131. člen ZVCP-1-UPB4

Ni dvoma o tem, da je ZPrCP nekoliko drugače v primerjavi z ZVCP-1 uredil le sam način ugotavljanja prisotnosti prepovedanih substanc. ZVCP-1 namreč govori le o organizmu, medtem ko ZPrCP izrecno določa ugotavljanje prisotnosti le-teh v krvi ali v slini. Vendar pa je zmotno prepričanje prvega sodišča, da gre v tem primeru za določbo, ki je milejša in jo je potrebno upoštevati v skladu z določbo drugega odstavka člena 2 ZP-1. Določbi drugega in četrtega odstavka členov 106 ZPrCP sta po prepričanju pritožbenega senata le neke vrste dokazno pravilo za ugotavljanje prisotnosti prepovedanih substanc v organizmu in sta le razlagalnega značaja, zato jima ni mogoče pripisati značilnosti milejšega predpisa, zlasti ob dejstvu, da sta določbi prvega odstavka člena 131 ZVCP-1 in prvega odstavka člena 106 ZPrCP, ki določata okvire za protipredpisno ravnanje, povsem primerljivi.

V primerjavi s prej veljavnim ZVCP-1, ki je v 2. odstavku 131. člena določal, da je pod vplivom snovi iz prejšnjega odstavka (mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo) voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v organizmu, se v skladu z določbami 106. člena ZPrCP za prekršek kaznuje voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali strokovnim pregledom ugotovi prisotnost navedenih snovi in tudi njihovih presnovkov, v krvi ali slini. Ocena zdravnika oziroma zaznava znakov motenj, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu pri zdravniškem pregledu v okviru strokovnega pregleda, je v primeru, ko je kromatografska preiskava pokazala prisotnost prepovedanih drog in njihovih presnovkov v organizmu, pomembna za odločitev o pridržanju voznika, torej v času, ko rezultat toksikološke preiskave še ni znan, ne pa glede vprašanja odgovornosti za storitev obravnavanega prekrška.

Dejstvo je, da je bil vzorec substance registriran le v urinu, ne pa v krvi in da navodila za uporabo tega zdravila ne pomenijo absolutne prepovedi za udeležbo v cestnem prometu. Vendar pa je prisotnost prepovedanih substanc mogoče ugotavljati, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tudi na podlagi ostalih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje dokazno pravilno ocenilo, ne le na podlagi odvzetega vzorca urina.

1. Iz poročila Inštituta za sodno medicino je razvidno, da je bila glede vzorca krvi opravljena le alkoholimetrična preiskava, vendar predlagateljica postopka o prekršku dopolnitve poročila od Inštituta za sodno medicino ni zahtevala oziroma takšne analize tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vse do odločitve o zadevi ni predložila, zato je s takšnim dokazom, tudi če ga je naknadno pridobila, prepozna. Tudi za predlagateljico postopka kot stranko v postopku namreč velja določba tretjega odstavka 157. člena ZP-1 po kateri mora pritožnik pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. 2. Pritožbene navedbe, da se zdravniki le redko odločajo v poročilo napisati, da so bili zaznani znaki vpliva mamil, pa so pavšalne in zato neutemeljene. Predlagateljica postopka je namreč bila že ob vložitvi obdolžilnega predloga seznanjena z vsebino zdravniškega dela strokovnega pregleda, pa dokaza, ki bi takšno oceno izpodbil, ni predlagala. Sodišče prve stopnje ima tudi prav, ko opozarja na spremenjeno določbo Zakona o pravilih cestnega p

THC-COOH niti z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog niti z Odločbo o seznamu mamil ni uvrščen med prepovedane droge in sam po sebi ne pomeni nujno prisotnosti mamila v organizmu, ampak se to dokazuje v povezavi z drugimi, za stanje pod vplivom mamil, značilnimi znaki, katere pa je ugotovil zdravnik, ki je v oceni vpliva mamil in psihoaktivnih zdravil ocenil, da je vpliv mamil zaznaven.

Glede na 2. odstavek 131. člena ZVCP-1 se šteje, da je pod vplivom snovi iz 1. odstavka 131. člena ZVCP-1 (torej med drugim pod vplivom mamil) voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v organizmu. Zgolj prisotnost v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog navedene prepovedane droge ima za posledico, da se šteje, da je voznik pod vplivom mamil že zaradi prisotnosti takih snovi v organizmu, medtem ko je pri vseh drugih snoveh (na primer metabolitu THC) potrebno ugotavljati dejanski vpliv na voznika.

Z določbo drugega odstavka 131. člena ZVCP-1 se vzročna zveza med mamili (seveda tudi psihoaktivnimi zdravili in drugimi psihoaktivnimi snovmi) v organizmu voznika in vplivom le teh na zmanjšanje sposobnost za vožnjo domneva. To pa ne pomeni, da ni mogoče dokazovati, da kljub prisotnosti takšnih snovi, kot so mamila, psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi v organizmu, te niso vplivale na voznikove sposobnosti za vožnjo. Glede na to, da je bila prisotnost metadona ugotovljena v vzorcu urina (torej v fazi izločanja iz organizma) in ne v krvi, in da je iz ocene zdravnika, ki je opravil pregled obdolženke v okviru strokovnega pregleda, razvidno, da pri njej vpliv mamil ni zaznaven, pri čemer obdolženki tudi ni mogoče očitati naklepa niti malomarnosti, višje sodišče ugotavlja, da ni dokazano, da je obdolženka odgovorna za očitani prekršek.

ZVCP-1 v določbi 2. odst. 131. člena vzpostavlja zakonsko domnevo, da je pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v organizmu. Vendar pa zgolj dokaz prisotnosti psihoaktivnega zdravila kot je tramadol in metabolita kokaina, kot je benzoilekgonin v urinu, ne more biti merilo za ocenjevanje zmanjšane sposobnosti obdolženca za vožnjo v času, ko so ga policisti na cesti ustavili. Znano je namreč, da se mamila kot tudi psihoaktivna zdravila (odvisno od vrste, načina vnosa v telo, količine, pogostosti jemanja) zadržujejo v organizmu še dolgo po zaužitju, vsekakor tudi po času, ko njihov učinek že izzveni. Kot je bilo že večkrat povedano v podobnih primerih, prisotnost teh snovi ali njihovih metabolitov v urinu dokazuje le uživanje določene vrste mamila ali psihoaktivnega zdravila v nekem času in prisotnosti teh snovi v urinu ni mogoče vedno povezovati z zmanjšanjem psihofizičnih sposobnosti za vožnjo v času obravnavanega prekrška. Šele prisotnost takšnih snovi v krvi je lahko zanesljiv dokaz, da je

Metabolit THC COOH ni uvrščen v seznam prepovedanih drog. Pomeni le, da je oseba, pri kateri je bilo s toksikološko preiskavo krvi ali urina ugotovljena prisotnost tega metabolita, v nekem obdobju zaužila prepovedano drogo THC (tetrahidrokanabinol).

Rezultat toksikološke preiskave vzorca obdolženčevega urina pove le, da je oseba v nekem času pred tem zaužila določeno vrsto mamila, ni pa tega možno vedno zanesljivo povezati z zmanjšanjem psihofizičnih sposobnosti v času obravnavanega dogodka. Za ugotovitev, da v urinu prisotni metabolit THC (TCH-COOH) dokazuje tudi, da je bil obdolženec v času domnevnega prekrška še vedno pod vplivom prepovedane droge tetrahidrokanabinola, pa bi bilo potrebno izvedenstvo s področja forenzične toksikologije. Tega pa predlagateljica postopka o prekršku v postopku na prvi stopnji ni predlagala (tudi zanjo namreč glede predlaganja dokazov velja določba tretjega odstavka 157. čl. ZP-1).

Ni se mogoče strinjati z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, zakaj ni obravnavalo kot prekršek povzročitev prometne nesreče z dne 6. februarja 2009. Navedlo je namreč, da je to storil že prekrškovni organ s tem, da je obdolžencu izdal plačilni nalog zaradi povzročitve prometne nesreče, kar pa ni res. Iz kopije plačilnega naloga je namreč razvidno, da je bil obdolžencu izdan plačilni nalog zaradi kršitve določil šestega odstavka 25. čl. ZVCP-1 (vožnja z vozilom po cesti v nasprotju s 1. in 2. odst. navedenega člena), torej ne zaradi povzročitve prometne nesreče kot jo obravnava 134. čl. in sankcije zanjo določa 234. čl. ZVCP-1. Četudi bi ugotovilo, da je dejanje temeljnega prekrška konzumirano v prekršku povzročitve prometne nesreče, bi moralo v primeru, da bi obdolženca spoznalo za odgovornega povzročitve prometne nesreče, že izrečeno globo za temeljni prekršek upoštevati pri izreku sankcije, v nasprotnem primeru pa enako, kot je storilo glede prvega prekrška, zaradi nedokazanosti postopek zoper obdolženca za ta prekršek ustaviti. Vsekakor bi morala biti odločitev vsebovana v izreku sodbe.

Sodišče prve stopnje je obdolžencu ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, v skladu z določbo 21. čl. ZP-1 izreklo opomin, ki je sankcija opominjevalne narave, ki jo sodišče izreče namesto predpisane globe. Nelogičnost, na katero opozarja pritožnica, to je, da se obdolžencu na podlagi mnenja zdravnika vsako leto podaljšuje vozniško dovoljenje z omejeno veljavnostjo, je zgolj navidezna. Povsem logično je, da v primeru pojava stranskih učinkov zdravila, kot so zaspanost, voznik, tudi če ima veljavno vozniško dovoljenje, vozila v cestnem prometu ne sme voziti. Kot pa je razvidno iz podatkov v spisu, je bil obdolžencu odrejen strokovni pregled prav zaradi nezanesljivega ravnanja, ki se je odražalo v tem, da je v postopku s policisti deloval zaspano, imel počasne reakcije in zelo počasi odgovarjal na vprašanja. Nikakršnega dvoma ni, da zaspanost zmanjšuje sposobnost za varno upravljanje motornega vozila, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato pritožnica s pritožbenimi navedbami, ko se sklicuje, da isti zdravniki, ki obdolžencu predpisujejo psiho-aktivna zdravila, le temu tudi podaljšujejo vozniško dovoljenje, ne more biti uspešna.

Opis dejanja v izreku sodbe, da je obdolženi vozil v cestnem prometu motorno vozilo pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil oziroma drugih psihoaktivnih snovi, ki ne vsebuje niti konkretizacije, pod vplivom katere od prepovedanih substanc je storilec vozil, in tudi v obrazložitvi sodbe pomen pojma "mamilo" ni razložen (z dopolnilnimi predpisi), ne vsebuje (vseh) znakov prekrška po prvem odstavku 131. člena ZVCP-1.

Opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, da je storilec vozil v javnem cestnem prometu osebni avtomobil pod vplivom psihoaktivnih zdravil, kar je bilo ugotovljeno po opravljenem strokovnem pregledu, saj je iz toksikološke preiskave razvidno, da je imel v urinu prisotne opioide, vsebuje vse znake prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 131. člena ZVCP-1.