102. člen ZUS-1

V obravnavanem primeru stranka z interesom z izdajo začasne odredbe želi doseči zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. Ker ne gre za sodbo Upravnega sodišča, s katero bi bil nadomeščen upravni akt in bi bilo v sporu polne jurisdikcije odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, takšna sodba za svojo realizacijo ne potrebuje izvršitve.

V obravnavanem primeru stranka z interesom z izdajo začasne odredbe želi doseči zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. Ker ne gre za sodbo Upravnega sodišča, s katero bi bil nadomeščen upravni akt in bi bilo v sporu polne jurisdikcije odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, takšna sodba za svojo realizacijo ne potrebuje izvršitve.

Kljub njihovemu enakemu poimenovanju, ureditev ZIZ ne dopolnjuje ureditve ZUS-1, ki v tem delu pomeni lex specialis. Zato tudi začasna odredba po ZUS-1 nima pravne narave sklepa o izvršbi, kot ga imajo začasne odredbe iz ZIZ ali druge le-tem po vsebini in pravni naravi enake začasne odredbe, izdane v drugih sodnih postopkih (268. člen ZIZ). Postopkov v zvezi z začasnimi odredbami po ZIZ sodišče v upravnem sporu glede na ureditev ZUS-1 ni pristojno voditi, pa tudi ne izdajati sklepov na podlagi ZIZ v zvezi z izvršbo začasnih odredb, izdanih na podlagi ZUS-1.

V revizijskem postopku je mogoče doseči odločitev izvršitve izpodbijane sodbe le v primeru, če je bilo z njo meritorno odločeno o tožnikovi pravici do odobritve pravnega posla. Le sodba, ki nadomešča upravni akt, se izvrši po določbah ZUP ali ZIZ.

V revizijskem postopku je mogoče doseči odložitev izvršitve izpodbijane sodbe samo v primeru, če je bilo z njo meritorno odločeno o tožnikovi obveznosti plačila dajatve. Le sodba, ki nadomešča upravni akt, se izvrši po določbah ZUS-1 ali ZIZ.

Sklepa o imenovanju namestnice Informacijskega pooblaščenca, sprejetega na podlagi Poslovnika kabineta Informacijskega pooblaščenca, torej internega oziroma organizacijskega akta organa, ni mogoče šteti kot pooblastila za prenos funkcije Informacijskega pooblaščenca na osebo, ki ima v notranji organizacijski strukturi organa položaj namestnika. Za takšen prenos „zakonitega zastopanja“ bi namreč morala obstajati izrecna zakonska podlaga, ki pa iz Zakona o informacijskem pooblaščencu ne izhaja. Če je s sodbo sodišča prve stopnje odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek,to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke ni dokončno odločeno, kar pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj za upravni spor, predpisan v prvem in tretjem odstavku 2. člena ZUS-1.

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, in napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, ni mogoče uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Če sodišče zmotno šteje vročitev za opravljeno in na odločbi potrdi pravnomočnost, je za take napake treba uporabiti določbo drugega odstavka 42. člena ZIZ. Le dosledno v skladu z določili ZPP opravljena vročitev pisanja, ki se mora obvezno osebno vročati, ima lahko v primeru, če naslovnik pisanja ne prevzame, pravne posledice, kot jih določa ZPP. Vročevalec je pustil sodno pisanje na mizi v pritožnikovi pisarni in ga ni vročil ne osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte ne drugemu zaposlenemu. Taka vročitev pa glede na zakonsko določbo po presoji Vrhovnega sodišča ni pravilna. Prav tako ni pravilno stališče, da nekdo, ki po telefonu „odkloni“ sprejem, odklanja sprejem pošiljke v smislu določb ZPP.

Revizija, ki jo vloži stranka z interesom zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena odločba upravnega organa prve stopnje in zadeva vrnjena temu organu v ponovni postopek, ni dovoljena.

Sodba, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, ni odločitev, s katero bi bil postopek odločanja o upravni zadevi končan, saj z njo ni bilo dokončno odločeno o pravici ali pravnem interesu posameznika oziroma organizacije.

S sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije dolžniku ni naložena izpolnitev obveznosti, zato se sodba na podlagi 3. odstavka 102. člena ZUS-1 ne more izvrševati. Če dolžnik po odpravi odločbe o zadevi še ni ponovno odločil, mora upnik postopati v skladu s predpisi in tako doseči izdajo ustrezne upravne ali sodne odločbe.

Revizija, ki jo vloži stranka z interesom zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena odločba upravnega organa prve stopnje in zadeva vrnjena temu organu v ponovni postopek, ni dovoljena.

Določbo 2. točke tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2, ki določa, da plačila delodajalca za dopolnilno izobraževanje in usposabljanje delojemalcev, ki je v zvezi s poslovanjem delodajalca, niso obdavčljiva boniteta, je treba razlagati tako, da zajema le plačila za tista izobraževanja, ki se izvajajo v času trajanja zaposlitve pri delodajalcu, ki plača izobraževanje. Če pa mora oseba zaradi prenehanja delovnega razmerja vrniti plačila nekdanjemu delodajalcu, hkrati pa se z novim delodajalcem dogovori, da bo ta prevzel njen dolg, gre za obdavčljivo nadomestilo, ki ga zagotovi delodajalec na podlagi dogovora z delojemalcem zaradi kateregakoli pogoja v zvezi z zaposlitvijo, kot določa 5. točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2.

Revizija tožeče stranke zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena prvostopenjska odločba ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, ni dovoljena.

Če je s sodbo sodišča prve stopnje odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek, to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi revidenta ni dokončno odločeno, kar pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj za upravni spor, predpisan v prvem in tretjem odstavku 2. člena ZUS-1.

Revizija tožeče stranke zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek, ni dovoljena.

Revizija, ki jo vloži tožena stranka ali državno pravobranilstvo zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek, ni dovoljena.

Revizija, ki jo vloži državno pravobranilstvo na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZUS-1 zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek, ni dovoljena, saj se je zaradi učinkov odprave v upravnem postopku zadeva vrnila v stanje pred izdajo odločitve, kar pomeni, da tudi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno.

V sodnem izvršilnem postopku se po ZUS-1 izvršujejo sodbe, s katerim sodišče naloži obveznost državi, lokalni skupnosti ali njunim organom ali organizacijam. Razlog je, da le-ti kot nosilci oblasti sami proti sebi ne morejo voditi izvršbe. V konkretni zadevi je izvršilni naslov sodba sodišča, s katero je naložena obveznost Vladi Republike Slovenije, ki je državni organ, zato je podana sodna pristojnost izvršilnega sodišča za odločanje v tej zadevi.

Revizija, ki jo vloži tožena stranka zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek, ni dovoljena.

V obravnavani zadevi, ko je bilo z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ugodeno tožbi in odpravljena odločitev tožene stranke in je le-ta postala kot državni organ zavezanec za izvršitev pravnomočne sodbe po določbi 4. odstavka 64. člena ZUS-1 in se je zaradi učinkov odprave v upravnem postopku zadeva vrnila v stanje pred izdajo odločitve, kar pomeni, da tudi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno, revizija ni dovoljena.