71. člen ZDoh-2

Prvostopenjski davčni organ pri izdaji izpodbijane odločbe vezan na podatke o katastrskem dohodku, ki jih je pridobil iz evidenc GURS, tožnica pa bi mogla, če se s podatki, ki vplivajo na izračun pripisanega katastrskega dohodka, ni strinjala, sprožiti postopek spremembe bonitet svojih zemljišč skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZKN.

Tožnik je torej na poziv upravnega organa o dopolnitvi vloge, odgovoril in v dopisu z dne 19. 11. 2022 pojasnil, da za obdavčitev dohodka iz kmetijstva na kmetiji ne ugotavljajo dejanskih prihodkov in odhodkov, ampak so obdavčeni na podlagi katastrskega dohodka ob prištevanju obdavčljivih subvencij (4. poglavje ZDoh-2; členi 69. - 73.a). Zato na Finančni upravi teh bilanc ne morejo potrditi. Tožnik je torej utemeljene razloge za nepotrditev bilanc izkazal.

Glede na opredelitev kmečkega gospodinjstva v drugem odstavku 69. člena ZDoh-2, po katerem je med drugim pogoj, da gre za skupnost ene ali več fizičnih oseb, članov enega ali več gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, ki imajo dan 30. junija v davčnem letu po predpisih o prijavi prebivališča isto stalno stalno prebivališče, tožbeni ugovori, kot so bivanje v samostojni stanovanjski enoti na podlagi najemne pogodbe in samostojno plačevanje stroškov tekočega vzdrževanja stanovanjske enote s strani B. B. niso relevantni. Brezpredmeten je tudi tožbeni ugovor, da slednji ni imel dohodka od kmetijskega gospodarstva, ker da je podjetnik, saj se v tem postopku ne določa davčna osnova iz dejavnosti. Po že povedanem pa je pravilna tudi ugotovitev, da je poleg tožnice v kmečkem gospodinjstvu po podatkih o prijavi prebivališča imel prijavljeno isto stalno prebivališče kot tožnica, ki je zato poleg tožnice pravilno naveden kot član kmečkega gospodinjstva v izreku izpodbijane odločbe.

Zmotno je materialnopravno stališče, da se upoštevajo zgolj podatki iz odločb o odmeri dohodnine. Namreč, če katastrski dohodek znaša manj kot 200,00 EUR, niti ni obdavčljiv in odločba o dohodnini ni izdana, pač pa zgolj obvestilo, ki ga FURS posreduje toženi stranki o dohodkih, ki jih oseba prejema.

Med dohodke davčnega zavezanca ni mogoče šteti odškodnine, ki jo izplača zavarovalnica po škodnem dogodku. V finančno stanje zavezanca se všteva katastrski dohodek, ne pa tudi druga nakazila iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, saj je po prvem odstavku 71. člena ZDoh-2 davčna osnova od potencialnih tržnih dohodkov za pridelavo na kmetijskih zemljiščih katastrski dohodek, ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka.

Tožniku je bil pri odmeri dohodnine upoštevan tudi dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2009, v okviru katerega je upoštevan tudi povprečen znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki pa je bil višji od zneska dejansko prejetih subvencij. To pomeni, da je bila davčna osnova določena v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 in s tem pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno.

Izpodbijano odločbo je bilo treba odpraviti, saj temelji na določbah prvega do tretjega odstavka 154. člena ZDoh-2, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da so bili v neskladju z ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena tega zakona vštejejo povprečni zneski subvencije na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

Glede na odločitev Ustavnega sodišča se v še ne pravnomočno končanih postopkih v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2 všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. Če je bil znesek dejansko prejetih subvencij višji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, pa je treba upoštevati povprečen znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

Tožnici je bil pri odmeri davka iz kmetijstva za leto 2009 kot dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnosti upoštevan tudi povprečen znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki pa je višji od zneska dejansko prejetih subvencij. S tem je bilo glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 pri odmeri materialno pravo napačno odmerjeno.

Tožniku je bila na podlagi določb 154. člena ZDoh-2 davčna osnova iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, in to v znesku, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij. To z ozirom na odločbo št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 Ustavnega sodišča RS pomeni, da je izpodbijana odločba materialnopravno nepravilna.

Tožniku je bil pri izračunu davčne osnove za dohodnino upoštevan dohodek iz osnovne kmetijske in osnove gozdarske dejavnosti, pri katerem je bila davčna osnova povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij. Z ozirom na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 je zato izpodbijana odločba materialnopravno nepravilna.

Ker je bil pri izračunu tožničine davčne osnove za dohodnino upoštevan dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, pri katerem je bila davčna osnova povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij, je (upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012) izpodbijana odločba materialnopravno nepravilna.

Ker je bila tožeči stranki davčna osnova od dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, in to v znesku, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij, je izpodbijana odločba materialnopravno nepravilna in jo je zato treba odpraviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje davčnemu organu prve stopnje.

Tožeči stranki je bila na podlagi določb 154. člena ZDoh-2 davčna osnova iz naslova akontacije dohodnine od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti povečana za povprečni znesek subvencij na zemljišča v uporabi, čeprav naj bi po tožbenih navedbah subvencij nikoli ne uveljavljala in tudi ne prejela. To z ozirom na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 pomeni, da je izpodbijana odločba materialnopravno nepravilna.

Ker je bil tožniku pri odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2009 kot dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnost upoštevan tudi povprečen znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij, je bilo glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 materialno pravo napačno uporabljeno.

Izpodbijano odločbo je bilo treba odpraviti, ker temelji na določbah prvega do tretjega odstavka 154. člena ZDoh-2, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da so bili v neskladju z ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena navedenega zakona všteje povprečni znesek subvencije na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

Ker je bil tožniku pri odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2009 kot dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti in osnovne gozdarske dejavnost upoštevan tudi povprečni znesek subvencij, izračunan na podlagi podatkov iz zemljiškega katastra, ki je višji od zneska dejansko prejetih subvencij, je bilo pri odmeri glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/11-10 z dne 19. 1. 2012 materialno pravo napačno uporabljeno.