavljala sodno v stečajnem postopku, odstopilo od sodne prakse VSRS sklep III Ips 5/2015. Vendar pritožnica pri tem spregleda, da se odločba III Ips 5/2015 kot bistveno ukvarja z razmerjem med 266. členom in 282. členom ZFPPIPP, zato ni uporabljiva v konkretni zadevi. Sodna praksa VSL sklep Cst 16/2011, na katero se prav tako sklicuje pritožnica, pa se kot bistveno ukvarja z izgubo pravice materialnega prava kot posledico zamude roka v stečajnem postopku glede na 282. člen v zvezi s 372. členom ZFPPIPP. V zadevi VSL sklep Cst 154/2015 so predmet odločanja stroški, nastali v zvezi z unovčevanjem posebne stečajne mase, zato ni primerljiva s predmetno zadevo. Tudi zadeva VSL sodba I Cpg 1409/2015 se razlikuje od predmetne zadeve, saj v tej zadevi za razliko od predmetne zadeve vtoževana terjatev še ni plačana nikomur. Pritožnica se sklicuje tudi na zadevo I Cpg 889/2016, ki pa se nanaša na zadevo VSRS sklep III Ips 5/2015, glede katere se je višje sodišče že opredelilo zgoraj. S tem se pokaže, da ne držijo pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse, niti da je s sprejeto odločitvijo 282. člen ZFPPIPP popolnoma izvotlen. V nobenem od primerov iz sodne prakse, na katere se sklicuje pritožnica, ni dolžnikov dolžnik odstopljene terjatve že poravnal odstopniku, ki je v stečajnem postopku.

14VSRS je v zadevi III Ips 115/2015 zavzelo stališče, da kadar se prevzemnik terjatve odloči, da terjatev in ločitveno pravico prijavi v stečajnem postopku in torej plačilo terjatve uveljavlja sodno, s tem dejanjem izrazi voljo za to, da postane odstopljena terjatev del posebne stečajne mase in se izterja po pravilih stečajnega postopka. Tudi če bi sledili nasprotnemu stališču pritožnice, da upnik s tem, ko ločitveno pravico prijavi v stečajnem postopku, še vedno ne izgubi pravice do zunajsodnega poplačila svoje terjatve, to njegovo upravičenje ni neomejeno. Če upravitelja ne obvesti o tem, da terjatev in ločitveno pravico uveljavlja v dveh sodnih postopkih, stečajni upravitelj pa terjatev v teh okoliščinah izterja od dolžnikovega dolžnika, po prepričanju pritožbenega sodišča izgubi pravico do uveljavitve pravice izven stečajnega postopka.

15Pritožnica navaja, da sklep o preizkusu terjatev nima oblikovalnih učinkov, saj se z njim ne spreminja vsebina nobenega pravnega razmerja upnikov do dolžnikov, ki so predmet tega sklepa. Poleg tega so nekateri upniki, tj. F. d. o. o., G. d. o. o., in H. d. o. o., vložili ugovor o prerekanju terjatve oziroma ločitvene pravice tožeče stranke, zadnja dva pa sta vložila tudi tožbo na ugotovitev neobstoja prerekane ločitvene pravice na terjatvi, kar ima za posledico nepotrebno podvajanje sodnih postopkov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe glede vloženih tožb na ugotovitev neobstoja prerekane ločitvene pravice na predmetni terjatvi nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnica ne pojasni, da jih ni mogla brez svoje krivde uveljavljati že v postopku na prvi stopnji v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP (prim. tretjo pripravljalno vlogo tožeče stranke, vloženo dne 16. 6. 2023 na red. št. 28 spisa). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje stranskemu intervenientu v odgovoru na pritožbo, da je prav v primerih, kjer pravice do prednostnega poplačila terjatve iz istega predmeta uveljavlja več upnikov hkrati, toliko bolj pomembno spoštovanje načela koncentracije (227. člen ZFPPIPP), saj se tako zagotovi ustrezno sodno varstvo vseh konkurenčnih upnikov, parcialna odločitev pa ni ustrezna. S tem tudi ni kršeno načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov in načelo hitrosti stečajnega postopka (47. in 48. člen ZFPPIPP), na katere se sklicuje pritožnica.

16Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožeča stranka ne ve zagotovo, kolikšen del zastavljene terjatve bo uspela izterjati, zato lahko iz previdnosti v stečajnem postopku prijavi celotno terjatev in ločitveno pravico. Ni namreč sporno, da je celotna vtoževana terjatev plačana v stečajnem postopku.

17Pritožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče v 32. točki obrazložitve navedlo, da naj bi odstopljena terjatev v trenutku stečajnega postopka nad odstopnikom terjatve prišla nazaj v odstopnikovo premoženjsko sfero in naj bi le on lahko zahteval njeno plačilo, v nadaljevanju pa je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da bi bilo mogoče tožbenemu zahtevku ugoditi v primeru, če tožeča stranka svoje terjatve in ločitvene pravice ne bi prijavila v stečajnem postopku nad odstopnikom terjatve. Navedeno nasprotje je zgolj navidezno, saj v 32. točki obrazložitve prvostopenjsko sodišče zgolj povzema relevantno sodno prakso, materialnopravne zaključke pa izvede v nadaljevanju obrazložitve, in sicer v povezavi med določbami 209. in 206. člena SPZ ter 282. člena ZFPPIPP. Zato ne drži, da se zaradi pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da ni pojasnjeno, zakaj ni upoštevana sodna praksa VSRS sodba III Ips 115/2015 in VSC zadeva Cpg 92/2019.⁴ Sodišču se ni treba izjavi o prav vseh navedbah strank, ampak zadostuje, če obravnava bistvene dejanske navedbe stranke, ki zadeva odločilna dejstva, glede pravnih naziranj pravdnih strank pa zadostuje, če sodišče zavzame stališče, ki logično izključuje tista, ki jih navaja posamezna stranka. Sodišču se ni treba ukvarjati z dejanskimi navedbami ali pravnimi utemeljevanji, ki se pokažejo kot nepomembna za odločitev sodišča.

18Pritožnica navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je zmotno zaključilo, da naj bi bila tožeči stranki v stečajnem postopku terjatev in ločitvena pravica v celoti priznani, kar naj bi izhajalo iz končnega seznama preizkušenih terjatev in sklepa sodišča z dne 14. 11. 2022. Terjatev in ločitveno pravico je tožeči stranki namreč v celoti priznal zgolj stečajni upravitelj. Vendar pritožnica ne pojasni, kako naj bi navedena dejanska okoliščina vplivala na odločitev v predmetni zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča je v tej zadevi bistveno, da je stečajni upravitelj prijavljeno terjatev in ločitveno pravico tožeče stranke priznal, terjatev pa izterjal od dolžnika, kar pomeni, da so sredstva rezervirana za poplačilo ločitvenih upnikov, o čemer bo odločeno v stečajnem postopku.

19S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če pritožnica na kakšno pritožbeno navedbo morebiti ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

20Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 163. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi mora tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti pritožbene stroške stranskemu intervenientu. Tožena stranka je povrnitev stroškov sicer uveljavljala, vendar jih ni opredeljeno navedla, kar pa ne zadošča. Stranskemu intervenientu je pritožbeno sodišče priznalo odvetniške stroške po Odvetniški tarifi (OT), in sicer za odgovor na pritožbo 3625 točk, izdatki po 11. členu OT v višini 46,25 točk ter 22 % DDV. Tako odmerjeni stroški za odgovor na pritožbo znašajo 2.687,35 EUR. V primeru plačilne zamude je stranski intervenient upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

_______________
¹ Po določilu drugega odstavka 209. člena SPZ se v primeru plačilne nesposobnosti cedenta smiselno uporabljajo 206. člena tega zakona samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa. Po določilu drugega odstavka 206. člena SPZ ima fiduciar ob stečaju ali prisilni poravnavi prenosnika na fiduciarno preneseni premičnini ločitveno pravico.
² Po določilu 282. člena ZFPPIPP, če ima ločitveni upnik po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, zaradi plačila terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, to pravico obdrži tudi po začetku stečajnega postopka (prvi odstavek cit. člena). Ločitvenemu upniku ločitvene pravice iz prvega odstavka tega člena in terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, ni treba prijaviti v stečajnem postopku, temveč jo lahko uveljavi zunajsodno v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico (drugi odstavek). Drugi odstavek tega člena se ne uporablja za nezavarovani del terjatve ločitvenega upnika, za katerega znesek terjatve presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (tretji odstavek).
³ Prim. VSRS sodba III Ips 115/2015.
⁴ V zadevi VSC sodba Cpg 92/2019 ni tožena stranka poravnala terjatve niti odstopniku terjatve, tj. tožeči stranki - glej 16. točko obrazložitve.