130. člen ZVCP-1-UPB4

Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije zastavlja vprašanje, ali je glede na odsotnost kriterijev v zavarovalnih pogojih za ugotavljanje alkoholiziranosti zavarovancev in t. i. meritvene tolerance pri odločanju o upravičenosti zavarovancev do zavarovalnine (odškodnine) dopustno neupoštevati (ignorirati) pravna pravila o t. i. meritveni toleranci, ki jih vsebuje veljaven podzakonski akt; oziroma, ali je od oškodovancev dovoljeno zahtevati več (aktivnosti), kot jim nalaga veljavna zakonodaja, da bi obranili svoje iz pogodbe izhajajoče pravice, četudi v tej isti pogodbi ni jasnih kriterijev, kdaj naj bi bili dolžni ravnati na tak način.

Ob upoštevanju Splošnih pogojev AO bi tožnik domnevo alkoholiziranosti lahko izpodbil samo na način, ki je bil s pogodbo dogovorjen – to je z odvzemom krvi, ki bi časovno sovpadal z opravljenim alkotestom. Splošni pogoji kasnejšega (drugačnega) dokazovanja nealkoholiziranosti (na primer z izvedenskim mnenjem) ne predvidevajo.

Bistvena je torej koncentracija alkohola v obdolženčevi krvi in ne interakcija med zdravili in alkoholom. Temeljno vprašanje v zvezi s tem je, ali zaužita zdravila tvorijo alkohol v organizmu. Takšno možnost pa sta izrecno zavrnila oba v postopku postavljena izvedenca, kot je tudi bilo že prej pojasnjeno.

Določba prvega odstavka 378. člena ZKP se (smiselno) ne uporablja v prekrškovnih postopkih, saj procesna določba prvega odstavka 67. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v dvanajstih alinejah predpisuje, kdaj se v primeru, ko z ZP-1 ni drugače določeno, v rednem postopku smiselno uporabljajo določbe ZKP in med te izjeme ne sodi odločanje višjega sodišča ter je po načelu analogije iz kazenskega postopka v postopku o prekršku za zavarovanje obdolženčeve pravice do obrambe oziroma kontradiktornosti postopka mogoče uporabiti kvečjemu obveznost pritožbenega sodišča iz 445. člena ZKP, ki se nanaša na skrajšani postopek in pri čemer sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

Tožnik je kot poklicni voznik tovornjaka na vožnji, ki jo je opravil v okviru delovnega razmerja pri toženi stranki, pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo v tujini. S tem je huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri poklicnem vozniku vožnja pod vplivom alkohola, v času opravljanja tega poklica, pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na okoliščino, da je bil tožnik takrat, ko je tožena stranka izvedela, da je pod vplivom alkohola povzročil prometno nesrečo, na prestajanju trimesečne zaporne kazni v tujini, tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog prve tožnice zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Sodišče lahko storilcu izreče le sankcije, ki so za prekršek (kot ga je sodišče opredelilo) predpisane.

Če obdolženec uveljavlja, da je pil alkoholne pijače po prometni nesreči, sodišče postavi izvedenca toksikologa, da glede na rezultate strokovnega pregleda ugotovi, kolikšna je bila stopnja alkohola v krvi v času prometne nesreče.

Obdolžencu, ki je vozil osebni avtomobil pod vplivom alkohola in je imel v litru izdihanega zraka 1,00 miligrama alkohola, bi moralo sodišče po petem odstavku 130. člena ZVCP-1 poleg globe izreči tudi 18 kazenskih točk.

Res je, da sodišče ni zaslišalo tudi predlagane priče M.B., vendar s tem ni zagrešilo nobene kršitve, ki bi bila obdolžencu v škodo. Kot je namreč pojasnilo, je že kot priča zaslišani policist Mi.B. prepričljivo pojasnil, kako je postopek z obdolženim potekal, obdolženi pa na izpovedbo priče ni imel nobenih pripomb. Poleg tega obdolženi v pritožbi tudi ni pojasnil, glede katerega pravno relevantnega dejstva bi bilo pričanje te priče pomembno, prav tako tudi ni zadostil dokaznim standardom predloga za pridobitev atesta za elektronski alkotest. Obdolženi namreč ne trdi, da bi elektronski alkotest deloval nepravilno, v pisnem zagovoru navaja le, da se ne spomni, ali mu ga je policist pokazal.

Preverjanje psihofizičnega stanja opredeljuje ZVCP v določbah 132. člena. V njih med sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola navaja tudi indikator alkohola v izdihanem zraku, če se udeleženec cestnega prometa, ki takšen preizkus opravi, z rezultatom strinja. Le v primeru, da voznik odkloni podpis zapisnika ali oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, mu policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled.

Čeprav gre pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja kot posledici doseženega števila kazenskih točk v cestnem prometu in prepovedi vožnje motornega vozila za različni vrsti sankcij, je njun dejanski učinek enak – prepoved udeležbe v cestnem prometu.

Glede na to, da povzročitev prometne nesreče s prekrškom ni več samostojen prekršek, za temeljni prekršek pa je v ZVCP-1 predpisana milejša sankcija, je v skladu z določbo 2. člena ZP-1 treba v obravnavani zadevi obdolžencu očitani prekršek pravilno pravno opredeliti kot prekršek po šestem odstavku 25. člena ZVCP-1 in ob takšni ugotovitvi, obdolžencu izreči sankcijo, ki je za takšen prekršek predpisana, to je 120,00 EUR.

Za primere, ko več prekrškov v steku stori mladoletnik, ZP-1 v 41. členu predpisuje izjemo od splošnega pravila iz 27. člena ZP-1.

Zakonski pogoji za ravnanje v skrajni sili niso bili izpolnjeni že iz razloga, ker je imel obdolženec v zgolj z njegove strani zatrjevani situaciji, ko naj bi se počutil življenjsko ogroženega zaradi zdravstvenih težav, vso možnost nastalo nevarnost odvrniti tudi drugače, in sicer s klicem na številko klica v sili, npr. 112, kjer bi mu bila nudena ustrezna medicinska pomoč, ne pa da se je v takem, po njegovi oceni celo življenjsko ogrožajočem, stanju, odločil še za vožnjo motornega vozila, ki že po naravi stvari od voznika terja popolno fizično sposobnost za varno upravljanje motornega vozila, pri tem pa tudi vedel, da je pred tem užival alkoholne pijače.

Sodišče lahko storilcu izreče le sankcije, ki so za prekršek (kot ga je sodišče opredelilo) predpisane.

Pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom policist obdolžencu ni dolžan dati pravnega pouka po 4. odstavku 148. člena ZKP, saj se redni sodni postopek v zadevah prekrškov začne na podlagi pisnega obdolžilnega predloga. V postopku o prekršku se koncentracija alkohola v organizmu voznika dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom le v primeru, če se voznik kot preizkušanec strinja z ugotovljenim rezultatom preizkusa alkoholiziranosti in podpiše zapisnik.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo prispevek obeh udeležencev k nastanku obravnavane nezgode. Glede na večjo težo protipravnega ravnanja pešca in toženkino objektivno odgovornost, je odgovornost za nastalo škodo utemeljeno porazdelilo med obe pravdni stranki v enakem deležu, torej vsaki polovico. Dodatek za pomoč in postrežbo predstavlja osebno pravico upravičenca, ki z njegovo smrtjo ugasne.

Ker se je obdolženec z rezultatom, ki ga je pokazal elektronski alkotest strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal, ni bilo niti dejanske potrebe niti zakonske podlage, da bi mu policistka odredila strokovni pregled ali preizkus alkoholiziranosti z etilometrom, saj so policisti dolžni to storiti le v primeru, če preizkuševalec oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku.

Glede na visoko stopnjo alkohola, ugotovljeno v obdolženčevem organizmu (0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), je očitno zaužil tekom dneva tolikšno količino alkohola, da se je zavedal, da presega še dovoljeno stopnjo 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, vendar se je kljub temu odločil za vožnjo vozila v cestnem prometu. Na pravilnost te odločitve ne vpliva v zakonu predpisano stopenjsko kaznovanje v odvisnosti od ugotovljene koncentracije alkohola.