42. člen ZAzil-UPB2

Prosilec za azil, ki je samovoljno zapustil azilni dom, je s tem povzročil položaj, ki po samem zakonu šteje kot obvezna podlaga za ustavitev azilnega postopka, zato je odpadla podlaga za odločanje o zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja.

Tožena stranka je ugotovila številne razlike glede osnovnih podatkov med prvo in drugo prošnjo za azil tožnika, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen dvom v resničnost njegovih navedb glede razlogov, zaradi katerih je prosil za azil.

Na podlagi izpiska iz uradne evidence, ki je opremljen z uradnim žigom in podpisom uradne osebe, in ki je zato javna listina, je pritožbeno sodišče štelo, da je tožnik zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma umaknil prošnjo za azil. Zato je ustavilo azilni postopek, čeprav je že v pritožbeni fazi upravnega spora.

Ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, se prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, med drugim tudi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek, razvidno, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v roku 3 dni od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo.

Tožnica ni pooblastila svojega moža, da v njenem imenu tudi zanjo in njune mladoletne otroke poda umik prošnje za azil, brez takšnega pooblastila pa izjava o umiku prošenj za azil, ki jo je podal prvi tožnik za druge prosilce za azil, nima pravnih učinkov.

Tožniki s tem, ko so toženo stranko le obvestili o svoji razselitvi, ne da bi počakali na odobritev vloge o razselitvi, niso spoštovali določb ZAzil. Njihova zapustitev azilnega doma je zato neodobrena oziroma samovoljna in se po samem zakonu šteje, da so svoje prošnje za azil umaknili. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je postopek po njihovih ponovnih prošnjah za azil s sklepom, ki je predmet tega upravnega spora, ustavila.

Tožena stranka je ustavila azilni postopek, ker je tožnik azilni dom samovoljno zapustil. Za tem je ilegalno prestopil državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo ter odšel v Francijo. Zato je utemeljeno sklepanje tožene stranke, da je tožnik ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, za kar po ZAzil zadostuje za sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka.

Če prosilec za azil umakne prošnjo za azil med pritožbenim postopkom v upravnem sporu, kar lahko stori glede na določbo 1. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil, tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo, saj je s prvostopno sodbo, ki postane pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS o pritožbi, njena odločba odpravljena in ji je zadeva vrnjena v nov postopek. V tem postopku pa bo azilni postopek s sklepom ustavila na podlagi umika prošnje za azil.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da razlog za umik prošnje ni pomemben, če oseba, ki umika svojo prošnjo, hkrati ne navaja kot razlog za umik takšno napako v postopku, ki bi vplivala na njegovo odločitev, da umakne svojo vlogo. Sicer pa niti ZAzil niti ZUP ne predvidevata umika vloge, s katero je bila umaknjena prošnja za azil.

Motiv, zaradi katerega stranka umakne zahtevek (praviloma) ni pravno pomemben. Motiv bi bil lahko pravno upoštevan le v primeru, če bi bil posledica takšne kršitve pravil upravnega postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev, za kar v obravnavanem primeru ne gre.

Za vročanje vabila za zaslišanje prosilca za azil velja po azilnem pravu specifičnost, ki zahteva, da se ZUP v takem primeru uporablja v povezavi z ZAzil in obveznostmi, ki jih ima Slovenija po mednarodni pogodbi Konvenciji o statusu begunca. V skladu z določilom 8. člena Ustave je namreč treba zakon, tudi njegove procesne določbe, razlagati v skladu z mednarodno pogodbo, ki je hierarhično višji pravni akt.

Če stranka vloži v isti zadevi novo vlogo, preden je pravnomočno odločeno o prvi vlogi, mora upravni organ novo vlogo zavreči. Če sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev sklepa na obstoj drugih dejstev in se sodba opira na ta dejstva, jo pritožbeno sodišče brez glavne obravnave spremeni in odloči o tožbi samo.

Bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu je podana vedno, če je odločitev v nasprotju s podatki spisov. Ker v spisih ni dokazila iz uradne evidence, da je bil tožnik tri dni in več samovoljno odsoten iz azilnega doma, je odločitev sodišča v nasprotju s podatki upravnih spisov.

Postopek za pridobitev azila se prične z vložitvijo prošnje za azil, torej na zahtevo stranke, kar pomeni, da če med postopkom do izdaje odločbe razlog, na podlagi katerega je bil postopek začet, preneha, mora organ postopek ustaviti. Motiv, zaradi katerega stranka umakne zahtevek, ni pravno pomemben.

Glede na to, da iz podatkov v spisu in iz prvega odstavka izpodbijanega akta izhaja, da so bili tožniki pred izdajo izpodbijanega akta nastanjeni drugje, ne v Azilnem domu, in ker je izpodbijani akt naslovljen kot "preklic odobritve bivanja na zasebnem naslovu", zadnji del stavka v drugem odstavku, da bodo tožniki nastanjeni v Azilni dom v povezavi z naslovom izpodbijanega akta pomeni odločitev o bivališču tožnikov. Uresničevanje pravice do izbire prebivališča za prosilce za azil je urejeno v ZAzil, vendar na tak način, da je za njeno opredelitev potrebno uporabiti uveljavljene metode interpretiranja pravnih predpisov, zlasti jezikovno, sistematično in logično metodo razlage. Določila 2. odstavka 45. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da tožena stranka (lahko) naloži obveznost prosilcu za azil, da prebiva v Azilnem domu oziroma tega določila ni mogoče razlagati tako, da je s tem določilom zakonodajalec v skladu z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, 2. odstavka 32. in 13. člena Ustave omejil pravico do izbire prebivališča prosilcem za azil oziroma da jim je to pravico do izbire prebivališča odvzel. Takšna razlaga ne bi bila zakonita zato, ker je zakonodajalec sam v ZAzil p

V azilnih postopkih, ki so jih začeli mladoletni prosilci za azil, se uporabljajo določbe 14. člena ZAzil in določbe Konvencije OZN o otrokovih pravicah, zlasti njen 3. člen, ki pa ne izključujejo uporabe določb 42. člena ZAzil o zakonski domnevi po umiku prošnje zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma.

ZAzil izjave tujca "o seznanitvi z dejstvom, da zapustitev prostorov Sektorja za azil pred sprejemom prošnje za azil, pomeni odstop od želje in namena zaprositi za azil v Sloveniji" ZAzil ne predvideva. Tega v skladu z načelom legalitete (2. odstavek 120. člena, 3. odstavek 153. člena in 2. odstavek 3. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 66/2000, 24/2003, 69/2004) ne predvideva tudi noben podzakonski predpis za ureditev postopka in načina ravnanj z osebami, ki izrazijo namero v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, ki naj bi bil sprejet na podlagi zakonskega pooblastila iz določila 2. odstavka 7. člena ZAzil. Zato tovrstni izjavi tujca in ravnanju zapustitve Azilnega doma pred vložitvijo prošnje za azil v dokazni oceni v azilnem postopku ni mogoče dati absolutnega pravnega učinka v tem smislu, da čim prosilec za azil zapusti azilni dom, kljub podpisani izjavi, preden poda prošnjo za azil, se šteje prošnja za umaknjeno; prošnja se namreč ne more šteti za umaknjeno, če sploh še ni vložena. In ob upoštevanju določil 2. odstavka 120. člena, 3. odstavka 153. člena in 2. odstavka 3. člena Ustave RS tudi ni mogoče šteti, da takšna izjava, če ji sledi zapustitev prostorov omenjen

Tožena stranka ne more šteti, da je tožnik prošnjo za azil (21.9.2005) umaknil, dokler o tem ne odloči na podlagi določb 42. člena ZAzil. Razlog za omejitev tožnikovega gibanja ni podan, ker iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožniku bil izrečen ukrep prisilne odstranitve iz države. Poleg tega je tožnik užival pravice prosilca za azil na podlagi prošnje za azil z dne 21.9.2005, o kateri pa tožena stranka po podatkih upravnih spisov do izdaje sklepa o omejitvi gibanja (4.10.2005) še ni odločila.

Slovensko besedilo Uredbe alternativno določa, da mora država bodisi obravnavati prošnjo za azil bodisi sprejeti odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo po ZAzil, da bi lahko prosilec za azil v tožbi uveljavljal, da je tožena stranka prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Upoštevajoč sodbo v zadevi U 409/2005 niti po praksi Upravnega sodišča RS niti po praksi Vrhovnega sodišča RS zgolj podrobno obravnavanje prošnje za azil ne more pomeniti, da je pristojni organ prevzel odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Vendar pa je treba glede na besedilo Uredbe po vseh zgoraj obravnavanih jezikovnih različicah šteti, da sklep o ustavitvi postopka, ki ga je tožena stranka izdala zaradi umika prošnje za azil na podlagi nacionalne zakonodaje, pomeni obravnavanje prošnje za azil v smislu 2. odstavka 3. člena Uredbe. Ker je torej tožena stranka z izdajo sklepa o ustavitvi postopka z vidika pravno zavarovanih interesov tožnikov prevzela odgovornost, da izpelje azilni postopek do konca brez predaje tožnikov ZRN, je treba obvestilo z dne 7. 11. 2005 v tem konkretnem primeru interpretirati kot akt, zoper katerega morajo imeti tožniki možnost učinkovitega pravnega sredstva. Poleg s

Ker tožnik ni nasprotoval ugotovitvi, da je azilni dom samovoljno zapustil ter da se vanj v roku treh dni ni vrnil in tudi ni navedel konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale drugačno dejansko stanje, je tožena stranka imela dejansko in pravno podlago, da je štela njegovo prošnjo za azil umaknjeno in je zato postopek ustavila (5. alinea 1. odstavka 42. člena ZAzil).