UPRS Sodba I U 1401/2021-16

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je tožeči stranki zaradi ugotovljenih nepravilnosti v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora dodatno odmerila I.a) davek od dohodkov pravnih oseb za davčna obdobja 2015, 2016, 2017 in 2018 v skupnem znesku 33.711,30 EUR ter pripadajoče obresti; I.b) davek na dodatno vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobja od aprila 2015 do decembra 2018 v skupnem znesku 80.287,75 EUR ter pripadajoče obresti in I.c) akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve v znesku 6.619,48 EUR in obresti ter pripadajoče prispevke za socialno varnost v zneskih, kot izhajajo iz izreka odločbe.

2Ministrstvo za finance je pritožbi delno ugodilo, in sicer glede odmere davka od dohodkov pravnih oseb s pripadajočimi obrestmi pod točko I.a) izreka ter glede odmere akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost s pripadajočimi obrestmi pod točko I.c) izreka, ki se nanaša na plačo fizične osebe Ibra Islamagića v letu 2019 v bruto znesku 7.093,04 EUR in na druge prejemke te iste fizične osebe iz delovnega razmerja v obdobju leta 2016 do vključno leta 2019 v bruto znesku 24.331,90 EUR. V preostalem je pritožbo zavrnilo.

3Tožeča stranka vlaga tožbo zoper del odločbe, s katero ji je bil odmerjen DDV, in sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo v točki I.b izreka glede odmere DDV za obdobje od aprila 2015 do decembra 2018.¹ Uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. Zatrjuje, da je imela uradna oseba fizično prejete in izdane račune, da bi lahko ugotovila pravilno dejansko stanje. Pričakovala je, da se bodo obračuni sestavili po dejanskem in ne ocenjenem prometu, ki je popolnoma nepravilen. Davčni organ se ni opredelil do korektnih davčnih obračunov, ki jih povzame v tabeli.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Tožeča stranka se ukvarja z vodenjem knjigovodstva za naročnike. Davčni organ je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovil, da tožeča stranka ni oddala obračunov davka od dohodkov pravnih oseb za inšpicirano obdobje, po pozivu organa ni predložila glavnih knjig in poslovne dokumentacije niti pogodb z naročniki ter se ni pravočasno identificirala za namene DDV v skladu s prvim odstavkom 78. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV‑1).² V tej fazi postopka je glede na odločitev tožene stranke in tožbeni predlog sporna le še odmera DDV. Ta temelji na oceni prihodkov tožeče stranke, doseženih v davčnih obdobjih od leta 2015 do leta 2018, ki jo je davčni organ opravil na podlagi 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP‑2).

7Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, ki se je tožeča stranka, čeprav pravilno vabljena, ni udeležila, niti ni svojega izostanka opravičila.³ Na obravnavi je sodišče kot dokaz sprejelo listine sodnega spisa, konkretno je tožeča stranka sodišču predložila obrazce DDV-O ter knjigo prejetih računov in knjigo izdanih računov za posamezna obdobja (vse pod A3).

8Kot prepozen pa je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke. Na glavni obravnavi je sodišče želelo tožečo stranko pozvati, da navede morebitne opravičljive razloge, zakaj je dokaz predlagala šele v tej fazi postopka (glej 52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), vendar se tožeča stranka glavne obravnave ni udeležila, zato je sodišče štelo, da je dokazni predlog podan prepozno. Pri ugotavljanju za odločitev relevantnih dejstev je zato izhajalo iz izpodbijane odločbe, predloženih listinskih dokazov in tožbenih navedb, ki pa so povsem pavšalne. Tožeča stranka v bistvenem vztraja, da bi moral davčni organ pri odmeri DDV izhajati iz predloženih računov in davčnih obračunov, ne pa iz na podlagi ocene ugotovljenega obsega njenega poslovanja.

9Nasprotno po oceni davčnega organa dokumentacija tožeče stranke ne odraža dejanskega obsega poslovanja in s tem davčne osnove, od katere bi morala obračunati DDV. V izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožeča stranka od opravljenih storitev vodenja knjigovodstva ni obračunala DDV skladno s 33. členom ZDDV-1, hkrati pa na izdanih računih ni izkazala vseh podatkov (stopnja DDV in znesek DDV) po določbi 82. člena ZDDV-1. Na podlagi ocene prilivov na transakcijski račun tožeče stranke je zato davčni organ obračunal DDV po davčni stopnji 22 % za opravljene storitve ob upoštevanju odbitka DDV po predloženih računih za obdobje od aprila 2015 dalje.

10Tožeča stranka zgornjim ugotovitvam v tožbi konkretizirano ne nasprotuje. Ne pove, v čem naj bi davčni organ napačno ugotovil dejansko stanje. Neutemeljeno se tožeča stranka sklicuje na izdane račune, saj iz obsežno navedenih razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da ti ne izkazujejo dejanskega obsega opravljenih storitev in s tem resnične davčne osnove, od katere bi moral biti obračunan DDV. Tožeča stranka tudi ne konkretizira ugovora napačne uporabe materialnega prava, zato se sodišče do njega ne more opredeliti. Prav tako ne drži, da se davčni organ ni opredelil do davčnih obračunov, ki jih je tožeča stranka predložila v postopku, le dokazno jih je ocenil drugače, kot si tožeča stranka želi. Bistvena kršitev pravil postopka zato ni podana.

11Glede na vse navedeno je sodišče v okviru tožbenih navedb presodilo, da je izpodbijani del odločbe pravilen in utemeljen na zakonu, pravilen je bil tudi postopek njene izdaje, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ Na prvi strani tožbe je pomotoma navedeno obdobje april 2015 do december 2015.
² Ta določa: Vsaka oseba mora davčnemu organu prijaviti, kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV. Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in prenehanje opravljanja dejavnosti.
³ Opravičilo z navedbo zdravstvenih razlogov, vendar brez ustrezne dokumentacije (glej 115. člen Zakona o pravdnem postopku), ob restriktivnem obravnavanju razlogov za preložitev glavne obravnave, ne zadošča. Tako Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 763/2007 z dne 15. 7. 2010.