VSL Sodba I Cpg 430/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnice do stečajnega dolžnika A. d. o. o. - v stečaju v skupni višini 1.816.472,80 EUR, ki je sestavljena iz glavnice terjatve 1.776.007,22 EUR in kapitaliziranega zneska zamudnih obresti 40.465,58 EUR (I. točka izreka). V preostalem delu, to je za zakonske zamudne obresti od zneska 1.816.472,80 EUR od 12. 1. 2018 dalje, je sodišče ugotovilo, da terjatev ne obstaja in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožnici v znesku 7.191,36 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V stečajnem postopku nad A. d. o. o. je tožnica prijavila terjatev v višini 1.816.472,80 EUR. Toženka kot upnica je terjatev prerekala. Terjatev izhaja iz Pogodbe o finančnem leasingu premičnin št. 001 z dne 5. 9. 2014, po kateri je tožnica zagotovila finančni leasing za kontinuirano stiskalnico B. za izdelavo ivernih plošč z nabavno vrednostjo 6.671.506,00 EUR + DDV.

6Iz prvostopenjske sodbe izhaja naslednje bistveno dejansko stanje:

- tožnica in stečajni dolžnik sta 5. 9. 2014 sklenila zgoraj navedeno Pogodbo o finančnem leasingu, po kateri je nabavna vrednost predmeta leasinga znašala 6.671.506,00 EUR, leasingodajalec pa je moral na to obračunati še 22% DDV v višini 1.467.731,32 EUR;

- stečajni dolžnik svojih obveznosti iz naslova mesečnih obrokov ni izpolnjeval, zato je toženka 24. 3. 2016 po več opominih odstopila od pogodbe;

- na dan odstopa od pogodbe je znesek dolga stečajnega dolžnika znašal 6.011.089,97 EUR (sestavljen iz neplačanih obrokov glavnice, stroškov opomina in izterjave, zakonskih zamudnih obresti ter nezapadlih obrokov, zmanjšanih za diskontne obresti);

- dne 11. 4. 2016 je tožnica prevzela predmet leasinga v posest in ga dne 30. 9. 2017 prodala za 1.750.000,00 EUR ter za ta znesek zmanjšala svojo terjatev;

- pred prodajo predmeta leasinga se je tožnica pogajala tudi s toženko; toženka je 16. 6. 2017 dala ponudbo za 2.700.000,00 EUR, pri čemer je bil predmet ponudbe obnovitev leasinga;

- tožnica je v zvezi s ponudbo toženke od nje zahtevala podatke o izvoru denarja in podatke za preveritev dolžnika v zvezi s preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma; iz izjave banke z dne 30. 6. 2017 ni razvidno, da toženka razpolaga s sredstvi, potrebnimi za realizacijo pogodbe s tožnico, ampak izhaja, da toženka ne razpolaga s sredstvi za poplačilo davčnih obveznosti;

- tožnica je pridobila tudi mnenje svoje pooblaščene osebe za preprečevanje pranja denarja, ki je svetovala proti sklenitvi posla;

- ker je z odstopom od leasing pogodbe odpadla pravna podlaga za obračun DDV, je tožnica izdala dobropis 889.325,84 EUR iz naslova preveč plačanega DDV in tega pobotala z dolgom stečajnega dolžnika;

- iz odločbe FURS z dne 14. 3. 2017 izhaja, da je stečajni dolžnik pri sklepanju leasing pogodbe ravnal nerazumno in negospodarno ter naj ne bi ravnal v dobri veri in naj bi s sklenitvijo pogodbe umetno ustvaril pogoje za vračilo DDV, saj je vedel oziroma bi moral vedeti, da C. d. o. o. kot najemnica predmeta leasinga ni sposobna plačevati najemnin.

7Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica utemeljeno odstopila od pogajanj s toženko glede obnovitve pogodbe o finančnem leasingu. Prav tako je zavrnilo navedbe toženke, da je stečajni dolžnik neupravičeno plačal DDV, saj se očitki FURS nanašajo na stečajnega dolžnika v razmerju do C. d. o. o. in ne na tožnico.

8Pritožnica neutemeljeno navaja, da je tožnica ravnala v nasprotju z lastnimi splošnimi pogoji, ker stečajnega dolžnika ni pozvala na sporazumno oblikovanje cene po odstopu od leasing pogodbe. Splošni pogoji v 17.4 točki določajo: „Vrednost predmeta lizinga ob vračilu, po kateri bo lizingodajalec začel prodajati predmet leazinga, določita stranki sporazumno. V primeru, da sporazumna določitev vrednosti ni mogoča v roku 8 dni po odstopu od pogodbe, se kot vrednost vzame vrednost, ki jo bo uspel lizingodajalec doseči s prodajo predmeta lizinga.“ Višje sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz splošnih pogojev ne izhaja potreba po posebnem postopku sporazumne določitve vrednosti. V kolikor v 8 dneh po odstopu od pogodbe ne pride do sporazumne določitve vrednosti, je tožnica bila upravičena pričeti s prodajo predmeta leasinga. Nobena stranka ni zatrjevala, da je bil dosežen sporazum o določitvi vrednosti, zato so pritožbene navedbe neutemeljene.

9Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma – ZPPDFT-1. Pri tem navaja, da v določilu prvega odstavka 16. člena ZPPDFT-1 med ukrepi, ki jih zakon nalaga zavezancu, ni določeno preverjanje dokazil o razpolaganju z denarnimi sredstvi. Takšna zahteva naj bi bila nerazumna in naj bi posegala v čast in dobro ime toženke. Višje sodišče takšnim navedbam ne more slediti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bila v skladu z ZPPDFT-1 tožnica upravičena preverjati tudi izvor sredstev (prim. prvi odstavek 49. člena ZPPDFT-1). Vendar je po presoji višjega sodišča relevantno le, ali je tožnica upravičeno odstopila od pogajanj s toženko, ki je ponudila višjo ceno (za obnovitev leasing pogodbe in ne za odkup). Ugotovljeno dejansko stanje pa to potrjuje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da iz izjave banke izhaja, da toženka ni razpolagala niti s sredstvi za poplačilo davčnih obveznosti, česar toženka ne izpodbija. To pa utemeljuje odstop od pogajanj, saj vzbuja resen dvom v možnost izpolnitve obveznosti s strani toženke.

10Pritožnica nadalje vztraja pri svojem stališču, da je tožnica neupravičeno obračunala DDV na neto vrednost pogodbe o finančnem leasingu. Navaja, da če je FURS stečajnemu dolžniku očital nerazumno in negospodarno ravnanje, s katerim je umetno ustvaril pogoje za vračilo DDV, potem to velja enako tudi za tožnico. Če stečajni dolžnik ni bil dolžan plačati DDV, potem ga tožnica ni bila upravičena zaračunati. Tudi te navedbe so neutemeljene. Na njih je odgovorilo že sodišče prve stopnje, razloge sprejema tudi višje sodišče. V odločbi FURS (B14) je bil toženki odmerjen DDV v višini 1.467.731,32 EUR in ji ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV. FURS je toženki v razmerju do C. d. o. o. očital nerazumno in negospodarno ravnanje ter ustvarjenje umetnih pogojev za vračilo DDV. FURS nerazumnosti in negospodarnosti ni očital tožnici ampak le stečajnemu dolžniku. Sploh pa ni nobene podlage za sklepanje toženke, da zaradi obračuna DDV toženki s strani FURS in nepriznanja pravice do odbitka DDV, tožnica ne bi smela obračunati DDV stečajnemu dolžniku. Tožnica kot leasingodajalka je bila dolžna DDV obračunati, ko je bilo blago dobavljeno (6. in 33. člen ZDDV-1). V zvezi s tem so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca davčne stroke, ker bi naj šlo za zapleteno vprašanje s področja davkov. Navedeno ne drži, saj gre za pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče (5. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, kaj točno je tožnica naredila po prejemu zneska, ki je predstavljal DDV in na kakšen način ga je poravnala, ki pa so tudi sicer nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11Pritožnica navaja tudi, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do toženkinih navedb iz 15. točke odgovora na pritožbo, kjer je trdila, da je tožnica v zvezi z leasing pogodbo prejela 7.479.330,72 EUR in bila preplačana. Višje sodišče ugotavlja, da je v odgovoru na tožbo pri navajanju posameznih plačil toženka izhajala iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da tožnica ne bi smela obračunati DDV in je plačilo zneska DDV upoštevala kot plačilo glavnice in obresti, kar pa je napačno, kot je višje sodišče že obrazložilo. Tožnica je v pripravljalni vlogi opozorila na napačen izračun toženke, ker ne upošteva zamudnih obresti in stroškov. Tudi iz tožbe izhaja, da je navedena plačila (vključno z unovčenjem zavarovanja, dobropisom in prodajo predmeta) tožnica pri svojem obračunu že upoštevala. Tožnica je kasneje vložila tudi vlogo, kjer je natančno pojasnila obračun in tek zamudnih obresti in stroškov. Na to toženka ni odgovorila. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo pojasnilu tožeče stranke, do navedb toženke posredno opredelilo. Pritožbeni očitek v tej smeri zato ni utemeljen.

12Pritožnica nazadnje oporeka tudi stroškovni odločitvi v delu, ki se nanaša na stroške prevodov v ruščino po ponudbi na list. št. 173 v znesku 6.273,06 EUR. Ta naj bi bil pretiran, sodišče pa naj ne bi preverilo, ali je tožnica prejela tudi druge ponudbe. Višje sodišče se s tem ne strinja. Tožnici je bilo s sklepom z dne 9. 4. 2019 naloženo, da zagotovi prevode tožbe, prilog in sklepa o postavitvi pooblaščenca v ruski jezik v treh izvodih v 30 dneh. Iz ponudbe na list. št. 173 izhaja, da je tožnica pridobila ponudbo za prevod 162,05 listin iz slovenščine v ruščino po ceni 31,73 EUR + DDV na enoto, kar znaša celo manj, kot je predvideno v Pravilniku o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (43. člen) in od cene, ki jo navaja pritožnica (41 EUR). Pritožbene navedbe so zato tudi v tem delu neutemeljene.

13S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica pa stroškov ni priglasila.