UPRS Sodba I U 620/2019-13

I. Tožbi se ugodi in se II. točka izreka odločbe Ministrstva za finance št. DT-499-29-85/2019-3 z dne 29. 3. 2019 odpravi v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Finančna uprava Republike Slovenije je dolžna pritožniku A. d.o.o., ..., Ljubljana, vrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 582,93 EUR v roku 30 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov upravnega spora se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski davčni organ ugodil tožnikovi pritožbi in odpravil sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-1759/2018-29 z dne 18. 1. 2019, zahtevo tožnika za povračilo stroškov pritožbenega postopka in zahteve za izdajo odločbe pa je zavrnil.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo razlogi za utemeljenost tožnikove pritožbe, nato pa navedba pravnih virov glede stroškov postopka:

- Po tretjem odstavku 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) gredo stroški davčnega postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje in strokovno pomoč, v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca.

- Po 28. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik 1) se stroški za pooblaščence, člane stanovskega združenja, odmerijo po pravilih tega stanovskega združenja, vendar ne več, kot je določeno za odvetnike po odvetniški tarifi, za pooblaščence, ki niso člani stanovskega združenja, pa se stroški odmerijo po predpisih, ki urejajo povračilo stroškov pooblaščencev v upravnem postopku.

- Po 14. členu Pravilnika o stroških v upravnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik 2) se za pooblaščence, ki niso odvetniki, stroški, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov in stroškov za bivanje, odmerijo v skladu z določbami Pravilnika 2, ki določajo povrnitev teh stroškov za priče, izvedence in tolmače.

Upoštevaje ta pravila je davčni organ preveril, ali je tožnikov pooblaščenec član stanovskega združenja, in ugotovil, da je pooblaščenec sicer predložil akt o ustanovitvi Kluba davčnih svetovalcev z dne 3. 9. 2018, katerega ustanovni član je in iz katerega izhaja, da vsak član sam oblikuje ceno svojih storitev, pri čemer pa se priporoča ravnanje skladno z vsakokrat veljavno odvetniško tarifo. Iz akta prav tako izhaja, da ta klub nima statusa pravne osebe. Po presoji davčnega organa gre v primeru tega kluba vseeno za društvo po Zakonu o društvih, ne gre pa za združenje po predpisih o zavodih ali o gospodarskih družbah. Glede na to, da ta klub ni pravna oseba, po presoji davčnega organa ne more šteti za stanovsko združenje (združenje stanovskih (poklicnih) kolegov), zato je v zadevi merodajen drugi odstavek 28. člena Pravilnika 1, posledično pa drugi odstavek 14. člena Pravilnika 2, zato se tožniku priglašeni stroški (za preučitev sklepa in pripravo ter vložitev pritožbe 573,75 EUR, za materialne stroške 9,18 EUR in za zahtevo za izdajo odločbe 50 EUR) ne priznajo. Pooblaščencem, ki niso odvetniki, se po 14. členu Pravilnika 2 namreč prizna le povrnitev potnih stroškov in stroškov za bivanje, ne pa tudi za zastopanje v obliki sestave vloge. Stroški za zahtevo pa se ne priznajo tudi iz razloga, ker pozivanje organa k opravi dejanja, ki ga mora opraviti po uradni dolžnosti, ne pripomore k vsebinski odločitvi o zadevi.

3Tožnik se z odločitvijo drugostopenjskega davčnega organa ne strinja in toži zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe. Navaja, da je uspel s pritožbo, njegov pooblaščenec pa je član Kluba davčnih svetovalcev, ki združuje fizične osebe, ki se ukvarjajo z davčnim svetovanjem, vendar pa to združenje nima pravne subjektivitete, ustanovljeno je bilo na podlagi ustavne svobode združevanja. V zadevi je sporna interpretacija 28. člena Pravilnika 1, vsebina Pravilnika 1 glede na vsebino 79. člena ZDavP-2 in vsebina 79. člena ZDavP-2, vse v povezavi z določbami Ustave RS. Razlaga drugostopenjskega organa, da sporni klub ni strokovno združenje v smislu 28. člena Pravilnika 1, je napačna in arbitrarna, ker niti ZDavP-2 niti Pravilnik 1 ne opredeljujeta, kaj naj bi strokovno združenje bilo, in ne določata, da mora imeti pravno subjektiviteto. To tudi ne bi bilo skladno s stališči Ustavnega sodišča RS, ki je že zavzelo stališče, da pravna osebnost za svobodo združevanja ni odločilna in ustavno varstvo uživajo tudi popolnoma zasebna in neformalna združenja. Ne glede na navedeno pa je drugi odstavek 28. člena Pravilnika 1 v nasprotju z Ustavo RS. Ta odstavek je bil dodan sredi leta 2018 (dotlej so imele stranke pravico do enakega povračila stroškov za zastopanje s strani davčnih svetovalcev ne glede na to, ali so ti bili člani stanovskih združenj ali ne), zakaj pa je temu tako, ni znano, saj novela ne vsebuje obrazložitve. Smoter razlikovanja ni znan. To je v nasprotju s 14. in 15. členom Ustave RS. Šesti odstavek 79. člena ZDavP-2 ne daje podlage za razlikovanje med odvetniki in drugimi pooblaščenci ter davčnimi svetovalci, ki so člani stanovskih združenj, in tistimi, ki to niso. To razlikovanje si je izmislil minister brez zakonske podlage. Drugi odstavek 28. člena Pravilnika 1 krši več ustavnih načel in svoboščin, saj sili davčne svetovalce v združevanje, če želijo, da jih stranke najamejo, saj bodo le v tem primeru imele v primeru uspeha pravico do povračila stroškov zastopanja. Za takšno razlikovanje in omejevanje ni razumnega razloga. Tudi šesti odstavek 79. člena ZDavP-2 nasprotuje ustavi, saj vsebuje le golo pooblastilo (izvršilno klavzulo) ministru, brez postavitve omejitev pri določitvi omejitve višine stroškov pravnega zastopanja in strokovne pomoči. Že zakonodajalec je predpisal, da je stranka v primeru uspeha upravičena do povračila stroškov. Sodišču predlaga odločanje v sporu polne jurisdikcije, saj ni mogoča drugačna odločitev od predlagane, vračanje zadeve v ponoven postopek pa bi zadevo le po nepotrebnem zavleklo. Predlaga, da sodišče vloži zahtevo za oceno ustavnosti šestega odstavka 79. člena ZDavp-2 in izpodbijano odločbo v II. točki izreka odpravi in odloči, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbe zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-1759/2018-29 z dne 18. 1. 2019 v znesku 582,93 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov sodnega postopka s pripadki.

4V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Navaja, da se tožniku ni odreklo povračilo stroškov postopka, temveč se mu le ni priznalo stroškov za delo pooblaščenca, ker za to ni pravne podlage in ker tožnik ni priglasil kakšnih drugih stroškov. Sklicuje se na sodbo VSRS I Up 120/2014 z dne 25. 9. 2014.

5Tožnik je naknadno vložil še pripravljalno vlogo, v kateri smiselno oporeka argumentom toženke iz njenega odgovora na tožbo ter navaja, da citirani sklep VSRS (ne sodba) ni relevanten v obravnavanem primeru.

6Tožba je utemeljena.

7Izhodiščno sodišče kot nesporno v zadevi opredeljuje, da je tožnik s svojo pritožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-1759/2018-29 z dne 18. 1. 2019 uspel, vsled česar se je postopek zanj končal ugodno. Dodatno sodišče izhodiščno opredeljuje še, da tožnik, četudi navaja, da tožbo vlaga zoper II. točko izpodbijane odločbe v celoti, dejansko osporava le del odločitve v II. točki, tj. odločitev glede stroškov pritožbenega postopka. To jasno izhaja iz vsebine njegovih tožbenih navedb in tudi iz njegovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša le na to, da naj se mu prisodi stroške v višini 582,93 EUR, torej 573,75 EUR in 9,18 EUR (kar predstavlja stroške, priglašene s tožnikovo pritožbo), ne pa tudi glede stroškov v zvezi z zahtevo za izdajo odločbe (za kar je tožnik, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sicer priglasil dodatnih 50 EUR).

8Glede na to, da se je pritožbeni postopek, kot rečeno, za tožnika končal ugodno, gredo po tretjem odstavku 79. člena ZDavP-2 stroški za njegovo pravno zastopanje in strokovno pomoč v breme davčnega organa – med strankama upravnega spora pa je v tej zvezi sporno, kaj to v konkretni zadevi pomeni: ali da se tožniku priglašeni stroški ne priznajo, kot je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, ali pa da bi se mu morali priznati, in to v višini po predpisih o odvetništvu, kot to zatrjuje tožnik.

9Pravilo iz tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 (ki določa, da gredo stroški davčnega postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje in strokovno pomoč, v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek) je po presoji sodišča jasno in narekuje, da takšna stranka dobi za svoje stroške povračilo, pri čemer pa ima pristojni minister na podlagi šestega odstavka cit. člena pristojnost določitve najvišje višine takšnega povračila. Tudi to določilo je po presoji sodišča jasno, saj ministru dovoljuje maksimiranje takšnega povračila; sodišče tozadevno ne zaznava ustavne spornosti, ki jo zatrjuje tožnik, da bi bilo to določilo preveč blanketno, saj po presoji sodišča v samem zakonu, tj. v šestem odstavku cit. člena ni možnosti, ki bi pristojnemu ministru dopuščala, da s svojimi pravili izvotli pravico do povračila stroškov.

10Kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožnik v upravnem (davčnem) postopku vezano na zahtevo za povrnitev stroškov postopka organu predložil akt o ustanovitvi Kluba davčnih svetovalcev iz leta 2018, ustanovni član katerega je med drugimi tudi tožnikov pooblaščenec in iz katerega izhaja, da člani sami oblikujejo ceno svojih storitev, pri čemer pa se jim priporoča ravnanje skladno z vsakokrat veljavno Odvetniško tarifo. Da je tožnik v postopku priglasil stroške (med drugim tudi za preučitev sklepa in pripravo ter vložitev pritožbe 573,75 EUR, za materialne stroške 9,18 EUR, priznanje katerih zahteva tudi sedaj pred sodiščem) ob sklicevanju na slednjo ni sporno; sporno pa je, ali Klub davčnih svetovalcev je stanovsko združenje v smislu 28. člena Pravilnika 1.

11V izpodbijani odločbi je organ ugotovil, da temu ni tako, češ da Klub davčnih svetovalcev ni pravna oseba, kot to izhaja iz ustanovitvenega akta, obenem pa tudi ni vpisan v register, pri čemer pa je hkrati ugotovil, da Zakon o društvih sicer opredeljuje združenja kot društva in da tudi ne gre za združenje po Zakonu o zavodih oz. za združenje po Zakonu o gospodarskih družbah. V obrazložitvi se navaja še, da Pravilnik 1, ki pooblaščence ločuje na tiste, ki so v stanovskem združenju, in tiste, ki to niso, ne bi bil smiseln, če bi se posamezniki lahko samovoljno odločili ustanoviti neko združenje, katerega delovanje ne bi bilo javno oz. se mu ne bi bilo treba vpisati v register. Sodišče temu razlogovanju ne pritrjuje.

12Pravilnik 1 v 28. členu definicije stanovskega združenja ne podaja, takšne definicije pa tudi ne opredeljuje kakšen drugi, področni zakon, zlasti upoštevaje, da je bil upravni postopek, v katerem je tožnika zastopal pooblaščenec, davčni postopek, dejavnost njegovega pooblaščenca pa je davčno svetovanje, ki pa v Republiki Sloveniji ni reguliran poklic, denimo na način, da bi bilo predpisano (obvezno) članstvo v določeni organizaciji, npr. zbornici kot „stanovskem združenju“. Zato je po presoji sodišča pri tem treba in moč izhajati le iz samega besedila 28. člena Pravilnika 1: stanovski pomeni takšen, ki se nanaša na poklic, združenje pa v najširšem pomenu besede pomeni zbir, skupino subjektov, ki jih druži skupna ideja, interes. Klub davčnih svetovalcev po presoji sodišča ustreza takšni definiciji stanovskega združenja, saj, kot to navaja tožnik, združuje fizične osebe, ki se ukvarjajo z davčnim svetovanjem; davčni organ v postopku ni ugotovil nasprotnega, toženka pa tega tudi v upravnem sporu ne prereka. Argument organa, da pri tem ne more iti za „samovoljno ustanovitev“, ni logičen, saj je združevanje svobodno in prepuščeno izbiri posamezne osebe; o javnosti delovanja (karkoli je organ s tem že imel v mislih) pa v Pravilniku 1 ni govora, ravno tako pa ni tam vsebovanega nobenega kriterija glede vpisa v register.

13Za Klub davčnih svetovalcev torej ni mogoče trditi, da ni stanovsko združenje, tožnik pa je torej posledično po presoji sodišča upravičen do povračila stroškov, ki so maksimirani do višine, ki je določena za odvetnike po odvetniški tarifi. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, člani Kluba davčnih svetovalcev, katerega ustanovni član je tudi tožnikov pooblaščenec, sami oblikujejo ceno svojih storitev, pri čemer pa se jim priporoča ravnanje skladno z vsakokrat veljavno Odvetniško tarifo. Tožnik je tako v davčnem postopku priglasil stroške za preučitev sklepa in pripravo ter vložitev pritožbe 573,75 EUR (tar. št. 28/5 Odvetniške tarife) ter za materialne stroške 9,18 EUR (11. člen Odvetniške tarife), kar je glede temelja torej skladno s prvim odstavkom 28. člena Pravilnika 1 (odmera stroškov po pravilih stanovskega združenja, vendar ne več, kot je določeno za odvetnike po odvetniški tarifi).

14Glede višine sodišče ugotavlja, da je tožnik s pritožbo vrednost spornega predmeta opredelil na 51.550,28 EUR. Ob vrednosti točke 0,459 EUR (ki je veljala do 5. 4. 2019) predstavlja priglašenih 573,75 EUR znesek 1250 točk, vrednost spornega predmeta pa 112.309,97 točk. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta med 100.000 in 120.000 točk to po tar.št. 18 pomeni osnovno tarifo 1000 točk, kar za zastopanje v upravnem postopku po tar.št. 28 po 1. točki pomeni 1000 točk, po 5. točki, ki je merodajna za vrednotenje pravnih sredstev, pa še 25% povišanje, torej skupaj ravno priglašenih 1250 točk.

15Po 11. členu Odvetniške tarife bi bilo upravičeno tudi povračilo materialnih stroškov, in sicer bodisi v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1% od presežka nad 1.000 točk. Tu je bilo v obravnavani zadevi priglašenih le 9,18 EUR, torej v primeru obračuna v pavšalni višini manj od predpisanega maksimuma, zato se v tej zvezi tožniku lahko prizna 9,18 EUR. Tožnik je tako upravičen do skupnega povračila v zahtevani višini 582,93 EUR.

16Obenem pa je treba, glede na to, da tožnik kot pojasnjeno že zgoraj, svoje tožbe ne naperja zoper zavrnitev zahteve za povračilo stroškov zahteve za izdajo odločbe (v davčnem postopku priglašenih 50 EUR), v tem delu ohraniti zavrnitev zahteve za povračilo stroškov, kot je o tem že bilo odločeno z izpodbijano odločbo.

17Glede na navedeno je sodišče Finančni upravi Republike Slovenije (in ne toženki, kot je predlagal tožnik) naložilo, da tožniku povrne odmerjene stroške pritožbenega postopka v višini, ki izhaja iz izreka te sodbe, in sicer v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Pravilnika o stroških v upravnem postopku v roku 30 (in ne 15, kot je to predlagal tožnik) dni od dneva vročitve te sodbe.

18Upoštevaje tožnikov predlog za odločanje v sporu polne jurisdikcije in postavljeni tožbeni zahtevek ter ker narava stvari to dopušča in ker dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, je sodišče tožbi ugodilo, II. točko izpodbijane odločbe odpravilo in na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) o zadevi odločilo v sporu polne jurisdikcije.

19Če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kot v obravnavanem primeru, odloči o stroških postopka skladno s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik je s tožbo priglasil 15 EUR stroškov. Po 151. členu ZPP pravdni stroški obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade, kar pri tovrstnem odločanju velja tudi v primeru upravnega spora. Vendar pa tožnika v postopku zastopa pooblaščenec, ki sicer ima opravljen pravniški državni izpit, ni pa odvetnik niti druga oseba, za katero bi po kakšnem drugem zakonu obstajal temelj za priznanje nagrade. Zato pogoji za povrnitev priglašenih stroškov skladno z drugim odstavkom 151. člena ZPP niso izpolnjeni in je sodišče moralo zahtevo tožnika za povračilo stroškov upravnega spora zavrniti.

20Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe jasno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).