UPRS Sodba I U 1510/2018-14

I. Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana, Mestna uprava, št. 4222-22/2018-2 z dne 17. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo ni ugodil zahtevku tožnikov za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za prvih pet let po vselitvi v novo stanovanje, s pripadajočo kletjo in tremi parkirnimi mesti. Pri odločanju se je oprl na 59. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84). Pridobil je sklep o delni končni razdelitvi St 1412/2010, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani, s katerim je sklenilo, da se nepremičnine, prenesejo na ločitvenega upnika A. d.d.. Ker sta tožnika kupila stanovanje od A. d.d., ne izpolnjujeta pogojev za oprostitev plačila nadomestila po 59. členu ZSZ/84.

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi pritrjuje prvostopenjskemu organu, da sta tožnika z nakupom stanovanja postala druga lastnika, ker sta stanovanje pridobila od A. d.d., ki ga je kot ločitveni upnik pridobil v stečaju od stečajnega dolžnika B. d.o.o. Zato je irelevantno, kdaj sta se tožnika vselila v stanovanje in kdaj sta postala lastnika. Gradbeno in uporabno dovoljenje ter odločba o odmeri komunalnega prispevka so bili izdani investitorju B. d.o.o. Prodajna pogodba za stanovanje pa je bila sklenjena med tožnikoma in A. d.d. Ljubljana. Z vidika davčnih predpisov pri drugi prodaji stanovanja ne gre več za novo stanovanje ter ni podlage za oprostitev. Zavezanci so oproščeni plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za prvih pet let, če kupijo stanovanje neposredno od investitorja.

3Tožnika v tožbi navajata, da sta z nakupom stanovanja v njegovi ceni plačala tudi komunalni prispevek. Za drugačno razlago gotovo ne more biti odločilno to, da stanovanja nista kupila neposredno od investitorja, ki je bil neposredni plačnik komunalnega prispevka. Stanovanje je z investitorja, ki se je znašel v stečajnem postopku, prešlo na A. d.d. kot vmesnega kupca, ki je stanovanje pridobil z namenom nadaljnje prodaje in ne z namenom, da bi ga uporabljal. Tudi zakonodajalec tovrstnih prenosov lastništva ne obravnava kot običajne in kupce dodatno varuje. Tako je bil sprejet tudi Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES), ki z namenom zaščite končnih kupcev izenačuje položaj investitorja in vmesnega kupca. Na njegovi podlagi je mogoče priti do zaključka, da velja domneva, da je nadomestilo všteto v ceno stanovanja tudi v primeru, ko kupec še nikoli vseljeno stanovanje kupi od vmesnega kupca. Tožnika sta se pred vložitvijo vloge pozanimala pri toženki, ki je bila mnenja, da sta do oprostitve upravičena. Po prejemu odločbe sta stopila v kontakt še z drugimi občinami, kjer so vsi delili njuno mnenje, da sta do oprostitve upravičena. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da sta tožnika upravičena do oprostitve plačila nadomestila za prvih pet let po vselitvi in podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločbe, da sta tožnika z nakupom stanovanja postala druga lastnika, saj sta stanovanje kupila od A. d.d., ki ni pravni naslednik B. d.o.o., zgolj pravni naslednik pa bi vstopil v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem. Pri drugi prodaji stanovanja oziroma prenosu lastništva z vidika davčnih predpisov ne gre več za novo stanovanje, zato ni podlage za oprostitev. Zavezanci so oproščeni plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za prvih pet let, če kupijo stanovanje neposredno od investitorja.

5Tožba je utemeljena.

6Tožnika sta pri upravnem organu vložila zahtevo za oprostitev plačila za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za prvih pet let po vselitvi v kupljeno stanovanje. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 59. člena ZSZ/84 so pogoji za oprostitev podani, če: - 1. gre za nakup novega stanovanja kot posameznega dela stavbe ali izgradnjo, dozidavo ali nadzidavo družinske stanovanjske hiše; - 2. če je občan v ceni stanovanja oziroma družinske stanovanjske hiše ali neposredno plačal stroške za urejanje stavbnega zemljišča po določbah tega zakona; - 3. je stanovanje ali stanovanjska hiša dejansko vseljena (glej I U 52/2015 z dne 14. 5. 2015).

7V obravnavani zadevi je glede na obrazložitev organov sporno, ali sta tožnika kupila "novo" stanovanje oziroma ali sta neposredno plačala stroške urejanja stavbnega zemljišča - komunalni prispevek. Iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhaja, da izpeljuje stališče, da stanovanje ni "novo", ker ni kupljeno od investitorja, temveč od pridobitelja v stečajnemu postopku. Posledično se zato njun nakup (kot druga prodaja) ne šteje več za novo stanovanje. Prav tako toženka šteje, da je odločba o odmeri komunalnega prispevka izdana B. d.o.o..

8Tožnika ves čas postopka zatrjujeta, da je potrebno zakon razlagati tako, da sta stanovanje kupila od osebe, ki ima po določbah ZVKSES položaj vmesnega kupca, vmesni kupec pa je pri obveznostih do končnega kupca izenačen z investitorjem. Ob upoštevanju določil ZVKSES je njun položaj enak, kot če bi stanovanje kupila od investitorja, ki pa je komunalni prispevek plačal, kar pomeni, da sta kupila novo stanovanje in neposredno plačala stroške za urejanje stavbnega zemljišča - komunalni prispevek, kar zadosti zakonskemu pogoju neposrednega plačila stroškov za urejanje stavbnega zemljišča, saj stanovanja pred njima ni nihče uporabljal.

9Sodišče ugotavlja, da sam zakon (ZSZ/84) ne opredeljuje, kdaj je šteti stanovanje (ali hišo) za novo, zato je pri razlagi tega pojma treba izhajati iz drugih predpisov, ki pri naložitvi obveznosti enako razlikujejo med pridobitvijo lastninske pravice na "novem" oziroma "starem" stanovanju. Sodna praksa je v zvezi z opredelitvijo pojma "novega" stanovanja, v zvezi z oprostitvijo po drugem odstavku 59. člena ZSZ/84, skopa (sodba Vrhovnega sodišča U 1502/94 z dne 6. 3. 1997), je pa pri opredelitvi pojma "novo stanovanje" v zvezi z oprostitvijo plačila za nadomestilo stavbnega zemljišča izhajala iz davčnih predpisov. Sodišče meni, da je taka rešitev tudi v smislu danes veljavnih davčnih predpisov pravno sistemsko ustrezna, saj je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi pravili (glej III U 258/2015 z dne 10. 3. 2017).

10V zvezi z navedeno opredelitvijo, kdaj se stanovanje šteje za "novo" v smislu drugega odstavka 59. člena ZSZ/84, bi torej iz obrazložitve drugostopenjskega organa izhajalo, da šteje, da stanovanje tožnikov ni novo, ker sta druga lastnika po investitorju, zato se stanovanje po davčnih predpisih ne šteje za novo. Razloga sta pomanjkljivo obrazložena.

11Na podlagi točke a) drugega odstavka 6. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) se za dobavo blaga šteje tudi prenos lastninske pravice na blagu. Na podlagi 7. točke 44. člena ZDDV-1 je plačila DDV oproščena dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen, če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve.

12Tožnika sta v upravnem postopku predložila prodajno pogodbo, iz katere izhaja, da sta plačala DDV, zato sodišče, glede na citiran davčni predpis, meni, da je iz vidika davčnih predpisov šteti za novo stanovanje tisto, za katero je plačan DDV (objekt ali del objekta, ki je prvič vseljen oziroma uporabljen). Drugostopenjski organ zato protispisno (in na podlagi napačne uporabe davčnih predpisov) meni, da se z vidika davčnih predpisov stanovanje tožnikov ne šteje za novo. Plačilo DDV kaže, da je na podlagi davčnih predpisov šteti stanovanje za "novo". Namreč tudi po 4. členu Zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN-2) se za prenos nepremičnin po tem zakonu ne šteje prenos lastninske pravice na nepremičninah, od katerega je bil obračunan davek na dodano vrednost, čeprav je, kot izhaja iz drugega odstavka 3. člena ZDPN-2, vsak odplačni prenos lastninske pravice podvržen plačilu davka. Sodišče meni, da bi moral organ pri odločanju o prvem pogoju za oprostitev, vprašanju, ali gre za novo stanovanje, izhajati iz citiranih davčnih predpisov. Poskus obrazložitve na podlagi stvarnopravnih pravil, da sta tožnika postala "druga lastnika", ter je to dejstvo razlog za neoprostitev, ne vzdrži presoje, saj je bil prvi lastnik že B. d.o.o., tekom gradnje pa bi se lahko zamenjalo tudi več investitorjev. Pri odločanju je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje organ tudi napačno uporabil materialno pravo.

13Ker je toženka v obravnavani zadevi nepopolno ugotovila dejansko stanje ter je bilo posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, ob tem pa v postopku ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji. Tožnika sta sicer predlagala, da sodišče samo odloči o stvari, vendar za to niso izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1. Po presoji sodišča tudi ne gre za primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva, ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice. Da naj sodišče le izjemoma odloča o sami stvari, izhaja tudi iz 65. člena ZUS-1. Zato je sodišče odločilo o tožbi kot izpodbojni, kar sta tožnika prav tako predlagala.

14Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 15,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške jima je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Plačana sodna taksa bo tožnikoma vrnjena po uradni dolžnosti.