109. člen ZUS-1

Z izpodbijano odločbo je bilo razveljavljeno podaljšanje vozniškega dovoljenja z dne 5. 11. 2019. S tem je zahtevek tožeče stranke za podaljšanje vozniškega dovoljenja ostal nerešen, kar pomeni, da mora prvostopenjski organ, ki je pristojen za odločanje v postopku izdaje oziroma podaljšanja vozniškega dovoljenja v zvezi s tem zahtevkom ponovno odločiti oziroma izdati novo odločbo, četudi tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe ni izrecno navedla, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, pač pa je navedla zgolj to, da se vozniško dovoljenje z navedeno serijsko številko razveljavi po nadzorstveni pravici. Izdaja začasne odredbe - kar izhaja že iz prvega odstavka 32. člena ZUS-1 in takšna je tudi ustaljena sodna praksa - je vezana na uvedbo in tek upravnega spora, kar pomeni na obstoj tožbe, ki je uspešno prestala predhodni preizkus z vidika obstoja procesnih predpostavk za njeno vsebinsko obravnavanje.

Ker je bila z odločbo, izdano na podlagi nadzorstvene pravice, razveljavljena odločba prvostopnega upravnega organa, s tem postopek v zadevi ni bil končan, saj bo moral pristojni prvostopni upravni organ o zahtevku oziroma vlogi vlagatelja odločati ponovno.

Glede na določbo 1. odstavka 5. člena ZUS-1 v obravnavanem primeru ni dovoljen upravni spor, ker postopek izdaje gradbenega dovoljenja z odločbo, izdano na podlagi nadzorstvene pravice, s katero je bilo razveljavljeno gradbeno dovoljenje, ni končan. Prvostopni organ bo namreč moral o zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja odločati ponovno.

Če ni legitimacije za tožbo, tudi ni legitimacije za zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta z začasno odredbo.

V upravnem sporu se lahko akt, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbija samo, če je bil z njim postopek odločanja končan. Postopek odločanja ni končan, če mora upravni organ v zvezi z aktom o odpravi oziroma razveljavitvi svojega predhodnega akta ponovno odločati o zahtevku stranke.