VSC Sklep II Ip 118/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II., IV. in VI. točki izreka.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika in delno ustavilo sklep o izvršbi z dne 7. 7. 2017 (prav: izvršbo) za 12. 7. 2017 v pobot ugovarjane stroške pravdnega postopka 349,12 EUR ter v tem delu zavrnilo predlog za izvršbo (I. točka izreka). V ostalem delu je zavrnilo ugovor (II. točka izreka). Zavrnilo je predlog dolžnika za odlog izvršbe (III. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora v 8 dneh povrniti upniku 342,71 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). V presežku je zavrnilo zahtevo upnika za povrnitev izvršilnih stroškov (V. točka izreka). Sklenilo je še, da dolžnik nosi svoje stroške ugovornega postopka (VI. točka izreka). Ugotovilo je, da je za stranki nesporno, da je upnik v stečajnem postopku od 28. 1. 2014 in da je dolžnik imel terjatev do upnika, ki jo je pred začetkom stečajnega postopka odstopil družbi R. d.o.o.. Nesporno je, da je navedena družba priglasila terjatev v stečajnem postopku, stečajni upravitelj jo je v celoti priznal. Prav tako je nesporno, da je družba R. d.o.o. v stečajnem postopku priznano terjatev (delno) cedirala nazaj dolžniku. Sporen je čas nastanka terjatve, ki se izterjuje, in v zvezi s tem uporaba Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Z izvršilnim naslovom je sodišče v pravdnem postopku naložilo dolžniku plačilo 19.296,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2011 dalje ter izvršilne stroške. Terjatev je bila pravnomočno naložena v plačilo, kar ne pomeni, da je terjatev, razen pravdnih stroškov, tudi nastala z izdajo oziroma pravnomočnostjo izvršilnega naslova. Skladno s sodno prakso je nastala že, ko je imel upnik pravico od dolžnika terjati izpolnitev, torej ko je nastal pravni temelj. Slednje je merilo presojanja časa nastanka terjatve in ne kvaliteta oziroma narava terjatve. Iz izvršilnega naslova izhaja, da je upnik od dolžnika uveljavljal plačilo pogodbene kazni zaradi enostranskega odstopa od gradbene pogodbe v letu 2011. S kršitvijo gradbene pogodbe je nastal pravni temelj terjatve. Ker se je stečajni postopek nad upnikom začel 28. 1. 2014, je terjatev, ki jo izterjuje, nastala pred začetkom stečajnega postopka. Dolžnikov ugovor pobotanja je neutemeljen, saj je prenehanje terjatve na način, kot ugovarja dolžnik, v 263. členu ZFPPIPP izrecno prepovedan, s tem je ugovarjani način prenehanja terjatve nedovoljen.

2Zoper II., IV. in VI. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi vztraja, da je upnikova terjatev na podlagi izvršilnega naslova nastala po začetku stečajnega postopka s pravnomočnostjo in izvršljivostjo sklepa ter sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Pg 3719/2013 z dne 8. 1. 2015, to je 22. 3. 2017 (pravnomočnost) oziroma 29. 4. 2017 (izvršljivost). Bistveno za presojo nastanka terjatve je presoja pravne narave tožbenega zahtevka. Upnik je v gospodarskem sporu II Pg 3719/2013 oblikoval zahtevek, ki se ni glasil na ugotovitev obstoja terjatve, pač pa je sodišče odločalo o utemeljenosti dajatvenega zahtevka in je šlo za odločanje o obveznosti dolžnika plačati terjatev, kar je bistveni razlikovalni znak. Ne le to, zahtevek upnika je bil v gospodarskem sporu sporen, v pravdi so se obravnavali vsebinski ugovori dolžnika, ki so se nanašali na obstoj terjatve iz naslova pogodbene kazni. Za presojo trenutka nastanka terjatve je bistven tudi standard kvalitete terjatve, kar pomeni, da mora sodišče presojati kakšno naravo imata terjatvi, ki se srečata v pobot. Na dan začetka stečajnega postopka nista mogli terjatvi prenehati s pobotom, ker je bila terjatev upnika sporna, sicer gospodarski spor ne bi bil potreben, odstopljena terjatev pa je bila nesporna, sicer je stečajni upravitelj ne bi priznal. V takšni situaciji, ko je bila upnikova terjatev ob začetku stečajnega postopka nad upnikom sporna, je glede na okoliščino, da gre za vprašanje, ki je bistveno za presojo dovoljenosti pobota, potrebno ugotavljati tudi kvaliteto terjatve, ta pa je bila sporna (nelikvidna). V primeru, ko bi bil dolžnik že ob začetku stečajnega postopka nosilec odstopnikove terjatve, pobot ne bi bil nujno izvršen, saj bi si nasproti stali terjatvi, ki bi bili nepobotljivi (likvidna in nesporna dolžnikova terjatev do upnika - stečajnega dolžnika in nelikvidna sporna terjatev stečajnega dolžnika). Dolžnik opozarja na razliko med pojmoma nastanek in zapadlost terjatve. Pravdno sodišče je s sodbo naložilo plačilo terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar se to nanaša na vprašanje zamude s plačilom, torej na vprašanje zapadlosti. Vendar vprašanje nastanka terjatve predstavlja drug pravni problem. Upnik ni mogel doseči poplačila terjatve niti s pobotom pred izdajo sodbe. Sodišče je zmotno presojalo pogoje glede prepovedi pobota po 264. členu ZFPPIPP. V konkretnem primeru je bilo govora o položaju, ko je dolžnik s cesijo pridobil terjatev do stečajnega dolžnika, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka, in jo je novi upnik (tu dolžnik) pridobil po začetku stečajnega postopka na podlagi cesije prejšnjega upnika. V 263. in 264. členu ZFPPIPP so določeni primeri, ko pobot ni dopusten, vendar v konkretnem primeru ni šlo za nobenega od teh primerov. Dolžnik je pridobil terjatev kot novi samostojni upnik s cesijo po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da ni šlo za terjatev upnika do stečajnega dolžnika, ki bi nastala do začetka stečajnega postopka. Sodna praksa je oblikovala stališča glede namena nedovoljenosti pobota. Ta je v preprečitvi, da bi oseba, ki ima v razmerju do stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka položaj dolžnika, po začetku stečajnega postopka pridobila terjatev, nastalo pred začetkom stečajnega postopka, od drugega upnika in dosegla pogoje za pobot terjatve. V konkretnem primeru je razvidno, da dolžnik nima takšnega namena in ga ne zasleduje. Že pred stečajem je bil titular terjatve do upnika (stečajnega dolžnika), ki jo je še pred začetkom stečajnega postopka odstopil družbi R. d.o.o.. Ta je bila v stečajnem postopku priznana, nato odstopljena nazaj dolžniku kot novemu upniku do stečajnega dolžnika. Položaj, ko je dolžnik to terjatev postavil v pobot nasprotni terjatvi stečajnega dolžnika (upnika), je v dejanskem pomenu in smiselno enak položaju, kot da bi bil dolžnik ves čas nosilec terjatve do upnika in bi lahko z njo pobotal nasprotno terjatev upnika iz naslova pogodbene kazni, če bi jo stečajni upravitelj uveljavljal. Če dolžnik ne bi nasprotoval pobotu, bi bil veljavno izveden. Ne bi prišel v položaj, ko je njegova navadna terjatev v stečajnem postopku priznana, pa popolnoma nelikvidna in brez zgleda za poplačilo, ker stečajna masa ne zadošča za poplačilo navadnih upnikov, dolžnik pa dolguje plačilo stečajnemu dolžniku. Pravni položaj dolžnika bi bil glede na stališče upnika bistveno poslabšan, saj bi bil pobot ob začetku stečaja dovoljen, sedaj ne več. Takšna razlaga vodi v nedopustno prikrajšanje dolžnika. Če bi si ob začetku stečaja stali nasproti dolžnikova terjatev, če je ne bi prej odstopil družbi R. d.o.o., in upnikova terjatev iz naslova pogodbene kazni, bi se v najslabšem primeru pobotali in dolžnik upniku (stečajnemu dolžniku) ne bi bil dolžan plačati. Glede na to, da je bil dolžnik že pred začetkom stečajnega postopka imetnik terjatve do stečajnega dolžnika (upnika), bi v vsakem primeru prišlo do pobotanja njegove terjatve z nasprotno terjatvijo upnika (čeprav tedaj sporno). Tudi v primeru, ko bi se dolžnik uprl pobotu ob začetku stečajnega postopka, ker bi pričakoval poplačilo iz stečajne mase, bi imel možnost nasprotovati pobotu in vložiti tožbo na prerekanje terjatve upnika iz naslova pogodbene kazni oziroma bi bil na uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka napoten stečajni dolžnik. Tudi v takšnem primeru bi dolžnik v gospodarskem sporu podredno uveljavljal pobotni ugovor in bi bil z njim uspešen v primeru, ko bi bil ugotovljen obstoj terjatve stečajnega dolžnika iz naslova pogodbene kazni.

3Upnik je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da navedbe dolžnika predstavljajo prepis navedb iz prve vloge - ugovora zoper sklep o izvršbi in druge vloge - odgovora na odgovor upnika. V nasprotju s trditvami dolžnika je terjatev nastala že pred začetkom stečajnega postopka. Nastala je, ko je imel upnik pravico od dolžnika terjati izpolnitev, z nastankom pravnega temelja. Takšnega mnenja je tudi sodna praksa. Res je, da pojma nastanek in zapadlost terjatve ne smemo enačiti, a moramo upoštevati, da zapadlost terjatve predstavlja eno izmed logičnih posledic nastanka terjatve. Jasno je, da so izpolnjeni pogoji iz 263. člena ZFPPIPP, saj je terjatev stečajnega dolžnika (upnika) nastala pred začetkom stečajnega postopka, stečajni upnik (dolžnik) pa je terjatev pridobil po začetku stečajnega postopka. Pobot ni mogoč.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljen je očitek v zaključku pritožbe, da je izpodbijani sklep zaradi odsotnosti razlogov o pravno pomembnih okoliščinah izvršilnega postopka obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Negirajo ga ostale pritožbene navedbe dolžnika, ko na treh straneh pojasnjuje svoje materialnopravne razloge s tem, da bistvenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija.

6Dolžnik neutemeljeno vztraja pri pobotnem ugovoru in da je upnikova terjatev nastala s pravnomočnostjo oziroma izvršljivostjo izvršilnega naslova, kar je bilo po začetku stečajnega postopka nad upnikom 28. 1. 2014. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodišče v pravdnem postopku z izvršilnim naslovom dolžniku naložilo plačilo 19.296,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2011 dalje ter izvršilne stroške, upnik pa je uveljavljal plačilo pogodbene kazni zaradi enostranskega odstopa dolžnika od gradbene pogodbe v letu 2011 (9. točka obrazložitve). Teh dejanskih ugotovitev dolžnik, že pojasnjeno, ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je upnikova terjatev nastala že, ko je imel pravico od dolžnika terjati izpolnitev, z nastankom pravnega temelja¹. V sodobni procesni teoriji prevladuje publicistično pojmovanje pravnomočnosti, po katerem pravnomočna sodba ne ustanavlja oziroma odpravlja pravic, temveč pomeni samo avtoritativno ugotovitev o vsebini spornega pravnega razmerja - izjema so samo konstitutivne sodbe². S pravnomočnostjo izvršilnega naslova je prišlo le do oblastne ureditve spornega razmerja in ga z rednimi pravnimi sredstvi ni mogoče več izpodbijati. Tega ne spremenijo dolžnikove navedbe o presoji narave tožbenega zahtevka, da je sodišče odločalo o utemeljenosti dajatvenega zahtevka, da je bil sporen, da so se obravnavali vsebinski ugovori dolžnika. Pogoja za pobot in sicer kvaliteta ter likvidnost terjatev, bi se lahko presojala šele v primeru dopustnosti pobota po ZFPPIPP, za kar v tem primeru ne gre. Dolžnik še navaja, da na dan začetka stečajnega postopka nista mogli terjatvi prenehati s pobotom, ker je bila terjatev upnika še sporna in da v primeru, ko bi bil dolžnik ob začetku stečajnega postopka nosilec odstopnikove terjatve, pobot ne bi bil nujno izvršen, saj bi si nasproti stali terjatvi, ki bi bili nepobotljivi. Vendar to ne drži. Terjatvi se nista mogli pobotati zato, ker dolžnik ob začetku stečajnega postopka nad upnikom ni bil imetnik sedaj v pobot stavljene terjatve, temveč je bila to družba R. d.o.o..

7Dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno presojo pogojev glede prepovedi pobota po 264. členu ZFPPIPP, saj te določbe sodišče prve stopnje ni omenilo. Kar zadeva dolžnikovo nasprotno terjatev, v pritožbi ni dosleden. Po eni strani navaja, da je s cesijo pridobil terjatev do stečajnega dolžnika, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka, in jo je kot novi upnik pridobil po začetku stečajnega postopka na podlagi cesije prejšnjega upnika. Po drugi strani pa zatrjuje, da je v dejanskem pomenu in smiselno enak položaj, kot da bi bil ves čas nosilec terjatve do upnika, da bi lahko z njo pobotal nasprotno terjatev upnika iz naslova pogodbene kazni, če bi jo stečajni upravitelj uveljavljal, če bi si ob začetku stečaja nasproti stali dolžnikova terjatev, če je ne bi prej odstopil družbi R. d.o.o., in upnikova terjatev iz naslov pogodbene kazni, bi se pobotali in upniku (stečajnemu dolžniku) ne bi bil dolžan plačati ničesar, da glede na to, da je bil že pred začetkom stečajnega postopka imetnik terjatve do stečajnega dolžnika (upnika), bi v vsakem primeru prišlo do pobotanja terjatve z nasprotno terjatvijo upnika, da v primeru, ko bi se dolžnik uprl pobotu ob začetku stečajnega postopka, bi imel možnost nasprotovati pobotu in vložiti tožbo na prerekanje terjatve upnika iz naslova pogodbene kazni oziroma bi bil na uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka napoten stečajni dolžnik, da bi v takšnem primeru dolžnik v gospodarskem sporu podredno uveljavljal pobotni ugovor in bil z njim uspešen v primeru, ko bi bil ugotovljen obstoj terjatve stečajnega dolžnika iz naslova pogodbene kazni. Slednje ne drži, kajti ob začetku stečajnega postopka nad upnikom dolžnik ni bil imetnik v pobot stavljene terjatve, temveč je bila to družba R. d.o.o. in stečajni upravitelj jo je priznal. Terjatev dolžnika je nastala pred začetkom stečajnega postopka, do povratne cesije prišlo šele po začetem stečaju, kar prepoveduje 263. člen ZFPPIPP. Namen tega posebnega pravila je preprečiti, da bi posamezni upniki zlorabili privilegij, ki ga omogoča splošno pravilo o nedovoljenosti pobota v stečaju³. Dolžnik navaja, da ni imel takšnega namena in da ga ne zasleduje, vendar to ni pomembno.

8V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

9Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ) in ker mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil po šestem odstavku 38. člena ZIZ.

10Tudi upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.

¹ Sklepa VSL II Ip 2920/2014, II Ip 1157/2017, sodba I Cpg 764/2013.
² D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list, GV Založba, 2009, stran 147.
³ N. Plavšak, ZFPPIPP, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba Ljubljana, 2008, stran 192.