UPRS Sodba II U 420/2020-16

Tožbi se ugodi in se sklep organa prve stopnje DT 4934-184526/2019-1 z dne 25. 11. 2019 spremeni tako, da se v prvi točki izreka glede zneska glavnice in stroškov ter v drugi točki izreka, točki pod zaporedno številko 1 in 2, odpravita ter se zadeva v tem delu vrne v ponovi postopek organu prve stopnje, posledično tudi odločba organa druge stopnje številka DT-499-29-24/2020-5 z dne 17. 11. 2020 spremeni tako, da se odpravi 2. točka izreka.

Potek upravnega postopka

1V predmetni zadevi je tožena stranka tožniku kot dolžniku izdala sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z davčno izvršbo in rubežem denarnih sredstev pri banki A., d.d., in sicer zaradi večih plačilnih nalogov, odločbe o prekršku, navedenih v 2. točki izreka predmetnega sklepa s tam navedenimi datumi izvršljivosti in zaradi stroškov postopka, določenih s sklepom DT 4934-28878/2016-1 09 z dne 26. 2. 2016 in sklepa DT 4934-184526/2019-1 z dne 25. 11. 2019. Med drugim je bilo v izreku izpodbijanega sklepa določeno, da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe.

2Dolžnik je v postopku davčne izvršbe podal pritožbo, kateri je bilo z odločbo FURS DT 499-29-24/2020 dne 17. 11. 2020 delno ugodeno tako, da se je v sklepu, ki se je nanašal na obveznosti iz naslova sodnih taks in so navedene v tabeli v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa pod zap. št. 3-6 v znesku glavnice 778,33 EUR odpravi in je bila v tem delu zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, ker se v spisovnem gradivu navedeni sklepi niso nahajali, prav tako pa ni jasna njihova izvršljivost (v spisu se ne nahajajo vročilnice), saj ni znano ali je bilo zoper plačilne naloge vloženo pravno sredstvo- zahteva za sodno varstvo.

Tožbene navedbe

3Glede izpodbijanega sklepa tožnik v tožbi navaja, da je nezaposlen in prejema denarno socialno pomoč, zaradi česar nima rubljivega premoženja, prav tako pa meni, da je rubež na premičnine neutemeljen, saj plačilni nalogi, navedeni v izpodbijani odločbi niso sodbe sodišč, ki bi utemeljevale poseg v zasebno lastnino. Izpostavlja, da v nobenem sodnem postopku o zadevah plačilnih nalogov ni bil opravljen pošten prekrškovni postopek, zaradi česar je ta poseg v premičnine neutemeljen. Pojasni, da v postopku ni imel možnosti, da bi bil kot stranka zaslišan, kot to določa 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in bi lahko izvajal tudi dokaz v svojo korist, kar pa je tudi v nasprotju z načelom izvedbe poštenega postopka glede na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP). Meni, da finančna uprava, torej tožena stranka, ne more izdajati tovrstnih aktov, saj ne gre za sodbo sodišča, do katerega ima skladno s 23. členom Ustave RS pravico, in sicer da odloča neodvisno, nepristrano, pri čemer mu lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, v naprej določenih z zakonom in Sodnim redom. V predmetnem postopku navedena določila niso bila spoštovano, saj se je odločilo in poseglo v njegovo zasebno lastnino brez odločbe sodišča. Meni, da bi moral davčni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve in z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v njegovo korist kot korist zavezanca za davek. Ker sam ni bil zaslišan v postopku, tako tudi ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. V nadaljevanju tožbenega postopka se tožnik še pavšalizirano sklicuje na določila Ustave ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (ESČP) in Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin ter nekatere sodbe Evropskega sodišča za človekve pravice (ESČP).

4Predlaga, da sodišče tožbi ugodi v celoti in da upošteva, da plačilni nalogi niso sodbe, ki bi utemeljevale poseg v zasebno lastnino, kakor tudi da sodišče upošteva, da finančna uprava ni izvedla postopka v skladu z zakoni in Ustavo ter je tako ravnala v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. Predlaga javno in pošteno sojenje.

Navedbe tožene stranke

5Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis in podala odgovor na pripravljalno vlogo, v kateri je pojasnila, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, za katerega 2. točka prvega odstavka 144. člena določa, da lahko organ v takšnem postopku o zadevi odloči takoj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih postopkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Tožena stranka še izpostavlja, da tožeča stranka v svojih tožbenih navedbah tudi ni izpostavila v zvezi s čim bi ga naj organ zaslišal oziroma kaj bi se naj z zaslišanjem tožeče stranke dokazovalo. Meni pa, da je v skladu s 154. členom ZUP uradna oseba tista, ki vodi postopek, ki se po lastnem preudarku ali na predlog stranke odloči, da bo razpisala ustno obravnavo, kadar je to koristno za razjasnitev zadeve. Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Odločanje po sodnici posameznici

6Senat tukajšnjega sodišča je na seji dne 1. 3. 2023 odločil, da bo o zadevi odločeno po sodnici posameznici na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklep je bil vročen obema strankama.

Presoja sodišča

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi gre za davčno izvršbo in torej za izterjavo davčnih obveznosti, ki jih tožnik kot davčni zavezanec ni poravnal prostovoljno.

9Izpodbijani Sklep o davčni izvršbi številka DT 4934-184526/2019-1, ki je bil izdan 25. 11. 2019, je bil izdan iz razloga, ker naj dolžnik ne bi poravnal glob izvirajočih iz plačilnih nalogov oziroma odločbah o prekršku (točke pod zaporedno številko 3-6., 2. točke izreka sklepa). Za izdajo predmetnega sklepa je davčni organ dolžniku naložil tudi plačilo stroškov izdaje sklepa DT 4934-184526/2019-1 z dne 25. 11. 2019 v višini 50,00 EUR in za izdajo predhodnega sklepa DT 4934-28878/2016-1 z dne 26. 2. 2016 v višini 25,00 EUR. Glavnice iz plačilnih nalogov tako skupno predstavljajo znesek 778,33 EUR in stroški davčne izvršbe skupno 75,00 EUR.

10Po podani pritožbi dolžnika (sedaj tožnika) je drugostopenjski organ izdal odločbo, s katero je v drugi točki izreka prvostopenjskega sklepa odpravil točke pod zaporedno številko 3-6 (ki predstavljajo vse glavnice, ki izvirajo iz plačilnih nalogov¹), ker je ugotovil, da so v izdanem sklepu nejasno navedeni izvršilni naslovi na podlagi katerih se terjajo obveznosti, prav tako pa v spisovnem gradivu ni bilo izvršilnih naslovov na katere se izpodbijani sklep sklicuje in tudi ne vročilnic navedenih izvršilnih naslovov ter podatki, ali so bile zoper njih vložene zahteve za sodno varstvo. Ker drugostopenjski organ ni mogel ugotoviti ali so bile vročitve predmetnih plačilnih nalogov, ki so bile razlog izdanega izpodbijane sklepa o izvršbi, sploh opravljene v skladu z določbo 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter kdaj so postali izvršilni naslovi izvršljivi oziroma ali je bila zoper njih podana zahteva za sodno varstvo, je izdani sklep v tem delu druge točke izreka spremenil in točke pod zap.št. 3-6 odpravil ter zadevo v tem delu vrnil v reševanje organu prve stopnje.

11Pustil pa je obveljati 2. točko izreka pod zap.št. 1 in 2, ki predstavljata stroške izdanih sklepov o izvršbi in ostali del sklepa. Tako je predmet presoje tega upravnega spora 1. točka izreka izpodbijanega sklepa in 2. točka izreka sklepa v točkah pod zaporedno številko 1. in 2 ter točke izreka od 3. do 5.

12Odločitev drugostopenjskega organa je v delu, ki se nanaša na točki pod zaporedno številko 1 in 2, druge točke izreka izpodbijanega prvostopenjskega sklepa in v točki 2. izreka drugostopenjske odločbe napačna, saj s trenutkom, ko je organ ugotovil, da se v spisovnem gradivu ne nahajajo izvršilni naslovi na podlagi katerih je bil izdan izpodbijani sklep organa prve stopnje, preneha tudi razlog izdaje izpodbijanega sklepa, s čimer pa so postali izrečeni stroški, ki so bili izrečeni, zaradi domnevno neobstoječih izvršilnih naslovov, nedovoljeni (vsaj do trenutka ponovnega odločanja). Upoštevati je namreč treba, da je bilo z odločitvijo organa druge stopnje ugotovljeno, da se v spisovnem gradivu ne nahaja niti listinska dokumentacija (skupno za glavnico 778,33 EUR), na katero se prvostopenjski organ sklicuje, in ki bi naj bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je bil izpodbijani sklep organa prve stopnje neutemeljeno ali vsaj preuranjeno izdan, in iz tega razloga organ ni smel uporabiti določil 182. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), saj so stroški davčne izvršbe dopustni, kolikor je bil sklep o izvršbi upravičeno izdan. S tem odpade tudi pravico do izdaje sklepa, da se opravi izvršba v znesku 853,33 EUR (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), saj zaradi odsotnosti izvršilnih naslovov ni jasno kakšen je ta znesek. Drugi odstavek 152. člena ZDavP-2 namreč določa, da stroške davčne izvršbe, ki ni bila upravičena, plača davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi. V tem primeru davčni organ dolžniku povrne stroške davčne izvršbe v 30 dneh od dneva, ko je ugotovil, da izvršba ni bila upravičena. Ob upoštevanju dejstva, da v spisovnem gradivu ni niti ene listine - izvršilnega naslova, na katerega se v sklepu o izvršbi sklicuje davčni organ, so bili tako višina glavnice, kakor tudi stroški in sklep o stroških davčne izvršbe določeni neupravičeno in bi navedeno moral upoštevati organ druge stopnje, ko je odločal o pritožbi.

13Po določbah ZDavP-2 je namreč za izterjavo in za začetek davčne izvršbe bistveno, da obveznost, ki se terja, ni bila plačana v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen) in da obstaja izvršilni naslov, saj se v skladu z določbami 145. člena izvršba lahko opravi le na podlagi izvršilnega naslova.

14Na podlagi navedenega, je sodišče odločilo tako, da se izpodbijani prvostopenjski sklep v 1. točki izreka glede višine glavnice in stroškov ter drugi točki izreka v zaporednih številka 1. in 2., ki se nanaša na plačilo stroškov organa in v točki 2 izreka organa druge stopnje odpravita ter se v tem delu odločanje vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Navedeno pomeni, da bo o stroških izvršbe odločal organ prve stopnje v ponovnem postopku takrat, ko bo odločal o morebitni davčni izvršbi o točkah pod zaporednimi številkami 3. do 6., če bo v ponovnem postopku ugotovil, da je izvršba utemeljena.

15Sodišče je, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo v zadevi brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni bilo sporno, saj je tožena stranka v sklepu organa druge stopnje že sama navedla, da izvršilnih naslovov, torej listin na podlagi katerih je bil izdan izpodbijani sklep, niti vročilnic ni v spisovnem gradivu. Tako je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)².

16Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega ZUS-1.

17Tožeča stranka stroškov te tožbe ni priglasila. Sodna taksa pa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti, v kolikor je bila plačana.

¹ Isti izvršilni naslovi pa izhajajo že iz Sklepa o izvršbi DT 4934-28878/2016-1 09 z dne 26. 2. 2016, ki je bil temelj za izdajo sklepa o stroških DT 4934-28878/2016-1 09 z dne 26. 2. 2016 v znesku 25,00 EUR, ki je tudi del izpodbijanega sklepa.
² Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.