UPRS Sodba II U 486/2019-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot nosilki rudarske pravice odmerila sanacnino za leto 2014 za izkoriščanje kremenovega peska in jalovine na pridobivalnem prostoru X., v znesku 5.753,22 EUR. Odločila je, da mora zavezanec odmerjeno rudarsko sanacnino plačati v enkratnem znesku na vplačilni podračun Eko sklada v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Posebni stroški postopka niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka sanacnino odmerila na podlagi rudarskega priglasitvenega obrazca za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2014, s katerim je zavezanec družba A., d. o. o., priglasila 29.130 m3 kremenovega peska in 5.738 m3 jalovine v raščenem stanju. Na podlagi prvega odstavka 52. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) postane koncesionar nosilec rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine z dnem veljavnosti koncesijske pogodbe in istočasno zavezanec z zagotavljanjem plačevanja rezerviranih sredstev za sanacijo. V skladu z drugim odstavkom istega člena se način in pogoji plačevanja rezerviranih sredstev za sanacijo določi z odločbo, ki je v skladu z Uredbo o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (v nadaljevanju Uredba) ter določbami koncesijske pogodbe, po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo. Tožena stranka je na podlagi priglasitvenega obrazca za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo, v skladu s Koncesijsko pogodbo številka 354-14-48/01 z dne 10. 12. 2001 tožeči stranki odmerila sanacnino, na podlagi prvega odstavka 21. člena Uredbe. Slednja določa, da rudarsko sanacnino izračuna ministrstvo po enačbi, določeni v 19. členu Uredbe.

3Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, zato je vložila tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je bila Koncesijska pogodba sklenjena v času prej veljavnega Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud) ter Uredbe o odločanju plačila za sanacijo posledic rudarskih del (Ur. list RS, št. 43/00), zato so za presojo v predmetni zadevi relevantne tudi določbe teh prej veljavnih predpisov. Tožena stranka je v skladu z 52. členom ZRud-1 dolžna upoštevati pri odmeri sanacnine predpis iz tretjega odstavka 54. člena ZRud-1, to je Uredbo, kot tudi določbe Koncesijske pogodbe. Koncesijska pogodba med drugim skladno z zakonom vsebuje tudi podrobnejše medsebojno dogovorjene določbe o načinu in pogojih za zagotovitev rezerviranih sredstev za sanacijo, načinu in pogojih za sprotno sanacijo zemljišč pridobivalnega prostora in sanacijo okolja po končanem izkoriščanju mineralnih surovin, načinu ureditve pridobivalnega prostora med in po končanem izkoriščenju mineralne surovine ter zavarovanju plačila za ureditev prostora. Koncesijska pogodba je bila sklenjena med strankama dne 10. 12. 2001, to je v času veljavnosti ZRud ter prej veljavne Uredbe o odločanju plačila za sanacijo posledic rudarskih del. Tožnik se je s Koncesijsko pogodbo v tretjem odstavku 12. člena zavezal izvajati sprotno sanacijo in se zavezal, da bo ob prvi redni priglasitvi podatkov po podpisu pogodbe koncedentu sporočil, če želi izvajati sprotno sanacijo brez odvajanja sredstev v Rudarski sklad, kot to dopušča tudi 8. člen prej veljavne Uredbe o odločanju plačila za sanacijo posledic rudarskih del. Slednje je razvidno iz priglasitvenih obrazcev, poslanih neposredno po sklenitvi Koncesijske pogodbe, s katerimi tožnik več ne razpolaga. Dejstvo, da se je tožnik odločil za sprotno sanacijo, ter da redno izvaja sprotno sanacijo lahko potrdi tudi priča B. B., tožnikov direktor proizvodnje, ki je zadolžen za priglasitvene obrazce in peskokop. Koncesijska pogodba, ki ureja podrobnejše pravice in obveznosti strank, torej določa, da tožniku zaradi sprotne sanacije pridobivalnega prostora ni treba odvajati sredstev za sanacijo v za ta namen ustanovljeni posebni sklad. Iz koncesijske pogodbe torej nesporno izhaja, da se tožnik ni odločil, da bo zagotavljal sredstva za sanacijo z letnim plačevanjem rudarskih sanacnin, temveč skladno s takrat veljavnim ZRud ter veljavno Uredbo o odločanju plačila za sanacijo posledic rudarskih del. Tožnik se je odločil za sprotno sanacijo zemljišč pridobivalnega prostora brez odvajanja sredstev za sanacijo v Rudarski sklad. Sprotno sanacijo je tožnik vse od sklenitve Koncesijske pogodbe naprej tudi redoma izvajal, kar je skladno z zakonom nadziral tudi pristojni inšpektorat.

4Tožeča stranka nadalje navaja, da se odločbe ne da preizkusiti, saj je obrazložitev pomanjkljiva in neustrezna. Tožena stranka namreč ne pojasni, kako je prišla do dejanske ugotovitve, da naj bi tožnik sredstva za sanacijo zagotavljal z letnim plačevanjem rudarskih sanacnin v Eko sklad, temveč je navedeno dejstvo zgolj pavšalno navedla v obrazložitvi odločbe. Tožena stranka tudi ni zagotovila tožniku, da bi se tekom postopka opredelil oziroma izjavil o ugotovljenih dejstvih. Vsled navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka.

5Nadalje tožeča stranka uveljavlja zastaranje pravice do odmere sanacnine za leto 2014. Navaja, da ministrstvo ni izdalo odločbe o odmeri rudarske sanacnine v dveh mesecih v skladu z 22. členom Uredbe. Tožnik je dne 30. 1. 2015 na ministrstvo posredoval rudarski priglasitveni obrazec za odmero rudarske koncesnine za leto 2014. Skladno z 22. členom Uredbe je torej rok za izdajo odločbe o odmeri rudarske koncesnine potekel v dveh mesecih po prejemu priglasitvenega obrazca, to je z dnem 30. 3. 2015. Kot možni rešitvi za analogno uporabo določb o zastaranju sta vsebovani v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) ter v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Tožnik meni, da je za zapolnitev pravne praznine primernejša analogna uporaba določb OZ kot uporaba določb ZDavP-2. Sanacnina je po svoji naravi javna dajatev, saj določitev njene višine ni v dispoziciji pogodbenih strank, temveč je določena na podlagi podzakonskega predpisa ter odmerjena s strani Ministrstva za infrastrukturo. Po svoji naravi sanacnina predstavlja zavarovanje oziroma zagotovitev sredstev, ki so namenjene sanaciji pridobivalnega prostora po končnem izkoriščenju. Nenazadnje se rezervirana sredstva za sanacijo skladno s 25. členom Uredbe koncesionarju tudi vrnejo. Namen sanacnine je torej zavarovanje oziroma zagotovitev sredstev za primere, ko koncesionar po končanem izkoriščenju ne sanira pridobivalnega prostora. Ker je sanacnina občasna terjatev, ki dospeva v plačilo letno, je tožnik mnenja, da je zastaranje sanacnine oziroma pravice do odmere sanacnine relevantna analogna uporaba 347. člena OZ, ki določa, da občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Skladno s 336. členom OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. V navedenem primeru pomeni, da je zastaranje sanacnine za leto 2014 nastopilo z dnem 31. 3. 2018. Glede na to, da je z navedenim dnem sanacnina za leto 2014 zastarala, je odmera sanacnine za leto 2014, ki je bila odmerjena z odločbo dne 24. 9. 2019 neutemeljena in nezakonita. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in upravni postopek ustavi. Priglaša pa tudi stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

6Tožena stranka je v odgovoru na tožbo ob predložitvi dokumentacije upravnega spisa navedla, da je tožba neutemeljena. Glede obveznosti plačevanja sanacnine je treba upoštevati določbe relevantne zakonodaje, to je Zakona o rudarstvu (ZRud-1) in Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uredba), prav tako tudi določila Koncesijske pogodbe. Kolikor bi organ izdal izpodbijano odločbo na podlagi neveljavnih predpisov, torej Zakona o rudarstvu iz leta 1999 (ZRud), ki ga je razveljavil ZRud-1 in Uredbe o načinu določanja plačila za rudarsko pravico, ki jo je razveljavila sedaj veljavna Uredba, bi bila takšna odločba nezakonita. Pravna podlaga za obveznost plačila sanacnine je določena v 52. členu ZRud-1, smiselno podobno določbo je vseboval tudi ZRud. Tožeča stranka se tako ne more sklicevati, da zanjo obveznost plačila rudarske sanacnine ne obstaja. Koncesionar ima glede obveznosti plačevanja rudarske sanacnine dve možnosti, in sicer bodisi da koncedentu predloži ustrezno bančno garancijo, katere izvirnik je v tem primeru dolžan predložiti ob podpisu koncesijske pogodbe, bodisi vplačilo v Eko sklad. Tako je že v tretjem odstavku 47. člena ZRud-1 določeno, da se v primeru, če koncesionar ne predloži bančne garancije šteje, da bo rezervirana sredstva za sanacijo zagotavljal z letnim plačevanjem rudarskih sanacnin v Eko sklad. Ker tožnik bančne garancije ni predložil, je koncedent ravnal v skladu z določbami tretjega in petega odstavka 47. člena ZRud-1. Izvajanje sprotne sanacije pa je v slehernem primeru dolžnost koncesionarja, katera pa ga ne opravičuje plačila rezerviranih sredstev za sanacijo. Ta sredstva se vplačujejo v sklad z namenom, da se ustvarja rezerva za primere, ko bi sprotna sanacija ne bila zadostna ali ne bi bila izvedena v ustrezni obliki in bi bila zaradi tega ogrožena ali celo neizvedena končna sanacija.

7Glede dvomesečnega roka za določitev odmere sanacnine koncesionarja pa tožena stranka pripominja, da 12. člen Uredbe določa, da izda ministrstvo odločbo o odmeri rudarske koncesnine v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca. Izhajajoč iz gramatikalne metode razlage, po kateri se pravna norma razlaga tako kot se glasi, je tožena stranka mnenja, da gre v konkretnem primeru za instrukcijski rok. 12. člen Uredbe namreč ne določa, da je organ kakorkoli zavezan izdati odločbo v dveh mesecih. S potekom takšnega roka bi namreč ugasnila sama pravica in posledično tudi zahtevek za njeno uveljavitev. Ker takšna pravica izdaje odločbe po dveh mesecih ni konkretno navedena, tožena stranka meni, da v tem primeru ne gre za prekluzivni rok. Tudi iz določb 53. člena ZRud-1, ki je med drugim podlaga za izdajo Uredbe, ni razvidno, da bi organ moral izdati odločbo o odmeri rudarske koncesnine znotraj dvomesečnega roka. Tožena stranka zato navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka

8Tožba ni utemeljena.

9V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito izdala izpodbijano odločbo, s katero je tožeči stranki odmerila plačilo sanacnine za leto 2014 za izkoriščanje kremenovega peska in jalovine, na pridobivalnem prostoru X.

10Mineralne surovine so last Republike Slovenije, in se mora za njihovo izkoriščanje plačevati ustrezno nadomestilo, to je rudarsko koncesnino za sanacijo območja, kjer je izkoriščanje, ter poteka in je v skladu z Uredbo o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uredba). Slednja med drugim določa način zagotavljanja sredstev za sanacijo posledic rudarskih del, nastalih zaradi izkoriščanja mineralnih surovin v pridobivalnih prostorih (druga alineja 1. člena Uredbe) ter zagotavljanje nadomestila za izvajanje tistih nalog Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, ki so v zvezi z upravljanjem sredstev za sanacijo, zbrana pri njem (tretja alineja 1. člena Uredbe), kakor tudi način zagotavljanja sredstev za sanacijo (14. - 28. člen Uredbe). Zavezanec za zagotavljanje sredstev za sanacijo je koncesionar (14. člen Uredbe), ki mora sredstva za sanacijo zagotavljati ves čas koncesijske pogodbe (15. člen Uredbe), pri čemer lahko koncesionar zagotavlja sredstva z letnimi plačili kot akontacijo sredstev za končno sanacijo pridobivalnega prostora ali z bančno garancijo.

11Pravna podlaga za obveznost plačila sanacnine je določena v 52. členu ZRud-1. Z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna, postane nosilec rudarske pravice za izkoriščanje zavezanec za plačevanje rudarske koncesnine in zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo (prvi odstavek 52. člena ZRud-1).¹ Med strankama postopka ni sporno, da sta dne 10. 12. 2001 sklenili Koncesijsko pogodbo št. 354-14-48/01, tožeča stranka kot koncesionar in tožena stranka kot koncedent. Predmet navedene pogodbe je gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine kremenov pesek, na območju pridobivalnega prostora X., v količini, ki jo mora koncesionar vsako leto do 30. januarja za preteklo leto priglasiti koncedentu na posebnem obrazcu, predpisanem v Uredbi.

12Tožeča stranka navaja, da se je v Koncesijski pogodbi v 12. členu zavezala, da bo izvajala sprotno sanacijo ali fazno sanacijo ter izvedla končno sanacijo brez odvajanja sredstev za sanacijo v Rudarski sklad. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka izvaja sprotno sanacijo, kot jo zavezuje zakonodaja in Koncesijska pogodba. Sodišče ugotavlja, da nespornih dejstev ni treba dokazovati,² zato sodišče tudi ni zaslišalo predlagano pričo B. B. direktorja proizvodnje tožeče stranke, ki bi potrdil, da tožeča stranka izvaja sprotno sanacijo.

13Iz četrtega odstavka 12. člena predmetne Koncesijske pogodbe nadalje izhaja, da v primeru izbire sprotne sanacije brez odvajanja sredstev za sanacijo v Rudarski sklad se koncesionar s podpisom te pogodbe zavezuje, da bo koncedentu predložil bančno garancijo in rezervacijo sredstev za izvedbo sanacijskih del v višini letno predvidenih stroškov sanacije. Tožnik v upravnem postopku in v tej tožbi ni zatrjeval, ne dokazoval, da je predložil bančno garancijo koncedentu, kar bi ga oprostilo zagotavljanja sredstev z letnimi plačili, kot akontacijo sredstev za končno sanacijo pridobivalnega prostora. Če koncesionar podpisanim koncesijskim pogodbam ne priloži bančne garancije, se šteje, da bo rezervirana sredstva za sanacijo zagotavljal z vplačili v Eko sklad (tretji odstavek 47. člena ZRud-1). Glede na dejstvo, da tožnik ni predložil bančne garancije, je tako edini zakoniti način, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo glede načina zagotavljanja sredstev za sanacijo z vplačili v Eko sklad.

14Izpodbijana odločba je bila izdana po uradni dolžnosti, ko je tožeča stranka dne 30. 1. 2015 na Ministrstvo za infrastrukturo poslala rudarski priglasitveni obrazec za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2014, iz katerega je razviden podatek o pridobljeni količini mineralne surovine v pridobivalnem prostoru X.³ Prvi odstavek 21. člena Uredbe določa, da rudarsko sanacnino izračuna ministrstvo po enačbi, določeni v 19. členu Uredbe. Ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami Uredbe, v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca (12. člen Uredbe). Strošek končne sanacije pridobivalnega prostora podeli skupno količino mineralne surovine v raščenem stanju, ki jo je v skladu s koncesijsko pogodbo dopustno pridobiti v m3, to pomnoži s količino v preteklem letu pridobljene trde mineralne surovine v raščenem stanju v m3 in prišteje letno nadomestilo za opravljanje z rezervnimi sredstvi za sanacijo.

15Sodišče iz predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je tožeča stranka na rudarskem priglasitvenem obrazcu za odmero rudarske sanacnine in sredstev za sanacijo za leto 2014, priglasila 29.130,00 m3 kremenovega peska in 5.738,00 jalovine v raščenem stanju. Nadalje sodišče ugotavlja, da je upravni organ ob upoštevanju Uredbe, pravilno izračunal sanacnino na podlagi količine mineralne surovine, ki je bila priglašena na priglasitvenem obrazcu za leto 2014 v višini 5.753,22 EUR .

16Ministrstvo izda odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami Uredbe, v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca (12. člen Uredbe). Tožeča stranka izpostavlja dejstvo, da je tožena stranka izpodbijano odločbo namesto v dveh mesecih, kot je to določeno v 12. členu Uredbe, izdala skoraj 4 leta po prejemu priglasitvenega obrazca. Tako ugovarja zastaranje pravice do odmere sanacnine za leto 2014. Po presoji sodišča gre v primeru roka, določenega v 12. členu Uredbe, za instrukcijski rok, katerega posledica ni v ugasnitvi pravice do izterjave terjatve. V prvem odstavku 12. člena Uredbe je določeno, da izda ministrstvo odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu z določbami prejšnjega člena v dveh mesecih po prejemu rudarskega priglasitvenega obrazca. Že iz same vsebine tega določila izhaja po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da ne gre za prekluzivni rok, katerega posledica bi bila, da bi pravica tožene stranke za odmero rudarske sanacnine v primeru prekoračitve tega roka ugasnila.

17Sodišče ugotavlja, da je razmerje med toženo stranko kot državnim organom, pristojnim za odmero rudarske sanacnine, in tožečo stranko kot zavezancem za plačilo te dajatve, javnopravne narave. Stranki navedenega razmerja sta namreč v razmerju nad oziroma podrejenosti, saj je ena od njiju (tožena stranka) v pravnem položaju, ki ji omogoča oziroma daje pristojnost, da drugi (tožeči stranki) enostransko in oblastveno nalaga obveznost. Obveznost tožeče stranke je določena s predpisom in jo je oblastni organ pristojen oziroma dolžan odmeriti in v primeru neplačila tudi izterjati. Zato za njuno razmerje ne veljajo pravila dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja vsebine tega razmerja, kar v temelju izključuje obligacijskopravno naravo njunega razmerja in s tem tudi uporabo pravnih pravil OZ glede zastaranja, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Ker je o predmetni obveznosti tožeče stranke treba stranki kot zavezancu za plačilo te dajatve izdati upravno odločbo, ki vzpostavlja izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti, je ta obveznost tožeče stranke kot takšna sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2. V prvem odstavku 125. člena tega zakona je določeno, da zastara pravica do odmere davka v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Ker ta rok ob izdaji izpodbijane odločbe še ni potekel, kar ne zatrjuje niti tožeča stranka v tožbi, je odločitev tožene stranke, s katero je tožeči stranki odmerila predmetno dajatev, pravilna⁴.

18Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da ji ni bila dana možnost izjave in je zato odločba nezakonita. Izpodbijana odločba je bila izdana po uradni dolžnosti na podlagi podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka, in sicer rudarskega priglasitvenega obrazca. Izpodbijana odločba je bila izdana tudi ob pravilni uporabi materialnega prava, veljavnega v času odločanja upravnega organa. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno.

19Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi podatkov sodnega spisa, saj dejansko stanje, ki je za zadevo relevantno, pa med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), sporna je le pravna presoja pravilnosti uporabe materialnega prava.

K II. točki izreka

20Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

¹ Zavezancu iz prejšnjega odstavka se način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine ter zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo določijo z odločbo, ki jo v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 53. člena in predpisom iz tretjega odstavka 54. člena tega zakona ter določbami koncesijske pogodbe po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo (drugi odstavek 52. člena ZRud-1). V času, ko pa je bila sklenjena Koncesijska pogodba pa je smiselno podobno določbo vseboval ZRud.
² 214. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu -ZUS-1.
³ Drugi odstavek 18. člena Uredbe določa, da se rudarske sanacnine izračunava in odmerja na podlagi podatkov o stroških končne sanacije pridobivalnega prostora in podatkov v preteklem letu pridobljenih količinah mineralnih surovin v njegovem pridobivalnem prostoru. Za posameznega koncesionarja se podatek o v preteklem letu pridobljenih količinah mineralnih surovin v njegovem pridobivalnem prostoru pridobi z vpogledom v njegov gospodarski priglastiveni obrazec.
⁴ Sodba Upravnega sodišča RS, opr. št IV U 51/2019, z dne 6. 1. 20121.