UPRS sodba I U 1042/2014

Tožba se zavrne.

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na tožnikova denarna sredstva, ki jih ima pri hranilnici A., na podlagi izvršljive odločbe št. PR0010272/2005 z dne 8. 5. 2007, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, zaradi izterjave stroškov postopka v znesku 140,00 EUR ter stroškov izdaje sklepa v znesku 25,00 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je Okrajno sodišče v Ljubljani kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pristojnemu organu poslalo predlog za izterjavo denarne terjatev, izkazane z izvršilnim naslovom. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik obveznosti ni poravnal, je pristojni organ na podlagi določb ZDavP-2, ki jih citira v nadaljevanju, začel davčno izvršbo zoper tožnika.

Drugostopni organ je na pritožbo tožnika izpodbijani sklep spremenil v navedbi izvršilnega naslova, tako da le-ta pravilno glasi „sodba št. PR 10272/2005-2408“, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da prvostopni organ podlago za izdajo sklepa pravilno navede že v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Nadalje ugotavlja, da sklep vsebuje vse predpisane sestavine, le izvršilni naslov je naveden pomanjkljivo, zato se napaka ustrezno popravi. Pritožbeni organ ugotavlja tudi, da so bili ob izdaji sklepa izpolnjeni pogoji za izvršbo. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih tožnik nima dovolj sredstev, da bi dolg poravnal, pa pojasni, da razume tožnikovo finančno stisko, da pa to ni razlog, ki bi preprečeval vodenje postopka davčne izvršbe. Je pa banka, ko opravlja izterjavo, pri izvrševanju sklepa dolžna upoštevati omejitve in izvzetja iz davčne izvršbe, kot to sledi že iz izpodbijanega sklepa.

Tožnik se v pritožbi (pravilno: tožbi) ne strinja z izpodbijano odločitvijo. Odločba se mu zdi „zastarela“, saj se nanaša na sodno odločbo z dne 8. 5. 2007, ki je postala izvršljiva 6. 10. 2007. Poleg tega navaja, da znaša njegova pokojnina 221,00 EUR in da zato izdani plačilni nalog ogroža njegovo preživetje. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenim ugovorom zastaranja pa navaja, da je bilo tožeči stranki že z dopisom prvostopnega organa z dne 16. 7. 2013 pojasnjeno, da skladno z določbami Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in ZDavP-2 zastaranje v zadevi še ni nastopilo. Postopek davčne izvršbe je bil namreč začet že z izdajo sklepa o davčni izvršbi št. DT 42913-17550/2009, ki ga 29. 5. 2009 izdal takrat pristojni DURS in ki je bil tožniku vročen 12. 6. 2009, in torej pred potekom dveletnega roka od pravnomočnosti odločbe. Potekel pa tudi še ni rok za dokončanje pravočasno začete izvršbe, ki se glede na četrti odstavek 44. člena ZP-1 presoja na podlagi 125. oziroma 126. člena ZDavP-2.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni so tudi razlogi, ki jih vsebujeta obrazložitvi sklepa in drugostopne odločbe, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče le še dodaja, da slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje postopka izvršbe, je pa ovira za izvršitev izpodbijanega sklepa, saj mora banka, ko sklep izvršuje upoštevati omejitve, ki jih določa v tej zvezi zakonska ureditev (ZDavP-2). Pravilno in skladno s podatki spisov, ki jih je ponovno preverilo tudi sodišče, pa že drugostopni organ v odgovoru na tožbo pojasni tudi okoliščine v zvezi z zastaranjem ter pri tem pravilno ugotovi, da zastaranje izvršitve obveznosti iz izpodbijanega sklepa, ki ga tožnik uveljavlja v tožbi, v konkretnem primeru ni nastopilo.

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.