UPRS Sklep II U 390/2020-14

Tožba se zavrže.

1Upravno sodišče Republike Slovenije je dne 30. 11. 2020 prejelo v reševanje zadevo, v kateri se je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. R 18/2020 z dne 2. 10. 2020 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v delu zahtevka, v katerem tožeča stranka A.A. zahteva plačilo odškodnine zaradi nepravilno izpeljanega postopka izterjave Finančnega urada Maribor ter kršitve upravnih, ustavnih in človekovih pravic osebe s posebnimi potrebami (točka I izreka). Po pravnomočnosti navedenega sklepa je sodišče v tem delu, v katerem tožeča stranka toži Republiko Slovenijo, Finančni urad Maribor, tožbo odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu Upravnemu sodišču Republike Slovenije (točka II izreka).

2Iz omenjenega sklepa ter priloženega spisa izhaja, da je A.A. dne 3. 8. 2020 pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vložila vlogo, naslovljeno kot „Izpodbijanje nerelevantnih postopkov zadeve Ministrstvo za finance, FURS, Aškerčeva ulica 12, 3102 Celje z dne 30. 7. 2020 DT 4224-32/2020000102-04-130-18 ter prošnja za oprostitev vseh stroškov postopka“. V obrazložitvi vloge navaja, da se zaradi storjenih nepravilnosti ne strinja s postopki, in da v navedeni zadevi izpodbija akte v celoti. Omenja težke finančne razmere, v katerih živi njena družina, postopek deložacije ter plačilo za zemljišče.

3Po pozivu za popravo in dopolnitev tožbe, ki ji ga je poslalo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, je tožeča stranka v vlogi, vloženi dne 25. 8. 2020, pojasnila, da vlaga tožbo zoper Republiko Slovenijo, Finančni urad Maribor, in sicer zaradi kršitev upravnih, ustavnih in človekovih pravic zaradi že izterjanih in pravnomočnih zadev hčerke B.B., ki je otrok z blago duševno motnjo in zaradi kršitev njenih pravic v zadevi, ki je v teku pred Policijsko postajo Slovenska Bistrica zaradi vloženega predloga za izterjavo globe po plačilnem nalogu. V nadaljevanju podrobneje navaja nepravilnosti, ki naj bi jih v različnih postopkih zagrešili policisti Policijske postaje Slovenska Bistrica, zaradi česar zahteva odškodnino. Zahteva tudi priznanje invalidnosti in varstvenega dodatka. Kot tožene stranke navaja Policijsko postajo Slovenska Bistrica, C.C. in Finančno upravo Republike Slovenije, Finančni urad Maribor.

4Vlogi prilaga izjavo B.B., ki za zastopanje v postopku pooblašča svojo mater in skrbnico, A.A., več potrdil o oddaji pošiljk na pošto ter sklep Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici opr. št. VL 38287/2020 z dne 7. 7. 2020, ki je bil izdan v izvršilni zadevi upnika D. d.o.o. proti dolžnici B.B. v postopku izterjave 1.817,93 EUR s pripadki.

5Upravno sodišče Republike Slovenije je ob predhodnem preizkusu odstopljene tožbe ugotovilo, da le-ta ni v skladu z določbo 30. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ta določa, da je v tožbi, s katero se sproži upravni spor, poleg imena in priimka ter prebivališča tožnika treba navesti tudi naziv tožene stranke; navesti je treba upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, in ta akt tožbi tudi priložiti; razložiti je treba, zakaj se toži ter predlagati, kako in v čem naj sodišče izpodbijani upravni akt odpravi (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Tožbi je treba priložiti izpodbijani akt v izvirniku, prepisu ali kopiji. Če se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi ali vrnitev stvari ali odškodnina, mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (drugi odstavek 30. člena ZUS-1). Če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika oziroma se zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, je treba v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove (tretji odstavek 30. člena ZUS-1).

6V postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani je A.A. navedla različne tožene stranke ter omenila več različnih pravnih aktov ter pravnih postopkov pred različnimi organi (Policijska postaja Slovenska Bistrica in Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Maribor), v katerih naj bi prišlo do kršitev. Zato od organov, ki so vodili postopke, pa tudi od imenovane fizične osebe, tako v svojem imenu kot tudi v imenu svoje hčerke B.B. zahteva odškodnino. Po ugotovitvi sodišča stranka v tožbi ni postavila nobenega tožbenega predloga oziroma zahtevka, priložila pa ji tudi ni nobenega upravnega akta, ki ga je dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zoper odločitve, izdane v izvršilnem postopku (sklep Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici opr. št. VL 38287/2020 z dne 7. 7. 2020), pa je strankam sodno varstvo (tudi v primeru kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin) zagotovljeno v izvršilnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

7Glede na obrazloženo je zato sodišče stranki dne 21. 12. 2020 poslalo dopis, v katerem ji je pojasnilo, katere akte je po 2. členu ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, pojasnilo pa je tudi, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za vložitev tožbe v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, v katerem sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Navedlo je še, da je lahko v upravnem sporu tožena stranka le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je postopek odločanja končan oziroma je izvršila dejanja, ki pomenijo poseg v človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

8Ob tem jo je pozvalo, naj v roku 8 dni odpravi ugotovljene pomanjkljivosti in nejasnosti tožbe tako, da navede toženo stranko (to je Republiko Slovenijo ali lokalno skupnost ali drugo pravno osebo), navede številko in datum upravnega akta, če se ta izpodbija s tožbo, in pojasni, kako in v čem naj se upravni akt odpravi, pri čemer mora izpodbijani akt tožbi tudi priložiti. Pozvalo jo je, naj razloži, zakaj toži. Če zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi ali vrnitev stvari ali odškodnino, naj postavi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, navede dejstva, na katera opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Če s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine oziroma se zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, pa naj v tožbi navede dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove.

9Pozvalo jo je tudi, naj v postavljenem roku sodišču sporoči, ali tožbo vlaga zgolj v svojem imenu ali (tudi) v imenu svoje hčerke B.B. Če jo vlaga tudi v imenu hčerke, jo je sodišče opozorilo, naj glede na navedbe v vlogah (da je hči oseba z blago motnjo v duševnem razvoju in da ste njena skrbnica) v navedenem roku predloži odločbo Centra za socialno delo, iz katere izhaja, da je skrbnica hčerke. Kolikor hčerka nima odvzete/omejene poslovne sposobnosti in ni postavljena pod skrbništvo, pa naj tožbo, kolikor jo želi vložiti tudi sama, lastnoročno podpiše.

10Ker se v spisu nahaja izjava B.B. da mater pooblašča za zastopanje pred sodiščem, je sodišče tožnici še pojasnilo, da je v upravnem sporu po določbi tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

11V pozivu je bila tožnica izrecno opozorjena tudi na posledico, če ne bo dopolnila in popravila tožbe v skladu s pozivom in je sodišče zaradi tega ne bo moglo obravnavati (31. člen ZUS-1).

12Poziv je bil tožnici A.A. vročen dne 7. 1. 2021.

13Odgovor na poziv sta vložili A.A. ter B.B. v njem pa pojasnjujeta, da v zadevi pod opr. št. II U 390/2020 tožita Policijsko postajo Slovenska Bistrica zaradi nepravilnosti v policijskih postopkih, ki jih podrobneje opisujeta. Navajata, da zaradi teh ravnanj, s katerimi sta bili oškodovani, vlagata odškodninsko tožbo zoper Policijsko postajo Slovenska Bistrica, zahtevata pa tudi preiskavo in nadzor nad ravnanjem policije. Ob tem sodišče prosita še za razrešitev primera D.D. in navajata, da od slednjega zaradi tatvine zahtevata odškodnino (za prikolico, sesalec, zvočnike ter druge drobnarije), zoper njega pa vlagata odškodninski zahtevek tudi zaradi ogrožanja zdravja.

14Po ugotovitvi sodišča ostaja tožba tožnic tudi po poslanem pozivu za odpravo pomanjkljivosti in kljub njeni delni popravi tako nepopolna in nerazumljiva, da je sodišče ne more obravnavati po vsebini.

15Tožnica A.A. je v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani navajala, da vlaga tožbo zaradi nezakonitih aktov in dejanj Finančne uprave Republike Slovenije, ki pomenijo poseg v (človekove) pravice, pri čemer tudi po pozivu za odpravo pomanjkljivosti sodišču ni predložila nobenega izpodbijanega akta, jasno in nedvoumno pa tudi ni navedla nobenega ravnanja organa, ki bi pomenilo poseg v zatrjevane pravice, postavila pa tudi ni nobenega tožbenega zahtevka.

16Kot toženo stranko sta v postopku tožnici kasneje navedli tudi Policijsko postajo Slovenska Bistrica, od katere zaradi nepravilnosti v policijskih postopkih terjata odškodnino. Policijska postaja Slovenska Bistrica je v odgovoru na poziv sodišča navedla vse prekrškovne postopke, v katerih sta tožnici nastopali kot kršiteljici, navedla pa je tudi vsa pravna sredstva, ki sta jih v teh postopkih vložili zaradi varstva svojih pravic.

17Pravilnosti ravnanj in aktov policije v prekrškovnih postopkih pa sodišče v upravnem sporu ne more presojati, saj je sodno varstvo (tudi v primeru kršitev človekovih pravic) glede teh postopkov tožnicama omogočeno v okviru prekrškovnih sodnih postopkov. Tožnici zato sodnega varstva ne moreta še dodatno uveljavljati v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. Glede odškodninskega zahtevka tožnic pa sodišče pojasnjuje, da lahko v upravnem sporu po drugem odstavku 7. člena ZUS-1 tožnik zahteva tudi vrnitev stvari ali povračilo škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, vendar pa tožnik tega zahtevka ne more uspešno uveljavljati samostojno, temveč ga lahko uveljavlja le kot adhezijski zahtevek v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kadar sodišče s sodbo v glavni stvari odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem sporu polne jurisdikcije.¹ Ker v obravnavani zadevi tožnici tudi po pozivu sodišča nista navedli nobenega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, sodišče po določbah ZUS-1 ni imelo podlage za odločanje o zahtevani odškodnini.

18Odškodnino sta tožnici zahtevali tudi od C.C. ter D.D. ki pa kot fizični osebi v upravnem sporu, v katerem se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem organov oblasti (1. člen ZUS-1), ne moreta nastopati kot toženi stranki.

19Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je tožba ostala tako bistveno pomanjkljiva, da je ni mogoče obravnavati. Zato jo je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.

¹ Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, Mira Dobravec Jalen in ostali, str. 269.