67. člen ZP-1-UPB3

Sodišče prve stopnje bi torej moralo storilko pozvati, da nepopolno vlogo podpiše in šele v primeru, da tega v postavljenem roku ne bi storila, bi lahko zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

Zakon o prekrških (ZP-1) ne izključuje možnosti vročanja sodnih pisanj po pooblaščencu za vročitve.

Dejstvo, da država nima urejenih evidenc (CRP), ne more biti v škodo posamezniku pri uresničevanju z ustavo in zakonom zajamčenih pravic.

Prostovoljna izjava policiji, ki ni podana na pobudo ali zahtevo organov odkrivanja, je dovoljen dokaz in podlaga za pridobivanje nadaljnjih (veljavnih) dokazov.

Obdolžencu je bila na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZP-1 vročitev opravljena ob smiselni uporabi določb 87. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kjer je določen postopek osebnega vročanja. Zato odločitev sodišča prve stopnje, da sodbo v skladu z določbo drugega odstavka 115. čl. ZP-1 izda brez obdolženčevega zaslišanja, ne pomeni kršitve obdolženčevih pravic v postopku odločanja o prekršku.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da naknadna poprava enega elementa potnega naloga ne izkazuje resničnosti storilčevih navedb o datumu vrnitve v Slovenijo, je preuranjen. Če obstaja dvom o tem, kateri podatek v zasebni listini je pravilen, in je možno o tem izvesti dodatne dokaze, je ta dvom potrebno odpraviti z izvedbo dodatnih dokazov in dokaznega predloga za zaslišanje storilca ni mogoče zavrniti kot nepotrebnega.

Odpoved pravici iz čl. 236 ZKP in izjava priče, da bo po danem pravnem pouku o možnosti, da se pričanju odpove, vseeno pričala, mora biti v zapisniku o zaslišanju priče izrecno zapisana. Če pouk in odpoved pravici, ki jo ima privilegirana priča, nista zapisana v zapisnik, je njena izpovedba neveljaven dokaz, tudi, če ji je bil pouk dejansko dan oz. se je morda priča tej pravici celo odpovedala.

Zakon o prekrških ne izključuje možnosti vročanja sodnih pisanj po pooblaščencu za vročitve.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo policista, zavrnilo pa je izvedbo ostalih predlaganih dokazov, s pavšalno navedbo, da po mnenju sodišča to ne bi pripomoglo k bistveno drugačnim ugotovitvam odločilnih okoliščin storjenega prekrška. Višje sodišče je ocenilo, da je takšen zaključek preuranjen, saj je obdolženec kot dokaz predlagal zaslišanje priče, ki naj bi potrdila, da ob nesreči sploh ni bil voznik traktorja, pač pa, da ga je zgolj popravljal na kraju. Odgovor na to vprašanje je odločilen za zakonitost odrejenega preizkusa alkoholiziranosti, zato se je višje sodišče odločilo, da postopek na ustni obravnavi dopolni z zaslišanjem prič, ki ju je obdolženi predlagal.

Če sodišče ugotovi, da določitev uklonilnega zapora ne bi bila v skladu z njegovim namenom in da je torej ugovor utemeljen, zgolj razveljavi sklep o določitvi uklonilnega zapora, ne pa tudi odloči, da se globa ne izterja prisilno.

Vsaka pomanjkljivost glede sestavin pritožbe ni razlog za pozivanje pritožnika na odpravo nepopolnosti. Če pritožnik v pritožbi za svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo prvostopenjskega sodišča ne navaja nobenih konkretnih razlogov, pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano odločitev v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. čl. ZP-1.

Ponavljanje, da je preizkusu alkoholiziranosti nasprotoval zaradi bolečin v prsnem košu, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom je namreč razvidno, da je bil preizkus opravljen v skladu z navodili proizvajalca, obdolženi se je z ugotovljenim rezultatom strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal. Očitno je torej, da obdolženčevo zdravstveno stanje ni bilo takšno, da preizkusa ne bi mogel opraviti. Navedba, da alkotest ni merilna naprava ampak le indikator je sicer točna. Kot takega ga obravnava tudi ZVCP-1. Vendar pa se šteje rezultat preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ZVCP-1, za dokazan, razen v primeru, da bi preizkušanec rezultatu preizkusa oporekal. Zmotno je obdolženčevo stališče, da policist ne more biti priča, ker da je spisal obdolžilni predlog in da v postopku nastopa kot tožilec. ZP-1 v 5. alinei prvega odstavka 67. čl. glede zaslišanja prič napotuje na smiselno uporabo določb 234. do 244. čl. ZKP. Glede na navedene zakonske določbe se za priče vabijo osebe, za katere je verjetno, da b

Vročitev, ki je opravljena v skladu s tretjim odstavkom 87. čl. ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15-ih dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Slednje pomeni, da je za datum, ko se vročitev šteje za opravljeno, pomemben iztek 15 dnevnega roka, ki teče od dne, ko je bilo puščeno obvestilo naslovniku v hišnem predalčniku in ne datum, ko vročevalec po izteku navedenega roka v hišnem predalčniku pusti pisanje sodišča.

Razlog za izostanek je opravičljiv le, če ga tako oceni sodnik. Obdolženec sicer v pritožbi navaja, da je na sodišče pristopil z zamudo do katere pa ni prišlo zaradi subjektivnih razlogov obdolženca temveč zaradi izrednega dogodka (izrednih razmer na cesti), vendar s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Obdolženec je na sodišču v razlogih za zamudo le pavšalno navedel, da „je stal v koloni na Ravbarkomandi“, zato sodišče prve stopnje tudi po presoji višjega sodišča upravičeno ni upoštevalo razlogov, ki jih obdolženi navaja za zamudo. Vsak zastoj na cesti ni izreden dogodek, predvsem pa ne nekaj, česar udeleženec v cestnem prometu ne more pričakovati. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje razumeti obdolženčevo pritožbo zoper sodbo kot zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje. Glede vrnitve v prejšnje stanje ZP-1 v 67. čl. napotuje na smiselno uporabo določb ZKP, ki v 89. členu ureja uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje. Sodišče lahko obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi kakšno procesno dejanje, dovoli vrnitev v prejšnje stanje, pri čemer mora obdolženi hkrati s takšnim predlogom oddati tudi pritožbo. Vendar

Upravičena odsotnost v času vročanja, zaradi katere se je storilec z izpodbijanim sklepom seznanil en dan kasneje, kot bi se sicer, ne more podaljšati dolžine pritožbenega roka. Pritožbeni rok pa se šteje od dneva vročitve izpodbijanega sklepa in ne od dneva seznanitve s sklepom.