80. člen ZDavP-2

Vrhovno sodišče je že (večkrat) poudarilo, da določbe drugega odstavka 51. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom istega člena zakona, ni mogoče razumeti kot podlage za dodatno širjenje izjem od obveznosti izvedbe glavne obravnave. Vsebina te določbe namreč zgolj pojasnjuje možnost, da se v primeru spora o dejanskem stanju na predlog strank za potrditev njihovih tožbenih navedb ali po uradni dolžnosti s strani sodišča (20. člen ZUS-1) na glavni obravnavi izvedejo tako dokazi, ki v dotedanjem postopku izdaje upravnega akta še niso bili izvedeni (ter je njihova izvedba dopustna, 52. člen ZUS-1), kot tudi dokazi, ki so že bili izvedeni v dotedanjem postopku pred organom tožene stranke. Izvedba dokazov pa je lahko potrebna tudi, da se odpravijo procesne napake, nastale v postopku izdaje upravnega akta (npr. tretji odstavek 59. člena in 62. člen ZUS-1). Neutemeljena je revizijska navedba, da Upravno sodišče ni vpogledalo v vročilnico, ki naj bi potrjevala, da revidentu odločba z dne 20. 11. 2017 ni bila vročena (to je namreč storilo). Vendar pa Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam revidenta, da je izvedba tega dokaza v okoliščinah obravnavanega primera terjala izvedbo glavne ob

V postopku ugotovljene okoliščine tožnikovega poslovanja so bile za davčni organ zadostna podlaga za ugotovitev, da pri tožniku obstaja sum zlorabe identifikacije za namene DDV. Tožnik je namreč izdajal račune za dobave, oproščene plačila DDV (46. člen ZDDV-1), italijanskim kupcem, ki pa od večine dobav DDV niso plačali (gre za kupce, ki niso dosegljivi, ne obstajajo na naslovih, ali so že prenehali zaradi ugotovitve, da so le-ti missing traderji). Poleg tega je z navedenimi kupci posloval na neobičajen način (kitajski dobavitelji in italijanski kupci naj bi se o vsem dogovarjali sami). Navedene objektivne okoliščine v zvezi s tožnikovim poslovanjem za ugotovitev, da je pri tožniku obstajal sum zlorabe identifikacijske številke za namene DDV v smislu drugega odstavka 80. člena ZDDV-1. Slednje določilo je namreč predvideno prav za situacije, za kakršno gre tudi v obravnavani zadevi, saj sta davčna organa ugotovila resne pokazatelje, da tožnik identifikacijsko številko uporablja v goljufive namene. V takih primerih pa je davčnemu organu omogočeno, da na podlagi 80. člena ZDDV-1 lahko odloči o prenehanju identifikacije za namene DDV in s tem prepreči nadaljevanje utaje DDV. Smisel

Tožnik v tožbi samo opozarja na nekatere zakonske določbe, ne pove pa, v čem naj bi bile kršene. Kolikor se sklicuje na 30-dnevni rok iz 1. točke petega odstavka 97. člena ZDoh-2 ima prav, da gre za varovalko, ki preprečuje davčne goljufije in da je le-ta vgrajena že v zakon. Vendar pa to pomeni le, da v takšnem primeru, kot je opisani, negativna razlika, ki je dosežena z odsvojitvijo kapitala, samodejno, brez ugotavljanja še drugih okoliščin konkretnega primera, ne zmanjšuje pozitivne davčne osnove po tem poglavju. Ne pomeni pa citirana ureditev ovire za to, da se ob tem, ko se ugotovijo še druge relevantne okoliščine, ki kažejo na nedopustno davčno izogibanje, upošteva pridobivanje ali odsvajanje vsebinsko istovrstnega kapitala v daljšem časovnem obdobju, kot se je to ugotavljalo v konkretnem primeru.

V konkretnem primeru ne gre za odmerno odločbo, zato ni mogoče zahtevati, da ima njen izrek obvezne podatke iz 80. člena ZDavP-2. Podana ni nedopustna retroaktivna uporaba 126.a člena ZDavP-2, kot se zatrjuje v tožbi. Določba, ki jo vsebuje Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2B) velja od objave v Uradnem listu 29. 12. 2009 in s tem za naprej. Z ozirom na datum objave predpisa in zapadlost tožnikovih obveznosti od leta 2000 do 2003 pa je tudi očitno, da pred začetkom uporabe 126.a člena ZDavP-2 absolutni 10-letni zastaralni rok za obveznosti iz odločbe še ni potekel. To pa po ustaljeni sodni praksi pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče uspešno uveljavljati uporabe določb ZDavP in s tem zakona, ki je veljal v času, ko so nastale obveznosti iz odločbe.

V konkretnem primeru ne gre za odmerno odločbo, zato ni mogoče zahtevati, da ima njen izrek obvezne podatke iz 80. člena ZDavP-2. Iz istega razloga ni podlage za to, da se v odločbi posebej izkaže in utemelji nastanek davčne obveznosti, kot to zahteva tožnik v tožbi. S tem, ko so v izreku odločbe navedene posamezne obveznosti ter njihovi izvršilni naslovi in datumi zapadlosti, je mogoč tudi njen preizkus, in sicer z vpogledom v uradne (davčne) evidence. Ni podana nedopustna retroaktivna uporaba 126.a člena ZDavP-2, ki se zatrjuje v tožbi. Določba, ki jo vsebuje Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (ZDavP-2B), velja od objave v Uradnem listu (29. 12. 2009) in s tem za naprej. Z ozirom na datum objave predpisa in zapadlost tožnikovih obveznosti (od leta 2000 do leta 2003) je tudi očitno, da pred začetkom uporabe 126. a člena ZDavP-2 absolutni desetletni zastaralni rok za obveznosti iz odločbe še ni potekel.

Tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, ki bi dokazovala poslovno sodelovanje s podjetjem A. iz Lichtensteina, ki je izstavilo računa. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da so s tem podjetjem sodelovali ter da je nastal posel projektiranja, pa ne zadosti za davčno priznavanje stroškov storitev posredovanja in sodelovanja za pridobitev posla projektiranja in izstavitev računov v znesku 1.500.000,00 EUR. Čim je pa tako, je pravilen tudi zaključek, da se odhodki po spornih računih davčno ne priznajo. Zgolj na podlagi računov, na podlagi katerih je direktor uveljavljal povračilo stroškov goriva in ki jih je predložil tožnik, ni mogoče ugotoviti, ali so bila potovanja dejansko opravljena za službene potrebe. Ker računi niso listine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati namen potovanja, kraj potovanja oz. prvostopenjski organ ni mogel ugotoviti obsega službenih potovanj, oziroma, do kakšnih povračil je bil direktor upravičen, je odločitev, da se za navedena povračila dodatno obračunajo obveznosti od osebnih prejemkov pravilna. Potrjena prisilna poravnava učinkuje na terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, vendar šele s pravnomočnostjo sklep