VSC sklep PRp 507/2009

Pritožba Okrožnega državnega tožilstva v Celju, št. Ktr 402/09 z dne 19.2.2009, se kot nedovoljena zavrže.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je prvostopenjsko sodišče zahtevi za sodno varstvo storilca M. D. zoper plačilni nalog Specializirane enotes za nadzor prometa L., št. ... z dne 17. 7. 2007, ugodilo in citirani plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek zoper storilca zaradi prekrška po I. odst. 37. čl. ZDCOPMD ustavilo iz razloga po 5. tč. I. odst. 136. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

Proti takšni sodbi o prekršku je Okrožno državno tožilstvo v Celju vložilo pritožbo, vendar pritožba glede na določbe 66. člena ZP-1 ni dovoljena.

Ob prejemu pritožbe in spisa pritožbene zadeve mora pritožbeno sodišče predvsem presoditi dovoljenost, upravičenost in pravočasnost pritožbe. V I. odst. 66. čl. ZP-1 je določeno, da je zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, dovoljena pritožba iz vseh razlogov iz 154. člena tega zakona, medtem ko II. odst. 66. čl. ZP-1 določa, da zoper druge odločbe sodišča prve stopnje lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona (oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov) vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka organa, pristojnega za odločanje o prekrških, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 eurov. V času izdaje izpodbijane sodbe o prekršku je III. odst. 66. čl. ZP-1 določal, da lahko zoper odločbe iz drugega odstavka prekrškovni organ v roku za vložitev pritožbe napove pritožbo v naslednjih primerih, če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa, če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku ali če je sodišče izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali opomin. Nadalje je IV. odst. 66. čl. ZP-1 določal, da se napoved pritožbe vloži pri sodišču, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo, da mora v roku za vložitev napovedi pritožbe prekrškovni organ predložiti spis državnemu tožilcu, pristojnemu za sodišče, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo in da lahko pristojni državni tožilec vloži pritožbo v osmih dneh od prejema spisa in sicer iz razlogov po drugem odstavku tega člena v škodo ali v korist kršitelja. Po VII. odst. 66. čl. ZP-1 je moral državni tožilec pritožbo vložiti skupaj s spisom pri sodišču, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo, sodišče pa je po preizkusu pravočasnosti in dovoljenosti pritožbe moralo posredovati kršitelju izvod pritožbe, ki je smel nato v osmih dneh po prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo, ki jo je nato sodišče prve stopnje skupaj z odgovorom na pritožbo in vsemi spisi predložilo višjemu sodišču.

Citirani III., IV. in VII. odst. 66. čl. ZP-1 pa so bili razveljavljeni z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-56/08-15, z dne 16.12.2009, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 109/2009 z dne 28.12.2009, in ki v skladu s 43. čl. Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) velja od 29.12.2009. Ker 44. čl. ZUstS določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, za kar gre tudi v obravnavani zadevi, je pritožbeno sodišče pri presoji dovoljenosti obravnavane pritožbe dolžno uporabiti 66. čl. ZP-1, kot velja od 29. 12. 2009 dalje. Ta pa glede na zgoraj navedeno dovoljuje le pritožbo storilca, njegovega zakonitega zastopnika oziroma zagovornika ter lastnika odvzetih predmetov, ne pa tudi pritožbe državnega tožilca.

Ker pritožba državnega tožilstva glede na navedeno ni dovoljena (čl. 161/III ZP-1), jo je pritožbeno sodišče v skladu s I. odst. 163. čl. ZP-1 zavrglo.