UPRS Sodba II U 157/2019-11

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), kot prvostopenjski davčni organ začela davčno izvršbo na dolžnikove denarne prejemke, ki jih prejema pri delodajalcu oz. izplačevalcu za izterjavo dolga v višini 44,61 EUR, na podlagi izvršilnih naslovov - nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kot izhaja iz tabele v 4. točki izpodbijanega sklepa.

2V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe in izvršilne naslove, ter denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe in omejitve pri davčni izvršbi.

3Tožnik je vložil pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega organa, v kateri navaja, da ni lastnik, temveč najemnik stanovanja na naslovu ... in plačuje najemnino. Meni, da ni zavezan k plačilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožena stranka kot drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno.

4Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga laično tožbo v upravnem sporu. V tožbi navaja, da dela kot gradbeni delavec in se težko preživlja ter plačuje položnice, saj žena zaradi bolezni ne dela in se tako sklicuje na svojo socialno stisko.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih obrazložitve upravne odločbe. Tožena stranka dodaja, da navedbe tožnika o težki finančni situaciji, ki ne dopušča poravnave obveznosti, na samo zakonitost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati, vplivajo lahko samo na sam postopek pri izvrševalcu izvršbe, ki mora upoštevati določbe ZDavP-2 od 159. člena do 160.a člena – izvzetje in omejitve predmetov davčne izvršbe. Naslovnemu sodišču zato predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in drugostopenjski odločbi in se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik v tožbi tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča.

8V obravnavani zadevi sodišče presoja zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, zneska v višini glavnice 34,00 EUR, zamudnih obresti 0,38 EUR in stroškov sklepa davčne izvršbe v višini 10,00 EUR, skupaj v višini 44,61 EUR.

9V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov neutemeljeni. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2.

10Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje ZDavP-2, prav tako je davčni organ upošteval določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe ter določbo 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi. Na dolžnikove denarne prejemke se lahko poseže z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec. Če dolžnik v tekočem mesecu prejme prejemke za več preteklih mesecev, izvrševalec sklepa o izvršbi upošteva omejitve za vsak posamezni mesec (4. točka 160. člena ZDavP-2).Ugovori tožnika, ki se nanašajo na izvršilni naslov in socialno stisko tožnika, na samo zakonitost izpodbijanega sklepa ne vplivajo.

11Sodišče glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje ni sporno. Slednje bi bilo sporno v primeru, če ne bi bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in kolikor bi tožnik dolg poravnal. O zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)¹. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

12Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.