UPRS Sodba II U 112/2018-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS ali prvostopenjski organ) je tožniku z odločbo, št. DT 03-43812 z dne 23. 1. 2013 (v nadaljevanju odločba z dne 23. 1. 2013), odmerila dohodnino ze leto 2009. Tožnik je zoper to odločbo dne 12. 2. 2013 po pooblaščencu vložil pritožbo in priglasil stroške te pritožbe, in sicer za zastopanje stranke ter za takse, tiskanje, fotokopiranje in poštnino ter DDV. FURS je tožniku v ugotovitvenem postopku poslala zapisnik, št. DT4210-1669/2015-5 (09-142-05) z dne 7. 3. 2015, ter ga pozvala, da nanj posreduje svoje pripombe, kar je ta tudi storil, obenem pa priglasil stroške za to opravilo, in sicer stroške sestave pripomb ter poštne in materialne stroške. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je tožnikovi pritožbi ugodil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je FURS tožniku izdala odločbo, št. DT4210-1669/2013-7 z dne 20. 11. 2017 (v nadaljevanju odločba z dne 20. 11. 2017), v kateri mu je odmerila dohodnino za leto 2009 v enakem znesku, kot je bila odmerjena v odpravljeni odločbi.

2FURS v sklepu, št. DT 4210-1669/2013-8 (09-142-05) z dne 12. 12. 2017 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), glede na sprejeto odločbo z dne 20. 11. 2017 ugotavlja, da tožnik s pritožbo ni uspel. Zato je odločila, da se njegov zahtevek za povrnitev stroškov nastalih v zvezi s pritožbo, vloženo zoper odločbo z dne 23. 1. 2013, ki ga je vložil po pooblaščencu odvetniku A.A., zavrne.

3Odločitvi FURS je pritrdil drugostopenjski organ, ki je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno, zavrnil pa tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da tožnikov pritožbeni ugovor, da mu odločba z dne 20. 11. 2017 ni bila vročena, ne drži, saj je iz vročilnice razvidno, da je bila njegovemu pooblaščencu vročena dne 1. 12. 2017, zato ni mogoče slediti njegovi navedbi, da z odločbo ni bil seznanjen. Drugostopenjski organ v nadaljevanju citira določbo tretjega odstavka 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki med drugim določa, da gredo stroški postopka v breme zavezanca, če se je postopek zanj končal neugodno. V konkretnem primeru je drugostopenjski organ odločbo FURS z dne 23. 1. 2013 sicer odpravil ter ji zadevo vrnil v ponovni postopek, v katerem je dopolnila ugotovitveni postopek, vendar pa je bil tožniku davek z odločbo z dne 20. 11. 2017 odmerjen v enaki višini kot s prvo odločbo. To pomeni, da se postopek zanj ni končal ugodno. Glede na to, da ZDavP-2 zavezancu priznava stroške glede na njegov končni uspeh v postopku, tožniku ni mogoče priznati stroškov za zastopanje v pritožbenem postopku, saj je bila kljub ugoditvi pritožbe v ponovljenem postopku tožniku odmerjena enaka višina davčne obveznosti kot s prvo odločbo.

4Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter odloči, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je FURS v ponovljenem postopku glede tožnikove dohodnine odločila enako, kot je odločila že z odločbo z dne 23. 1. 2013. Tožnik je že v pritožbi zoper izpodbijani sklep opozoril, da mu odločba z dne 20. 11. 2017 ni bila vročena in da se zato ne more celovito izjasniti o glavnem argumentu zavrnitve njegove stroškovne zahteve, posebej pa je poudaril, da je s pritožbo zoper odločbo z dne 23. 1. 2013 uspel in da je zato uporaba določb ZDavP-2 v izpodbijanem sklepu napačna. Drugostopenjski organ navaja, da naj bi bila odločba z dne 20. 11. 2017 vročena tožnikovemu pooblaščencu dne 1. 12. 2017, kar pa ne drži in se lahko o tem sodišče prepriča z vpogledom v kuverto, v kateri naj bi mu bila poslana prvostopenjska odločba. Vse ostale odločbe in pisanja so bila v postopku res poslana tožnikovemu pooblaščencu in to na naslov, kjer opravlja svojo dejavnost in jih je tudi sprejel, to pa za odločbo z dne 20. 11. 2017 ne velja.

5S tem, ko FURS tožniku ni vročila odmerne odločbe, od katere je bila očitno odvisna stroškovna odločitev, je nedopustno posegla v tožnikovo pravico do izjave, pa tudi v njegovo pravico do pritožbe zoper to odločbo, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Kolikor bi tožnik odločbo z dne 20. 11. 2017 prejel, bi zagotovo uspel s pritožbo, saj je v primeru, kolikor je res enaka prvi, nezakonita. Če prvostopenjski organ veže stroškovno odločitev na vsebino odmerne odločbe, je jasno, da je stroškovno odločanje do trenutka, ko je odločba izdana in dokončna, preuranjeno. Tožnik pa je tudi sicer v pritožbenem postopku uspel, saj se to ne ugotavlja na način, kot to zmotno tolmači tožena stranka. Tožniku torej gredo stroški pritožbenega postopka, ne glede na končno odločitev, razen v primeru, ko bi mu bila z odmerno odločbo dohodnina za leto 2009 odmernega v višjem znesku od odmerjene v letu 2010. Ponovno odločanje o tožnikovi dohodnini za leto 2009 je bilo posledica inšpekcijskega postopka, zato je o stroških postopka treba odločiti na podlagi petega odstavka 79. člena ZDavP-2 v zvezi s tretjim odstavkom istega člena.

6Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

7Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 8. 8. 2018 navedel, da je pregledal upravni spis, pri katerem je ugotovil, da se odločba FURS z dne 20. 11. 2017 ni vročila tožnikovemu pooblaščencu, pač pa A.A. .... To pomeni, da ta odločba ni mogla postati pravnomočna in je bilo odločanje o stroških postopka preuranjeno. Enako kot v tožbi poudarja, da je tožena stranka s tem, ko mu odločbe z dne 20. 11. 2017 ni vročila, nedopustno posegla v njegovo pravico do izjave glede odmere stroškov postopka in tudi v pravico do pritožbe.

8Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pripravljalno vlogo navaja, da je preverila tožnikove navedbe glede vročanja odločbe z dne 20. 11. 2017. Ugotovila je, da je bila odločba vročena tožnikovemu pooblaščencu na njegov domači naslov, namesto na naslov njegove odvetniške pisarne in se zato ne more strinjati s trditvijo, da pooblaščenec tožnika in posledično tožnik nista bila seznanjena s to odločbo. Tudi v primeru, kolikor bi se štelo, da odločba o odmeri dohodnine tožniku ni bila vročena, ni mogoče slediti njegovim navedbam, da je to razlog, da ne bi mogel podati pritožbe zoper sklep o stroških postopka, saj so v njem navedeni razlogi, zakaj je bila stroškovna zahteva zavrnjena.

9Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2019 vztraja pri tožbi in navedbah v prvi pripravljalni vlogi. V zadevi je odločilno, da odločba o odmeri dohodnine ni postala dokončna in pravnomočna, saj ni bila vročena niti tožniku niti njegovemu pooblaščencu. Ni šlo le za vročanje na napačen naslov, temveč tudi napačnemu naslovniku, saj tožnikov pooblaščenec z nazivom »odvetnik A.A.« ves čas opravlja svojo dejavnost na naslovu ... S tem je tudi odločanje o stroških postopka preuranjeno.

K točki I izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa v izpodbijanem sklepu ustrezno utemeljila, dodatno pa še pojasnila v drugostopenjski odločbi. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, zato sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

12Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bila tožniku dne 23. 1. 2013 izdana prva odmerna odločba, ki pa je bila po njegovi pritožbi z odločitvijo drugostopenjskega organa odpravljena ter vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ dne 20. 11. 2017 izdal tožniku novo odmerno odločbo, s katero mu je odmeril dohodnino v enaki višini, kot mu jo je odmeril z odločbo z dne 23. 1. 2013. Sporno pa je ali je bila ta odločba, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka, ki jih je priglasil tožnik, pravilno vročena tožniku, oziroma njegovemu pooblaščencu in ali je tožnik upravičen do plačila stroškov pritožbenega postopka zoper odmerno odločbo z dne 23. 1. 2013, ne glede na končni izid postopka.

13Po določbi 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, dokumenti zadeve vročajo njemu. Po določbi 85. člena ZUP se vročitev odvetniku praviloma opravi v njegovi odvetniški pisarni (prvi odstavek). Vročitev pa se lahko opravi tudi zunaj teh prostorov, če je naslovnik pripravljen dokument sprejeti (drugi odstavek 85. člena ZUP). V obravnavani zadevi so bili vsi dokumenti zadeve vročeni tožnikovemu pooblaščencu "odvetniku A.A." na naslov njegove odvetniške pisarne "...", razen odločbe z dne 20. 11. 2017, ki je bila vročena "A.A." na naslov "...". Tožena stranka je v odgovoru na tožnikovo pripravljalno vlogo navedla, da gre za odvetnikov domači naslov, čemur tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi ni oporekal. Iz vročilnice, ki je v spisu, izhaja, da je bila odločba z dne 20. 11. 2017 tožnikovemu pooblaščencu na njegovem domačem naslovu vročena dne 1. 12. 2017. Ker je tožnikov pooblaščenec na tak način vročeno pisemsko pošiljko sprejel, torej sprejema ni zavrnil ali drugače toženi stranki sporočil, da vročitve zunaj njegove odvetniške pisarne ni pripravljen sprejeti, sodišče ugotavlja, da je bila vročitev odločbe z dne 20. 11. 2017, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 85. člena ZUP, pravilna. To obenem pomeni, da tožnikovo zatrjevanje, da mu je bila s takim načinom vročitve kršena pravica do izjave in pravica do pritožbe, ni utemeljeno.

14Pri presoji odločitve tožene stranke, ki je zavrnila zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka, ki so mu nastali v zvezi s pritožbo, vloženo zoper odločbo z dne 23. 1. 2013, je sodišče izhajalo iz določbe tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2. Po tej določbi gredo stroški davčnega postopka, kot so: izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled, v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. Odločitev o odmeri stroškov je torej odvisna od uspeha ob koncu postopka in ne od uspeha v posamezni fazi tega postopka. Četudi je torej tožnik s pritožbo zoper odločbo z dne 23. 1. 2013 uspel in je bila z odločitvijo drugostopenjskega organa ta odločba odpravljena ter zadeva vrnjena FURS v ponovni postopek, to ne pomeni, da bi bil zato upravičen do povračila stroškov postopka za pritožbo, saj se z odločitvijo drugostopenjskega organa upravni postopek ni končal.

15Za zadevo je torej ključna presoja ali je bil postopek odmere dohodnine za leto 2009 tožniku končan z izdajo odločbe z dne 20. 11. 2017 in ali je bila ta odločitev za tožnika ugodna. Tožnik namreč trdi, da ta odločitev tožene stranke ni dokončna in pravnomočna ter da je zato odločitev o stroških postopka preuranjena. Sodišče takemu tožnikovemu stališču ne sledi. Tretji odstavek 79. člena ZDavP-2 namreč ne zahteva, da bi bila odločitev o stroških postopka pogojena s pravnomočnostjo ali dokončnostjo sprejete odločitve, prav tako tega ne zahtevajo splošne določbe ZUP, ki urejajo stroške upravnega postopka. Upravni postopek se praviloma konča z izdajo odločbe ali sklepa v upravni zadevi in z vročitvijo te odločbe. Ko upravni organ sprejme odločitev, že v izreku odločbe odloči tudi o tem ali so nastali stroški postopka, določi njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, ali pa navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (peti odstavek 213. člena ZUP). Ker so stroški postopka akcesorna terjatev, delijo usodo glavne terjatve, kar pomeni, da če stranka v postopku uspe, nosi breme stroškov postopka upravni organ, če pa odločitev zanjo ni ugodna, pa stranka sama. Tej splošni ureditvi stroškov postopka v ZUP sledi tudi določba tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2.

16V konkretni zadevi je bilo o odmeri dohodnine tožniku za leto 2009 prvič odločeno z odločbo z dne 23. 1. 2013, ki pa je bila po pritožbi tožnika odpravljena in vrnjena FURS v ponovno odločanje. S to odločitvijo drugostopenjskega organa se postopek ni končal, pač pa se je zadeva le vrnila v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Ta je v zadevi znova odločil z odločbo z dne 20. 11. 2017, v kateri je določil, da bo o stroških postopka odločeno s posebnih sklepom. Po tem, ko je bila ta odločba vročena tožnikovemu pooblaščencu, je FURS izdal še izpodbijani sklep. Ker tožnik v postopku, ki ga je ponovno vodila FURS, ni uspel, saj mu je bila tudi z odločbo z dne 20. 11. 2017 odmerjena dohodnina v enakem znesku, kot mu je bila odmerjena s prvo odločbo z dne 23. 1. 2013, je FURS odločila, da zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka zavrne. Ker so, kot že rečeno, stroški postopka akcesorna terjatev, namreč tožnik do povrnitve stroškov za pritožbo glede za sprejeto odločitev tudi po presoji sodišča ni upravičen. Upravičen bi bil le, kolikor bi bil znesek dohodnine v novi odločbi odmerjen v nižjem znesku od prvotno odmerjenega, oziroma v znesku, kot ga je uveljavljal. FURS bi navsezadnje lahko o teh stroških odločila tudi že v odločbi z dne 20. 11. 2017, vendar pa je izkoristila možnost iz petega odstavka 213. člena ZUP in o njih odločila s posebnim, to je izpodbijanim sklepom, pri tem pa je bila vezana na vsebino svoje odločitve. Tudi ta okoliščina zatorej kaže, da pri odločanju o stroških postopka ni pomembno ali je odločba, s katerim je bil upravni postopek končan, tudi dokončna in pravnomočna, pač pa pomembna vsebina odločitve.

17Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu in je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata, saj temelji le na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Dokazni predlogi za izvedbo dokazov, ki jih v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah predlaga tožnik, so namreč listine iz upravnega spisa. Tožnik je kot dokaz sicer predlagal tudi svoje zaslišanje, vendar pa tega dokaznega predloga ni substanciral, torej ni pojasnil, katero dejstvo naj bi s svojim zaslišanjem dokazoval in je zato ta dokazni predlog sodišče zavrnilo.

K točki II izreka:

18Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.