Zakon o državnem pravobranilstvu (uradno prečiščeno besedilo) (ZDPra-UPB2)

Državno pravobranilstvo je zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodišči in upravnimi organi. Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom.

Državno pravobranilstvo je samostojen državni organ. Sredstva za delo državnega pravobranilstva se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.

Naloge državnega pravobranilstva opravljajo generalna državna pravobranilka oziroma generalni državni pravobranilec in državne pravobranilke oziroma državni pravobranilci (v nadaljnjem besedilu: državni pravobranilec) ter pomočnice oziroma pomočniki državnega pravobranilca (v nadaljnjem besedilu: pomočnik državnega pravobranilca). Za državne pravobranilce se glede posameznih pravic in dolžnosti smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravice in dolžnosti sodnikov, če ta zakon ne določa drugače. Če s tem zakonom ni drugače določeno, veljajo za pomočnike državnega pravobranilca določbe tega zakona, ki veljajo za državne pravobranilce.

Organizacijo državnega pravobranilstva ureja ta zakon. Predpise za notranjo organizacijo in poslovanje državnega pravobranilstva izda generalni državni pravobranilec v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje.

Zadeve pravobranilske uprave so v pristojnosti generalnega državnega pravobranilca. Opravljanje zadev pravobranilske uprave nadzoruje ministrstvo, pristojno za pravosodje. V zadeve pravobranilske uprave sodijo odločanje in druga opravila, s katerimi se zagotavljajo pogoji za redno opravljanje nalog državnega pravobranilstva. Kadar je treba v zadevi pravobranilske uprave odločati o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Ministrstvo za pravosodje zagotavlja in izplačuje sredstva najemnin za najete prostore državnega pravobranilstva. Zadeve pravobranilske uprave in način njihovega izvajanja se določijo s predpisom iz drugega odstavka 4. člena tega zakona.

Državno pravobranilstvo posluje v slovenskem jeziku. Na območju, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, državno pravobranilstvo posluje tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če stranka, ki živi na tem območju, pri občevanju z državnim pravobranilstvom uporablja ta jezik.

Državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Pred upravnimi organi zastopa državno pravobranilstvo subjekte iz prejšnjega odstavka na podlagi pooblastila. Državno pravobranilstvo mora prevzeti zastopanje iz prejšnjega odstavka.

Subjektom iz prvega odstavka prejšnjega člena državno pravobranilstvo na njihovo zahtevo poroča v zadevah njihovega zastopanja ter pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastajajo premoženjske pravice in obveznosti, pri sklepanju pogodb, s katerimi se ustanavljajo, spreminjajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah ter pri reševanju drugih premoženjskih vprašanj.

Pri zastopanju subjektov iz 7. člena tega zakona državni pravobranilec opravlja vsa procesna dejanja, kot jih je v postopku upravičena opravljati stranka ali udeleženec.

Državni pravobranilec sme izjemoma iz upravičenih razlogov v posameznih zadevah pooblastiti posameznika z opravljenim pravniškim državnim izpitom, zaposlenega v državnem organu ali drugem subjektu, da ga nadomešča pri zastopanju za posamezna pravna dejanja. Za druga strokovna dejanja in vprašanja v postopku sme državni pravobranilec pritegniti k sodelovanju tudi druge strokovnjake, če to prispeva k hitrejši razjasnitvi zadeve.

Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo pred tujimi in mednarodnimi sodišči. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko Vlada Republike Slovenije na predlog generalnega državnega pravobranilca za zastopanje iz prejšnjega odstavka pooblasti drugo strokovno usposobljeno domačo ali tujo osebo.

Državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo dajati državnemu pravobranilstvu na njegovo zahtevo uradne podatke in obvestila, potrebna za zastopanje v posamezni zadevi. V ta namen lahko državno pravobranilstvo zahteva od pristojnega organa na vpogled spis o posamezni zadevi. Državno pravobranilstvo ima na podlagi tega zakona ali drugih zakonov, ki določajo njegove naloge in pristojnosti, zaradi obravnavanja in reševanja posamezne zadeve pravico do brezplačnega dostopa oziroma do brezplačnega neposrednega elektronskega dostopa do informatiziranih vpisnikov sodišč in vseh javnih knjig, registrov in drugih uradnih evidenc, ki jih upravljajo organi javnega sektorja v informatizirani obliki. V navedene zbirke podatkov dostopa z navedbo osebnega imena in naslova prebivališča obdolženca, obtoženca ali stranke sodnega ali drugega postopka, navedbo namena dostopa ter opravilne številke zadeve državnega pravobranilstva. Državno pravobranilstvo lahko v podatke iz zbirk podatkov vpogleda, jih kopira, prepiše ali izpiše ter nadalje obdeluje v postopkih, kjer izvršuje svoje zakonsko določene naloge in pristojnosti. Pri dostopu do zbirk osebnih podatkov, evidenc ali registrov, ki vsebujejo občutljive osebne podatke, se način dostopa in sistem zavarovanja osebnih podatkov določi v državnopravobranilskem redu, po pridobitvi predhodnega soglasja Informacijskega pooblaščenca.

Če bi moralo v določeni zadevi državno pravobranilstvo po določbah tega zakona zastopati subjekte, katerih koristi in interesi si nasprotujejo, zastopa Republiko Slovenijo.

Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa državno pravobranilstvo, mora predhodno predlagati državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. Državno pravobranilstvo mora čim prej, najkasneje pa v 30 dneh, ustrezno ukrepati in predlagatelja obvestiti o stališču do njegovega predloga. V primeru doseženega sporazuma državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca sklene izvensodno poravnavo. Tako sklenjena izvensodna poravnava je izvršilni naslov, če je terjatev iz poravnave zapadla.

Sodišča in upravni organi morajo v zadevah, v katerih državno pravobranilstvo zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona, vročati vsa pisanja državnemu pravobranilstvu, ki je po 19. členu tega zakona pristojno za zastopanje. Vročitev, ki ni opravljena po prejšnjem odstavku, nima pravnega učinka.

Stroški zastopanja državnega pravobranilstva se v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Sredstva iz prejšnjega odstavka so prihodek proračuna Republike Slovenije.

Državno pravobranilstvo opravlja naloge iz svoje pristojnosti na sedežu in na zunanjih oddelkih. Sedež državnega pravobranilstva je v Ljubljani. Zunanji oddelki so organizacijske enote državnega pravobranilstva, ki opravljajo naloge iz pristojnosti državnega pravobranilstva, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zunanji oddelki državnega pravobranilstva so v Mariboru, Celju, Kopru, Kranju, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu in na Ptuju.

Državno pravobranilstvo na sedežu je izključno pristojno za: – opravljanje svetovalne funkcije, opredeljene v 8. členu tega zakona, za vse subjekte iz 7. člena tega zakona; – zastopanje subjektov iz 7. člena tega zakona pred tujimi in mednarodnimi sodišči; – zastopanje javnega interesa v upravnih sporih; – izvajanje postopkov po 32. poglavju Zakona o kazenskem postopku; – izvajanje postopkov po 14. poglavju Zakona o prekrških; – vlaganje zahtevkov v postopkih za revizijo postopkov javnega naročanja.

Državno pravobranilstvo na sedežu zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Okrajnim sodiščem v Cerknici, Okrajnim sodiščem v Domžalah, Okrajnim sodiščem v Grosuplju, Okrajnim sodiščem v Kamniku, Okrajnim sodiščem v Kočevju, Okrajnim sodiščem v Litiji, Okrajnim sodiščem v Trbovljah in Okrajnim sodiščem na Vrhniki, Okrožnim sodiščem v Ljubljani, Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Upravnim sodiščem Republike Slovenije; pred Višjim sodiščem v Ljubljani, Višjim delovnim in socialnim sodiščem, Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ljubljana. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Mariboru zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, Okrajnim sodiščem v Lenartu, Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu, Delovnim sodiščem v Mariboru, Delovnim sodiščem v Mariboru – zunanjim oddelkom v Slovenj Gradcu, Upravnim sodiščem Republike Slovenije – zunanjim oddelkom v Mariboru, Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici, Okrožnim sodiščem v Mariboru, Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu; pred Višjim sodiščem v Mariboru, Višjim delovnim in socialnim sodiščem, Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Maribor ali sodnega okrožja Slovenj Gradec. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Celju zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona pred Okrajnim sodiščem v Celju, Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, Okrajnim sodiščem v Šentjurju pri Celju, Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, Okrajnim sodiščem v Velenju, Okrajnim sodiščem v Žalcu, Okrožnim sodiščem v Celju, Delovnim sodiščem v Celju, Upravnim sodiščem Republike Slovenije – zunanjim oddelkom v Celju; pred Višjim sodiščem v Celju, Višjim delovnim in socialnim sodiščem, Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Celje. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kopru zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona pred Okrajnim sodiščem v Kopru, Okrajnim sodiščem v Ilirski Bistrici, Okrajnim sodiščem v Piranu, Okrajnim sodiščem v Postojni, Okrajnim sodiščem v Sežani, Okrožnim sodiščem v Kopru, Delovnim sodiščem v Kopru, Upravnim sodiščem Republike Slovenije – zunanjim oddelkom v Novi Gorici; pred Višjim sodiščem v Kopru, Višjim delovnim in socialnim sodiščem, Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Koper. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kranju zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona pred Okrajnim sodiščem v Kranju, Okrajnim sodiščem na Jesenicah, Okrajnim sodiščem v Radovljici, Okrajnim sodiščem v Škofji Loki, Okrožnim sodiščem v Kranju, Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani – zunanjim oddelkom v Kranju, Upravnim sodiščem Republike Slovenije; pred Višjim sodiščem v Ljubljani, Višjim delovnim in socialnim sodiščem, Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Kranj. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Murski Soboti zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, Okrajnim sodiščem v Lendavi, Okrajnim sodiščem v Ljutomeru, Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, Delovnim sodiščem v Mariboru – zunanjim oddelkom v Murski Soboti, Upravnim sodiščem Republike Slovenije – zunanjim oddelkom v Mariboru; pred Višjim sodiščem v Mariboru, Višjim delovnim in socialnim sodiščem, Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Murska Sobota. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novi Gorici zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, Okrajnim sodiščem v Ajdovščini, Okrajnim sodiščem v Idriji, Okrajnim sodiščem v Tolminu, Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, Delovnim sodiščem v Kopru – zunanjim oddelkom v Novi Gorici, Upravnim sodiščem Republike Slovenije – zunanjim oddelkom v Novi Gorici; pred Višjim sodiščem v Kopru, Višjim delovnim in socialnim sodiščem, Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Nova Gorica. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novem mestu zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, Okrajnim sodiščem v Brežicah, Okrajnim sodiščem v Črnomlju, Okrajnim sodiščem v Krškem, Okrajnim sodiščem v Sevnici, Okrajnim sodiščem v Trebnjem, Okrožnim sodiščem v Novem mestu, Okrožnim sodiščem v Krškem, Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani – zunanjim oddelkom v Brežicah in zunanjim oddelkom v Novem mestu, Upravnim sodiščem Republike Slovenije; pred Višjim sodiščem v Ljubljani, Višjim delovnim in socialnim sodiščem, Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Novo mesto in Krško. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva na Ptuju zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, Okrajnim sodiščem v Ormožu, Okrožnim sodiščem na Ptuju, Delovnim sodiščem v Mariboru – zunanjim oddelkom na Ptuju, Upravnim sodiščem Republike Slovenije – zunanjim oddelkom v Mariboru; pred Višjim sodiščem v Mariboru, Višjim delovnim in socialnim sodiščem, Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ptuj.

V upravnih postopkih zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona državno pravobranilstvo, ki na območju, kjer odloča upravni organ, zastopa te subjekte pred sodišči. V upravnem sporu zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona državni pravobranilec, ki zadevo obravnava po prejšnjem odstavku.

Generalni državni pravobranilec sme prevzeti ali predodeliti vsako zadevo, ki se obravnava na sedežu ali zunanjem oddelku državnega pravobranilstva, na drug zunanji oddelek ali na sedež državnega pravobranilstva. Generalni državni pravobranilec mora hkrati s prevzemom ali predodelitvijo iz prejšnjega odstavka o tem obvestiti sodišče ali upravni organ, pri katerem je zadeva v obravnavi.

Zunanji oddelki morajo v treh dneh po prejemu odločbe, proti kateri teče rok za vložitev izrednega pravnega sredstva ali upravnega spora, to odločbo poslati generalnemu državnemu pravobranilcu.

Zaradi zagotavljanja usklajenega dela, enotne prakse pri delu in enotne uporabe predpisov lahko generalni državni pravobranilec po predhodnem sestanku z državnimi pravobranilci izdaja obvezna splošna pisna navodila za ravnanje državnih pravobranilcev ter sklicuje strokovna posvetovanja.

Generalni državni pravobranilec na podlagi letnih poročil sedeža in zunanjih oddelkov državnega pravobranilstva pripravi skupno letno poročilo za preteklo leto do 31. maja tekočega leta in ga pošlje ministrstvu, pristojnemu za pravosodje in Državnemu zboru Republike Slovenije.

Za državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca je lahko imenovan, kdor izpolnjuje naslednje splošne pogoje: 1. da je državljan Republike Slovenije in aktivno obvlada slovenski jezik, 2. da je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost, 3. da ima v Republiki Sloveniji priznan strokovni naslov univerzitetni diplomirani pravnik oziroma temu strokovnemu naslovu enakovreden, v tujini pridobljen strokovni naslov, 4. da je opravil pravniški državni izpit, 5. da je osebnostno primeren za opravljanje nalog državnega pravobranilca, 6. da izpolnjuje posebne pogoje, določene s tem zakonom. Ni osebnostno primeren za opravljanje nalog državnega pravobranilca, kdor se je ali se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da nalog ne bo opravljal vestno in pošteno, ali je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je podan razlog za razrešitev državnega pravobranilca (prvi odstavek 61. člena). Za opravljanje nalog državnega pravobranilstva v zadevah pred mednarodnimi sodišči mora oseba poleg pogojev iz prvega odstavka tega člena izpolnjevati tudi pogoj višje ravni znanja enega od tujih jezikov, v katerem se posluje pred mednarodnim sodiščem.

Oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka prejšnjega člena, je lahko imenovana na mesto državnega pravobranilca, če je uspešno opravljala sodniško funkcijo najmanj šest let ali je najmanj tri leta opravljala naloge pomočnika državnega pravobranilca ali ima najmanj devet let delovnih izkušenj po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Za državnega pravobranilca je lahko imenovan tudi univerzitetni učitelj prava, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka prejšnjega člena, če je izvoljen najmanj v naziv docenta.

Oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 25. člena tega zakona, je lahko imenovana na mesto pomočnika državnega pravobranilca, če ima najmanj tri leta delovnih izkušenj po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Pomočnik državnega pravobranilca zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona v zadevah, ki sodijo v pristojnost okrajnih sodišč, okrožnih sodišč, delovnih in socialnih sodišč ter upravnih organov in v okviru pooblastila generalnega državnega pravobranilca ali državnega pravobranilca zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona v drugih zadevah ter opravlja druge naloge po tem zakonu.

Za delovne izkušnje iz 26. in 27. člena tega zakona se štejejo delovne izkušnje, pridobljene pri opravljanju poklica odvetnika ali notarja ali pri opravljanju pravnih del v državnem organu, pri pravni ali fizični osebi.

Generalnega državnega pravobranilca imenuje na predlog Vlade Republike Slovenije Državni zbor Republike Slovenije izmed državnih pravobranilcev za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja. Državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, po predhodnem mnenju generalnega državnega pravobranilca za osem let z možnostjo ponovnega imenovanja. Akt o imenovanju iz prvega in drugega odstavka tega člena se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Prosto mesto državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca razpiše ministrstvo, pristojno za pravosodje, najkasneje v enem mesecu po prejemu obrazloženega predloga generalnega državnega pravobranilca. Mesto generalnega državnega pravobranilca razpiše ministrstvo, pristojno za pravosodje, po uradni dolžnosti najkasneje tri mesece pred iztekom mandata iz prvega odstavka prejšnjega člena. Razpis iz prvega in drugega odstavka tega člena se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Razpisni rok za prijavljanje ne sme biti krajši od 15 dni.

Kandidati morajo prijavi priložiti življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti po pridobljeni diplomi, dokazila o izpolnjevanju splošnih pogojev ter dokazila o izpolnjevanju posebnih pogojev za imenovanje na mesto državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca. Ministrstvo, pristojno za pravosodje, pošlje kandidature vseh kandidatov, ki so se prijavili v razpisnem roku in izpolnjujejo splošne in posebne pogoje (razpisno gradivo), v 15 dneh po prejemu popolnih vlog generalnemu državnemu pravobranilcu. Kandidature, ki so bile vložene po izteku razpisnega roka, ter kandidature, ki glede pogojev iz prvega odstavka tega člena niso popolne, ministrstvo, pristojno za pravosodje, po izvedenem upravnem postopku zavrže v skladu z zakonom. Zoper sklep ministrstva, pristojnega za pravosodje, iz prejšnjega odstavka, je dovoljeno sprožiti upravni spor v 15 dneh od dneva vročitve sklepa. Pristojno sodišče mora odločiti v upravnem sporu v dveh mesecih od vložitve tožbe. Kadar je v primeru iz prejšnjega odstavka sprožen upravni spor, se nadaljnji postopek glede razpisanega prostega mesta do pravnomočne odločbe pristojnega sodišča prekine.

Generalni državni pravobranilec po obravnavanju vseh kandidatur ter po opravljenem razgovoru s kandidati oblikuje mnenje o vseh prijavljenih kandidatih za mesta državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca, pri čemer po vrstnem redu navede kandidate, ki jih šteje za najustreznejše za zasedbo razpisanih mest in to obrazloži ter mnenje skupaj z razpisnim gradivom pošlje ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, v 30 dneh od dneva, ko prejme razpisno gradivo.

Minister, pristojen za pravosodje, pri izbiri kandidata za razpisano mesto, ki ga bo predlagal za imenovanje na položaj državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca, ni vezan na mnenje generalnega državnega pravobranilca. Minister, pristojen za pravosodje, predlaga Vladi Republike Slovenije v imenovanje enega kandidata za vsako razpisano mesto. Če Vlada Republike Slovenije na razpisano mesto ne imenuje predlaganega kandidata iz prejšnjega odstavka, minister, pristojen za pravosodje, lahko po postopku, določenem v tem zakonu, opravi ponovno izbiro med prijavljenimi kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, ali pa odloči, da se ponovi razpis za razpisano mesto.

Minister, pristojen za pravosodje, vroči predlog za imenovanje iz 33. člena tega zakona oziroma akt o imenovanju iz 29. člena tega zakona vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto mesto državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca, pa njihove prijave niso bile zavržene po tretjem odstavku 31. člena tega zakona.

Šteje se, da je z dnem, ko Vlada Republike Slovenije izda akt o imenovanju kandidata na razpisano mesto, državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca imenovan na razpisano mesto. Ko Vlada Republike Slovenije imenuje kandidata na razpisano mesto, generalni državni pravobranilec odloči o razvrstitvi imenovanega v plačni razred, ki ustreza razpisanemu mestu. Državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca nastopi delo z dnem, ki je določen v aktu Vlade Republike Slovenije.

Če je razpis razpisanega mesta neuspešen, mora ministrstvo, pristojno za pravosodje, v enem mesecu ponoviti razpis.

V postopku za izbiro kandidatov za mesto generalnega državnega pravobranilca oblikuje mnenje po 32. členu tega zakona minister, pristojen za pravosodje, in ga pošlje Vladi Republike Slovenije.

Generalnega državnega pravobranilca v njegovi odsotnosti nadomešča namestnik. Namestnika generalnega državnega pravobranilca imenuje generalni državni pravobranilec izmed državnih pravobranilcev. Generalni državni pravobranilec z letnim razporedom imenuje namestnika generalnega državnega pravobranilca ter vodje notranjih in zunanjih oddelkov državnega pravobranilstva. Če je vodja oddelka dalj časa odsoten oziroma zadržan, suspendiran ali iz drugih razlogov ne more opravljati svojih funkcij in nalog, generalni državni pravobranilec imenuje začasnega vodjo za šest mesecev. Začasno vodenje se lahko podaljša za največ šest mesecev, če je to potrebno zaradi učinkovitega delovanja oddelka. Začasno vodenje ne vpliva na položaj, plačo in druge pravice, ki jih je imel državni pravobranilec, preden je bil imenovan za začasnega vodjo, pripada pa mu ustrezen položajni dodatek za obdobje začasnega vodenja. Z letnim razporedom generalni državni pravobranilec razporeja državne pravobranilce, pomočnike državnega pravobranilca, višje strokovne sodelavce in strokovne sodelavce v posamezne notranje oddelke in določi notranje oddelke.

Zaradi zagotovitve nemotenega dela državnega pravobranilstva lahko generalni državni pravobranilec s pisno odredbo prerazporedi državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca, največ za čas do enega leta, na drug zunanji oddelek ali na sedež. V času prerazporeditve državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca s sedeža na zunanji oddelek se državnemu pravobranilcu oziroma pomočniku državnega pravobranilca ne spremenita položaj in plača, državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca z zunanjega oddelka, ki je prerazporejen na državno pravobranilstvo na sedežu, pridobi za čas prerazporeditve pravico do plače in dodatkov, kot jih ima državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca na sedežu.

Število mest državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca določi minister, pristojen za pravosodje, po predhodnem mnenju generalnega državnega pravobranilca.

Državno pravobranilstvo ima potrebno število uradniških in strokovno-tehničnih delovnih mest. Za izvrševanje zadev pravobranilske uprave ima državno pravobranilstvo generalnega sekretarja, ki je položajno uradniško delovno mesto. Za opravljanje strokovnih nalog ima državno pravobranilstvo potrebno število strokovnih sodelavcev in višjih strokovnih sodelavcev. Strokovni sodelavec je lahko, kdor izpolnjuje splošne pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v državnem organu, je državljan Republike Slovenije, aktivno obvlada slovenski jezik, ima v Republiki Sloveniji priznan strokovni naslov univerzitetni diplomirani pravnik oziroma temu strokovnemu naslovu enakovreden v tujini pridobljen strokovni naslov in ima opravljen pravniški državni izpit. Višji strokovni sodelavec je lahko, kdor izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka in ima najmanj štiri leta delovnih izkušenj na pravnih delih.

Sistemizacijo uradniških in strokovno-tehničnih delovnih mest določi generalni državni pravobranilec. Merila za določitev števila delovnih mest iz prejšnjega odstavka določi minister, pristojen za pravosodje, glede na povprečno obremenitev in pričakovano storilnost za posamezno vrsto delovnih mest. Državno pravobranilstvo ima potrebno število pripravniških mest za pripravnike, ki se v skladu z zakonom, ki ureja pravniški državni izpit, usposabljajo za delo v državnem pravobranilstvu.

(razveljavljen)

Višji strokovni sodelavci in strokovni sodelavci v posameznih zadevah pripravljajo strokovne podlage za sprejetje odločitev, pripravljajo predloge vlog, po pooblastilu državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca nadomeščajo le-te pri zastopanju pred okrajnimi in okrožnimi sodišči, delovnimi in socialnimi sodišči ter upravnimi organi, spremljajo in proučujejo prakso tujih sodišč ter opravljajo druge strokovne naloge po odredbi državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca.

Državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca ima pravico do osnovne plače, ki ustreza plačnemu razredu za funkcijo, na katero je imenovan. Državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca ima pravico do dela plače za redno delovno uspešnost v višini in pod pogoji, določenimi z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca ima pravico do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela v višini in pod pogoji, določenimi z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca ima pravico do dodatkov kot dela plače v višini in pod pogoji, določenimi z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Državnemu pravobranilcu oziroma pomočniku državnega pravobranilca se osnovna plača med trajanjem funkcije ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon.

Plača državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca se določi tako, da se vrednost plačnega razreda, v katerega je državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca uvrščen, poveča za dodatek ali dodatke, do katerih je državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca upravičen, za del plače za redno delovno uspešnost in delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.

Generalni državni pravobranilec in namestnik generalnega državnega pravobranilca sta ob imenovanju uvrščena v plačni razred, določen z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Državni pravobranilec in pomočnik državnega pravobranilca sta ob prvem imenovanju uvrščena v izhodiščni plačni razred, določen z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Izhodiščni plačni razred državnega pravobranilca je enak izhodiščnemu plačnemu razredu višjega sodnika, izhodiščni plačni razred pomočnika državnega pravobranilca pa izhodiščnemu plačnemu razredu okrajnega sodnika. V plačni razred ju uvrsti generalni državni pravobranilec. Državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca lahko generalni državni pravobranilec ob prvem imenovanju iz utemeljenih razlogov uvrsti v plačni razred, ki je za en ali dva plačna razreda višji od plačnega razreda, v katerega je uvrščena funkcija. Državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca je ob ponovnem imenovanju na to funkcijo uvrščen najmanj v plačni razred, ki ga je pridobil ob zadnjem napredovanju.

O izplačilu dela plače za redno delovno uspešnost in delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela odloča personalna komisija petih članov, ki jih imenuje generalni državni pravobranilec za štiri leta. Tri člane komisije imenuje med državnimi pravobranilci s sedeža državnega pravobranilstva in dva člana med državnimi pravobranilci iz zunanjih oddelkov državnega pravobranilstva. Predsednika komisije izvolijo člani komisije med seboj. Komisija sprejme poslovnik o delu.

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

Plača državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca, določena po določbah tega zakona, se lahko zmanjša na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v disciplinskem postopku, ali odločbe pristojnega organa za čas, ko je državni pravobranilec ali pomočnik državnega pravobranilca začasno odstavljen z dela ali je zoper njega odrejen pripor.

Predpisi o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem in drugem socialnem zavarovanju, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju, se uporabljajo tudi za državne pravobranilce in pomočnike državnega pravobranilca, če ni z zakonom drugače določeno. Služba v državnem pravobranilstvu na mestu državnega pravobranilca in pomočnika državnega pravobranilca se šteje v delovno dobo.

Z nastopom funkcije pridobita državni pravobranilec in pomočnik državnega pravobranilca pravico do napredovanja. Pogoji za napredovanje v višji plačni razred so strokovno znanje in uspešno opravljanje nalog. Napredovanje zajema napredovanje v višje plačne razrede znotraj določene plačne lestvice za posamezno funkcijo. Izpolnjevanje pogojev za napredovanje se ugotovi z oceno dela državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca (v nadaljnjem besedilu: ocena dela). Državni pravobranilci lahko napredujejo za šest, pomočniki državnih pravobranilcev pa za devet plačnih razredov. Merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za napredovanje so predvsem: – kakovost opravljenega dela, – nazivi, pridobljeni s podiplomskim študijem, – specializacije, – objavljanje strokovnih člankov, razprav in knjig, – delovne sposobnosti, – ažurnost pri izpolnjevanju delovnih obveznosti, – sposobnost komuniciranja z državnimi organi in s strankami. Iz ocene dela mora biti razvidno izpolnjevanje meril iz prejšnjega odstavka.

Oceno dela izdela generalni državni pravobranilec in z njo seznani ocenjevanega državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca. Če iz ocene dela izhaja, da državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ne more napredovati v skladu s prejšnjim členom. Ocenjevani državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca, ki se z oceno dela ne strinja, se lahko v osmih dneh pritoži pri komisiji iz 45. člena tega zakona. Komisija lahko pritožbo zavrne ali pa oceno dela razveljavi in zahteva od generalnega državnega pravobranilca ponovno izdelavo ocene.

Državni pravobranilec in pomočnik državnega pravobranilca lahko napredujeta v višji plačni razred vsaka tri leta. Obdobje iz prejšnjega odstavka teče od imenovanja oziroma od zadnjega napredovanja. Izjemoma lahko državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca, ki v krajšem času izkaže izpolnjevanje pogojev za napredovanje, napreduje prej kakor v treh letih, vendar ne prej kakor v dveh letih od imenovanja oziroma zadnjega napredovanja. Če iz ocene dela izhaja, da državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, lahko napreduje v plačni razred, ki je po vrsti naslednji višji od plačnega razreda, v katerega bi napredoval po prvem odstavku tega člena.

Na podlagi ocene o izpolnjevanju oziroma neizpolnjevanju pogojev za napredovanje generalni državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca z odločbo ugotovi, da državni pravobranilec: – ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, – izpolnjuje pogoje za napredovanje, – izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ima državni pravobranilec pravico do pritožbe v osmih dneh na Vlado Republike Slovenije.

O napredovanju državnega pravobranilca odloča generalni državni pravobranilec.

Glede pravice do nadomestila plače za čas rednega letnega, izrednega plačanega dopusta in za prvih 30 dni zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, pravice do drugih prejemkov in povračil, pravice do rednega letnega dopusta, izrednega plačanega in neplačanega dopusta, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo sodniško službo, razen če ta zakon določa drugače. Pogoje in višino prejemkov iz prejšnjega odstavka določi generalni državni pravobranilec na predlog ministra, pristojnega za pravosodje. Primere in razloge, v katerih in zaradi katerih se državnemu pravobranilcu odobri izredni plačani ali neplačani dopust, določi generalni državni pravobranilec. O trajanju rednega dopusta in o odobritvi izrednega plačanega ali neplačanega dopusta državnemu pravobranilcu odloča generalni državni pravobranilec. O udeležbi državnega pravobranilca v izobraževalnih oblikah, posvetovanjih in o drugih strokovnih srečanjih odloča generalni državni pravobranilec. O pritožbi zoper odločbo iz prejšnjih odstavkov odloča Vlada Republike Slovenije. O trajanju rednega dopusta in o odobritvi izrednega plačanega oziroma neplačanega dopusta za generalnega državnega pravobranilca odloča minister, pristojen za pravosodje.

Za strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje državnih pravobranilcev oziroma pomočnikov državnega pravobranilca, javnih uslužbencev državnega pravobranilstva in pripravnikov za delo na državnem pravobranilstvu se smiselno uporabljajo določbe glede sodnikov, sodnega osebja in sodniških pripravnikov o izobraževanju iz zakona, ki ureja sodišča, zakona, ki ureja sodniško službo in zakona, ki ureja pravniški državni izpit.

Državni pravobranilec in pomočnik državnega pravobranilca nastopata pred sodiščem v službenem oblačilu, katerega obliko in način nošenja predpiše minister, pristojen za pravosodje. Osebe iz prejšnjega odstavka in višji strokovni ter strokovni sodelavci izkazujejo svoj položaj, ko pred sodišči in drugimi organi nastopajo v imenu državnega pravobranilstva z izkaznico, ki jo predpiše minister, pristojen za pravosodje.

Glede dolžnosti državnega pravobranilca ter nezdružljivosti oziroma združljivosti funkcije državnega pravobranilca, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo, če ta zakon ne določa drugače. O sprejemu dela, ki ga državni pravobranilec lahko opravlja poleg funkcije državnega pravobranilca, mora državni pravobranilec pisno obvestiti generalnega državnega pravobranilca. Če generalni državni pravobranilec meni, da gre za dela, ki jih državni pravobranilec po določbah tega zakona ne sme opravljati, jih državnemu pravobranilcu prepove sprejeti.

Za kadrovsko evidenco državnih pravobranilcev, pomočnikov državnih pravobranilcev in drugih zaposlenih v državnem pravobranilstvu se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejata sodišča oziroma sodniško službo, če s tem zakonom ni drugače določeno. Podatki iz evidence, za katere je po prejšnjem odstavku določeno, da se pošiljajo v zapečateni pisemski ovojnici z oznako »zaupno«, se pošljejo generalnemu državnemu pravobranilcu na njegovo zahtevo, s tem da mora podatke pregledati osebno, po končanem pregledu pa jih mora vrniti ministrstvu, pristojnemu za pravosodje. Generalni državni pravobranilec lahko od ministrstva, pristojnega za pravosodje, zahteva vse podatke iz kadrovske evidence, ki se nanašajo na državne pravobranilce, pomočnike državnega pravobranilca in druge zaposlene v državnem pravobranilstvu.

Državnemu pravobranilcu funkcija preneha: 1. z upokojitvijo, vendar najkasneje, ko dopolni 70 let starosti; 2. če izgubi državljanstvo Republike Slovenije; 3. če izgubi poslovno sposobnost ali zdravstveno zmožnost za opravljanje službe; 4. če se odpove službi državnega pravobranilca; 5. če se ukine zunanji oddelek in državnemu pravobranilcu ni mogoče zagotoviti, da nadaljuje z delom na sedežu ali drugem zunanjem oddelku; 6. če državni pravobranilec sprejme funkcijo ali začne opravljati dejavnost ali sklene delovno razmerje ali kljub prepovedi opravlja dejavnost ali delo, ki ni združljivo s funkcijo državnega pravobranilca; 7. če po izteku mandatne dobe ni ponovno imenovan. Šteje se, da je razlog iz 1. točke prejšnjega odstavka nastopil z iztekom leta, v katerem je državni pravobranilec dosegel starostno mejo za upokojitev, razlog iz 2. in 3. točke prejšnjega odstavka z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa, razlog iz 5. točke prejšnjega odstavka z dnem prenehanja dela zunanjega oddelka, razlog iz 6. točke prejšnjega odstavka z dnem nastopa funkcije oziroma dela, ki ni združljivo s funkcijo državnega pravobranilca, razlog iz 7. točke prejšnjega odstavka pa z dnem, ko je bil sprejet sklep Vlade Republike Slovenije, da se državni pravobranilec ne imenuje ponovno na funkcijo državnega pravobranilca. Funkcija generalnega državnega pravobranilca iz razloga po 4. točki prvega odstavka tega člena preneha 60. dan po prispetju odpovedi generalnega državnega pravobranilca v Državni zbor Republike Slovenije, funkcija državnega pravobranilca in pomočnika pa 60. dan po sprejetju odpovedi na Vlado Republike Slovenije. O prenehanju funkcije iz prejšnjega odstavka izda pristojni organ ugotovitveno odločbo o prenehanju funkcije.

S prenehanjem funkcije državnega pravobranilca po 3. in 5. točki prvega odstavka prejšnjega člena pridobi državni pravobranilec pravico do predčasne upokojitve, če izpolnjuje pogoje, ki jih za predčasno upokojitev določajo predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Državni pravobranilec, ki mu je prenehala funkcija iz razloga po 7. točki prvega odstavka prejšnjega člena in iz objektivnih razlogov ne more skleniti delovnega razmerja za delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe za določeno vrsto poklica in izpolnjenim letom delovnih izkušenj, ima do nastopa drugega dela ali do izpolnitve pogojev za upokojitev, pravico do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi opravljal funkcijo, vendar najdalj za tri mesece.

Državni pravobranilec se razreši, če je obsojen za kaznivo dejanje, storjeno z zlorabo svoje funkcije ali za drugo kaznivo dejanje na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev, ali na krajšo zaporno ali neprostostno kazen, če gre za kaznivo dejanje, zaradi katerega je osebnostno neprimeren za opravljanje funkcije državnega pravobranilca. Sodišče mora v primerih iz prejšnjega odstavka poslati pravnomočno sodbo ministru, pristojnemu za pravosodje, in generalnemu državnemu pravobranilcu. O razrešitvi državnega pravobranilca po tem členu odloča Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, o razrešitvi generalnega državnega pravobranilca pa Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije.

Generalnemu državnemu pravobranilcu preneha ta funkcija: 1. če mu preneha ali je razrešen funkcije državnega pravobranilca; 2. če se odpove funkciji generalnega državnega pravobranilca; 3. če po poteku dobe iz 29. člena tega zakona ni ponovno imenovan; 4. če svoje funkcije ne opravlja po predpisih in pravočasno; 5. če s svojim ukrepanjem in ravnanjem izkaže, da ni sposoben ali primeren za opravljanje vodstvene funkcije. Generalnemu državnemu pravobranilcu mora biti v postopku razrešitve iz razlogov po 4. in 5. točki prejšnjega odstavka dana možnost, da se pisno izjavi o vseh okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog. O razrešitvi s funkcije generalnega državnega pravobranilca odloča Državni zbor Republike Slovenije. Funkcija generalnega državnega pravobranilca iz razlogov po 2. točki prvega odstavka tega člena preneha 30. dan po sprejetju odpovedi v Državnem zboru Republike Slovenije. Razrešitev s funkcije generalnega državnega pravobranilca ne vpliva na položaj, pravice in odgovornosti, ki jih ima razrešeni kot državni pravobranilec.

Državni pravobranilec disciplinsko odgovarja, če je kršil dolžnost državnega pravobranilca ali ugled in dostojanstvo funkcije državnega pravobranilca. Državnega pravobranilca ni mogoče klicati na disciplinsko odgovornost za mnenja, ki jih je dal pri delu v zadevi, ki jo je obravnaval. Uvedbo disciplinskega postopka zoper državnega pravobranilca imata pravico zahtevati generalni državni pravobranilec in minister, pristojen za pravosodje. Na podlagi pisno vložene zahteve iz prejšnjega odstavka mora disciplinski tožilec zahtevati uvedbo disciplinskega postopka. Določbe tega zakona o disciplinski odgovornosti se ne uporabljajo za generalnega državnega pravobranilca.

Disciplinske sankcije po tem zakonu so: 1. razrešitev funkcije državnega pravobranilca, 2. ustavitev napredovanja, 3. zmanjšanje plače. Ustavitev napredovanja se izreče za tri leta. Zmanjšanje plače se izreče do višine 20% za čas do enega leta.

Disciplinska sankcija iz 1. točke prvega odstavka prejšnjega člena se lahko izreče samo za naslednje kršitve dolžnosti: 1. neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje službenih dolžnosti; 2. neupravičena odklonitev izpolnjevanja službene dolžnosti; 3. kršitev predpisov o varovanju državne in uradne tajnosti; 4. nedostojno in žaljivo obnašanje do posameznikov, državnih organov ter pravnih oseb v zvezi z opravljanjem funkcije državnega pravobranilca in zunaj nje.

Disciplinskega postopka zoper državnega pravobranilca ni mogoče uvesti, ko pretečeta dve leti od dneva kršitve. Izvršitev izrečene disciplinske sankcije zastara v enem letu.

V disciplinskem postopku zoper državnega pravobranilca odloča na prvi stopnji generalni državni pravobranilec, na drugi stopnji pa disciplinska komisija, ki jo sestavlja pet članov, izvoljenih izmed državnih pravobranilcev. Funkcijo disciplinskega tožilca opravlja državni pravobranilec. Način volitev članov disciplinske komisije in imenovanje disciplinskega tožilca se določi s predpisi iz drugega odstavka 4. člena tega zakona.

Če je zoper državnega pravobranilca uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja iz 61. člena tega zakona generalni državni pravobranilec odloči, da se državni pravobranilec začasno odstrani z opravljanja funkcije (suspenz). O suspenzu generalnega državnega pravobranilca odloča Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za pravosodje. Če je zoper državnega pravobranilca uveden disciplinski postopek zaradi disciplinske kršitve iz 65. člena tega zakona, lahko generalni državni pravobranilec zoper državnega pravobranilca odredi suspenz. Zoper odločbo o suspenzu ni pritožbe.

Državno pravobranilstvo se organizira po tem zakonu v 60 dneh po uveljavitvi tega zakona. V 30 dneh po uveljavitvi tega zakona določi minister, pristojen za pravosodje, število državnih pravobranilcev, pomočnikov državnega pravobranilca, višjih strokovnih sodelavcev, strokovnih sodelavcev ter upravnotehničnega ter drugega osebja državnega pravobranilstva. V roku iz prvega odstavka tega člena se v skladu z določbami tega zakona ob upoštevanju izpolnjevanja meril za napredovanje opravi uvrstitev generalnega državnega pravobranilca in državnih pravobranilcev v plačilne razrede. V roku iz prvega odstavka tega člena izda generalni državni pravobranilec predpise iz drugega odstavka 4. člena tega zakona.

Javni pravobranilec Republike Slovenije in njegovi namestniki, ki so bili imenovani po zakonu o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št. 19/76, 31/84 in Uradni list RS, št. 8/90 in 5/91) in namestniki javnega pravobranilca Republike Slovenije po drugem odstavku 2. člena zakona o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih javnih pravobranilcev (Uradni list RS, št. 82/95) z dnem uveljavitve tega zakona nadaljujejo z delom kot generalni državni pravobranilec in kot državni pravobranilci do izteka mandatne dobe, za katero so bili imenovani. Do imenovanja za državne pravobranilce po določbah tega zakona se za razrešitev javnih pravobranilcev iz prejšnjega odstavka smiselno uporabljajo določbe zakona o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št. 19/76 in 31/84 ter Uradni list RS, št. 8/90, 5/91), ki se nanašajo na razrešitev javnih pravobranilcev in njihovih namestnikov (17., 18. in 23. člen zakona o javnem pravobranilstvu).

Javni pravobranilci in njihovi namestniki, ki ob uveljavitvi tega zakona opravljajo pravobranilsko funkcijo, imajo pravico prijaviti kandidaturo za pravobranilsko mesto, ki ga zasedajo, po določbah tega zakona za imenovanje v pravobranilsko funkcijo, pred iztekom svojega mandata. Kandidaturo prijavijo ministru, pristojnemu za pravosodje. V primeru iz prejšnjega odstavka se šteje, da se pravobranilec odpove svojemu mandatu, zaradi česar se njegovo pravobranilsko mesto šteje za prosto in ga mora ministrstvo, pristojno za pravosodje, razpisati v 15 dneh po prejemu pravobranilčeve kandidature. Pravobranilcu iz prvega odstavka tega člena preneha sedanji mandat z dnem, ko ga imenuje Vlada Republike Slovenije. Pravobranilec iz prvega odstavka tega člena, ki ni bil imenovan v funkcijo po tem zakonu, ima pravice, ki jih zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št. 19/76 in 31/84 ter Uradni list RS, št. 8/90 in 5/91) določa za javne pravobranilce, ki niso bili ponovno imenovani. Pravica iz prvega in tretjega odstavka tega člena pripada tudi javnemu pravobranilcu, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja funkcijo javnega pravobranilca Republike Slovenije.

Javni pravobranilci in namestniki javnih pravobranilcev, ki glede na organizacijo državnega pravobranilstva po 69. členu tega zakona zaradi skrčitve delovnih mest ne nadaljujejo z delom po 70. členu tega zakona, imajo pravice, ki jih zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št. 19/76 in 31/84 ter Uradni list RS, št. 8/90 in 5/91) določa za javne pravobranilce, ki niso bili ponovno imenovani (18. člen zakona o javnem pravobranilstvu).

Strokovni sodelavci, administrativni, računovodski, tehnični in drugi delavci iz 3. člena zakona o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih javnih pravobranilcev (Uradni list RS, št. 82/94) z dnem uveljavitve tega zakona nadaljujejo z delom v državnem pravobranilstvu.

Zunanji oddelki državnega pravobranilstva opravljajo delo v dosedanjih prostorih in z delovnimi sredstvi, ki so jih uporabljali na dan 31. 12. 1994. Sredstva za uporabo prostorov in sredstev se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.

Z dnem uveljavitve tega zakona prenehata veljati zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št. 19/76 in 31/84 ter Uradni list RS, št. 8/90 in 5/91) in določbe zakona o začasni ureditvi organizacije in pristojnosti občinskih sodnikov za prekrške in občinskih javnih pravobranilcev (Uradni list RS, št. 82/94) v delu, ki se nanašajo na javne pravobranilce. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se za državne pravobranilce iz prvega odstavka 70. člena tega zakona uporabljajo določbe zakona o javnem pravobranilstvu, ki se nanašajo na razrešitev javnega pravobranilca in njegovih namestnikov, za javne pravobranilce in njihove namestnike iz tretjega odstavka 71. člena tega zakona pa določbe zakona o javnem pravobranilstvu, ki se nanašajo na javne pravobranilce, ki niso bili ponovno imenovani. Z dnem uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati 1. člen zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94) v delu, ki se nanaša na javne pravobranilce.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Državni pravobranilec, ki je uvrščen v plačilni razred na podlagi določb Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/97 in 56/02), se uvrsti v plačni razred v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju tako, da vrednost plačnega razreda, v katerega je uvrščen ustreza njegovi osnovni plači, ki zajema doseženi koeficient plačilnega razreda in dodatek za državnega pravobranilca. Odločbe o uvrstitvi državnih pravobranilcev v nove plačne razrede, začnejo veljati z začetkom uporabe tega zakona. Izdaja odločbe o uvrstitvi državnega pravobranilca v plačni razred ne sme poslabšati položaja državnega pravobranilca v zvezi z njegovim napredovanjem.

Do uveljavitve kolektivne pogodbe za javni sektor se začasno uporablja višina dodatkov, do katerih so upravičeni državni pravobranilci in pomočniki državnega pravobranilca in sicer: – dodatek za delovno dobo v višini 0,3% od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe; – dodatek za mentorstvo za največ 20 ur mesečno, pri čemer je dodatek za mentorstvo določen v višini 15% urne postavke osnovne plače mentorja in se obračunava le za čas, ko državni pravobranilec dela v pogojih, zaradi katerih mu ta dodatek pripada; – dodatek za specializacijo, magisterij in doktorat, pri čemer je dodatek določen v nominalnem znesku, in sicer dodatek za specializacijo znaša 10.000 tolarjev bruto, za magisterij 15.000 tolarjev bruto in za doktorat 25.000 tolarjev bruto; – dodatek za manj ugodne delovne pogoje v višini 5% urne postavke osnovne plače; – dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni v višini 5% urne postavke osnovne plače in se obračunava le za čas, ko državni pravobranilec dela v pogojih, zaradi katerih mu ta dodatek pripada; – dodatek za delo v deljenem delovnem času v višini 3% urne postavke osnovne plače, če prekinitev delovnega časa traja več kot 3 ure in se obračuna le za čas, ko državni pravobranilec dela v deljenem delovnem času; – dodatek za delo v nedeljo ali delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik v višini 20% urne postavke osnovne plače in se obračuna le za čas, ko državni pravobranilec dela v nedeljo ali na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik; – dodatek za delo preko polnega delovnega časa v višini 10% urne postavke osnovne plače in se obračuna le za čas, ko državni pravobranilec dela preko polnega delovnega časa.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne z dnem začetka uporabe Odloka o plačah funkcionarjev. Določba 2. člena tega zakona se začne uporabljati 1. januarja 2007 za obveznosti, ki so dospele od 1. januarja 2007 dalje. Obveznosti zagotavljanja in plačevanja sredstev najemnin za najete prostore državnega pravobranilstva, ki so dospele pred 1. januarjem 2007, pa gredo v breme državnega pravobranilstva, ki ima te prostore najete.

V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 17/06) prenehata veljati prvi in drugi odstavek 34. člena in 35. člen, v prvem odstavku 36. člena pa se črta vejica in besedilo »uporabljati pa se začne z dnem začetka uporabe Odloka o plačah funkcionarjev«.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.