41. člen ZAzil-UPB2

Prvi odstavek 41. člena ZAzil omogoča ponovno uvedbo azilnega postopka samo, če prosilec za azil v ponovni prošnji predloži dokaze o bistveno spremenjenih okoliščinah, ki jih sme pristojni organ upoštevati pri presoji.

Pristojni organi morajo v postopkih po 41. členu ZAzil pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil iz upravičenih razlogov ni navedel.

Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v izvorni državi je tisti nujno potreben pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje prosilca za azil. Trditveno in dokazno breme je v ponovnem postopku tako v celoti na njegovi strani. Dokazi, ki jih predloži prosilec, pa morajo biti taki, da dajejo podlago za oceno, da so okoliščine toliko spremenjene in dopolnjene, da je treba na podlagi teh novih okoliščin ponovno odločati o prošnji za azil. Če takih okoliščin ni, oziroma niso v zadostni meri izkazane, tako kot je to v obravnavanem primeru, se ne uvede ponovnega azilnega postopka in se ponovna prošnja zavrže, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje v ponovljenem postopku.

Tožnika sta pri ponovni prošnji za azil navedla nov oziroma drug razlog, to je zaradi vere, vendar tega nista z ničemer niti obrazložila, niti pojasnila. Prav tako tudi nista navedla nobenih dogodkov oziroma okoliščin v zvezi s tem razlogom. Tožnika tudi nista razumno obrazložila, zakaj tega razloga verske narave nista navedla že v prvem azilnem postopku in tega ne pojasnjujeta niti v tožbi oziroma v pripravljalnem spisu. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno sklepala, da opustitev navedbe tega razloga v prvem azilnem postopku (različni veri obeh tožnikov) ni mogoče pripisati upravičenim razlogom na strani tožnikov, zato je pravilno upoštevala odločbo Ustavnega sodišča RS in tudi pravilno odločila na podlagi 41. člena ZAzil.

Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v RS že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine bistveno spremenile. Pri oceni spremenjenih okoliščin mora organ upoštevati odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi tista dejstva, ki so nastala že pred izdajo, vendar jih prosilec ni navedel iz upravičenih razlogov.

Ponovna prošnja za azil, ki jo prosilec za priznanje azila vloži potem, ko je bila njegova prejšnja prošnja že pravnomočno zavrnjena, je najprej predmet predhodne obravnave o tem, ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega azilnega postopka, to je, da so se okoliščine za prosilca bistveno spremenile. Dokaze o bistveno spremenjenih okoliščinah mora predložiti prosilec sam.

Pri odločanju o ponovni prošnji za priznanje azila po določbi 41. člena ne gre, kot zmotno menijo tožniki, za ugotavljanje pogojev za azil, ampak gre za ugotavljanje pogojev za ponovno uvedbo azilnega postopka. Pogoj bistveno spremenjene okoliščine mora dokazati prosilec.

Pri odločanju o ponovni prošnji za azil mora pristojni organ pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo uvedbo ponovnega azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi tista dejstva, ki so nastala že pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil ni navedel iz upravičenih razlogov (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-238/06 z dne 7.12.2006,Uradni list RS, št. 134/2006) .

Po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-238/06 z dne 6. 12. 2006, s katero je bila presojana določba 1. odstavka 43. člena ZAzil, morajo pristojni organi, v času do odprave ugotovljene neskladnosti z ustavo, pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi tista dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil iz upravičenih razlogov ni navedel.

O morebitnih neverodostojnih tožnikovih izjavah se lahko presoja le v že uvedenem postopku za priznanje azila, ne pa v postopku odločanja o procesnih predpostavkah, ki morajo biti izpolnjene za vložitev ponovne prošnje za azil.

Ni pogojev za uvedbo ponovnega azilnega postopka, saj telefonski razgovor s sorodnikom, iz katerega izhaja, da se stanje na Kosovu ni spremenilo, ne pomeni bistveno spremenjenih okoliščin po izdaji prvotne odločbe.

Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi je nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje za azil. Sodišče že v obdobju do izteka roka za implementacijo direktiv Evropske unije nacionalno zakonodajo, kolikor je to mogoče, interpretira in uporablja v skladu s sprejetimi direktivami. Zapisnik je po mnenju sodišča mogoče šteti za tako preliminarno obravnavo v smislu 32. člena Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005, saj je uradna oseba tožniku postavila konkretna vprašanja z vidika 41. člena ZAzil in ni šlo zgolj za podajo enostranske izjave tožnika. Nastanitev tujca v Centru za tujce pomeni omejitev gibanja (56. in 57. člen ZTuj), vendar pa tožniki s tožbo ne uveljavljajo, da jim je bila nezakonito odvzeta prostost, ker jim ni bil izdan sklep po 56. ali 57. členu ZTuj, ki ga mora izdati policija. Izpodbijani sklep, izdan po 41. členu ZAzil, zaradi zveze med 1. in 3. odstavkom 41. člena ZAzil in zaradi zveze med 3. odstavkom 41. člena ZAzil in 56. ter 57. členom ZTuj dejansko (lahko) pomeni tudi omejitev gibanja, vendar pa iz izreka izpodbijanega sklepa to izrecno ne izhaja, tožbene navedbe v zvezi

Začasna odredba, na podlagi katere bi se do pravnomočnega dokončanja upravnega spora (v katerem se presoja zakonitost odločbe o zavrnitvi ponovne prošnje za azil) zadržalo izvrševanje namestitve prosilca za azil v center za tujce oziroma njegova odstranitev iz države, ni mogoča, ker je bil tujec že odstranjen iz države na podlagi prve zavrnitve azila; ni pa pravne podlage, da bi se tujcu, ki je v tujini, izdala taka začasna odredba.

Ker tožnika v ponovni prošnji za azil le navajata razloge, zakaj sta po vložitvi prve prošnje za azil zapustila azilni dom, drugače pa vztrajata pri razlogih za azil iz prve prošnje, nista izkazala bistveno spremenjenih okoliščin v njuni izvorni državi, da bi organ začel ponovni postopek za priznanje azila. Zato tudi ni razlogov za odločanje o subsidiarni zaščiti, o kateri se odloča, če se v azilnem postopku ugotovi, da ne obstojijo razlogi za azil - v konkretnem primeru pa do začetka ponovnega postopka sploh ni prišlo.

Če prosilec za azil poda ponovno prošnjo za azil neposredno v Azilnem domu, pred tem pa je nastanjen na zasebnem naslovu, in ob ponovni prošnji za azil izrazi tudi prošnjo, da mu pristojni organ dovoli nadaljnjo nastanitev na zasebnem naslovu, ne gre za samovoljno zapustitev Azilnega doma v smislu 42. člena ZAzil. Tožena stranka je vedela, kje so nastanjeni tožniki, ker so jo ti o tem obvestili, a je menila, da je podana domneva o umiku prošnje za azil, ker naj bi tožniki samovoljno zapustili Azilni dom, saj so to storili brez potrebne odobritve. To pomeni, da je tožena stranka storila bistveno kršitev določb postopka, ker ni dala tožnikom možnosti, da se izrečejo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Poleg tega sodišče ugotavlja, ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča, da sta za uradno evidenco v smislu 179. člena ZUP potrebna podpis in žig na listini, ki izkazuje predmetno dejstvo, in da mora iz uradne evidence izhajati odsotnost prosilca za azil v trajanju treh dni (I Up 298/06 z dne 8. 3. 2006), da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ne opira na uradno evidenco, iz katere bi izhajala odsotnost tožnikov v trajanju treh dni.

Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v izvorni državi prosilca je tisti nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje prosilca za azil.

Prosilec za azil mora sam dokazati, da so se zanj okoliščine po izdaji prve odločbe v azilnem postopku bistveno spremenile. Možnost subsidiarne zaščite tujcem v smislu pravice do družinskega življenja sploh ni zakonsko določena in jo je nemogoče in nesprejemljivo zamenjevati z možnostjo "azila iz humanitarnih razlogov", kot je obstajala pred spremembo ZAzil (Ur.l. RS, št. 17/2006).

Poslabšano zdravstveno stanje prosilcev za azil samo po sebi ne predstavlja razlogov za podelitev humanitarnega azila, saj je ZAzil v določbah 3. odstavka 1. člena, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, določal možnost dodelitve azila iz humanitarnih razlogov tujcem, ki zaprosijo za zaščito le, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in navedenih protokolov.

Direktiva št. 2005/85/EC, ki jo mora Slovenija implementirati do 1. 12. 2007, določa le minimalne standarde, ki jim Slovenija ni zavezana, zato mora pri implementaciji Direktive št. 2005/85/EC upoštevati tudi ustavno-pravne standarde. Na ta način se zagotavlja skladno razmerje med evropskimi predpisi in ustavnimi določbami. Zadržanje upravne odločbe do pravnomočne sodne odločitve pomeni, da tožnikom ni poseženo v njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in zato v konkretni zadevi ni bilo treba prekiniti postopka po 156. členu Ustave, kajti če ni posega v ustavno pravico, tudi ne more biti njene kršitve.

Ponovno vložena prošnja za azil po 41. členu ZAzil ne izključuje obveznosti tožene stranke, da ugotavlja pogoje za subsidiarno zaščito, če tožniki za zaščito zaprosijo, a ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca.