VSRS Sodba I Up 100/2026

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep, št. 2142-3735/2022/53 (1222-08) z dne 26. 1. 2026, s katerim je toženka zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 pritrdilo odločitvi toženke. Med drugim je pojasnilo, da tožnik ni prerekal ugotovitev toženke, da gre pri razlogih, s katerimi uveljavlja zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, za dejstva, ki so obstajala že v času prvega postopka, ter da tožnik ni izkazal upravičenih razlogov, zaradi katerih teh dejstev brez svoje krivde že ob podaji prve prošnje ni mogel uveljavljati. Presodilo je tudi, da je toženka razloge, zaradi katerih tožnik ni izpolnil pogojev iz tretjega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ustrezno obrazložila.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da so po zaključku postopka na prvi stopnji nastala nova dejstva in dokazi, in sicer da se je dne 28. 2. 2026 v Iranu začela vojna. Združene države Amerike in Izrael naj bi napadle Iran, internet v Iranu pa naj bi bil v sedanji situaciji večinoma onemogočen. Po njegovih navedbah naj bi podatki, pridobljeni z uporabo umetne inteligence (Gemini), izkazovali napade na civilne in vojaške cilje, zaprtje določenih delov zračnega prostora ter resne težave z oskrbo. Osebe, ki v tujini zaprosijo za mednarodno zaščito, naj bi bile ob vrnitvi podvržene strogemu nadzoru, zasliševanju in tveganju zapora. Posledično mu ob vrnitvi v Iran grozi resna nevarnost mučenja in nečloveškega ravnanja, s čimer naj bi bilo njegovo življenje resno ogroženo. Predlaga, da "naslovno sodišče tožniku prizna status begunca oz. subsidiarne zaščite, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje".

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik ne izpodbija pravilnosti ali zakonitosti izpodbijane sodbe, temveč v pritožbi navaja nova dejstva in dokaze, ki naj bi nastali po zaključku postopka na prvi stopnji. V zvezi s tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da kot pritožbeno sodišče v sistemu upravnega spora pritožbeni preizkus omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer prvi odstavek 75. člena ZUS-1¹ določa razloge za njeno izpodbijanje. Pritožba tako ni namenjena uveljavljanju novih dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji izpodbijane sodbe.

7Ob upoštevanju navedenega navedbe pritožnika o spremenjenih razmerah v izvorni državi, ki naj bi nastale po zaključku postopka na prvi stopnji, predstavljajo nova dejstva, ki v tem postopku niso pravno upoštevna, zato se Vrhovno sodišče do njih vsebinsko ne opredeljuje. Takšna dejstva in dokazi se lahko uveljavljajo v okviru zahteve za uvedbo ponovnega postopka oziroma ponovne prošnje v skladu s 64. in 65. členom ZMZ-1.

8Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Prvi odstavek 75. člena ZUS-1 določa, da se sme sodba izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ali zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.