VSRS Sklep I Up 509/2007

Pritožba se zavrže.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo - sklep tožene stranke z dne 18.6.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka razveljavila sklep o omejitvi gibanja tožniku z dne 8.6.2007 (1. točka izreka) in tožniku omejila gibanje na prostore zaprtega oddelka Azilnega doma, in sicer od dne 18. 6. 2007 od 11.20 ure do 7.9.2007 do 20.05 ure (2. točka izreka). Tožena stranka je tako odločila, ker je ugotovila, da razlog zaradi katerega je izdala prvotni sklep - ugotavljanje istovetnosti tožnika, ni več podan, ker je tožnik dne 18.6.2007 ob 11.20 uri predložil osebno izkaznico in je bila istovetnost tožnika nesporno ugotovljena, obstoji pa drug razlog, zaradi katerega je potrebno tožniku kot prosilcu za azil omejiti gibanje, in sicer zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnik ob vložitvi prošnje za azil prikril podatek, da je pred vložitvijo prošnje za azil v Republiki Sloveniji zaprosil za azil v Nemčiji. Na tej podlagi je pravilen sklep tožene stranke, da je tožnik namerno zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek in da je podan razlog zaradi katerega je potrebna omejitev gibanja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da je že v tožbi uveljavljal, da v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni imel možnosti izjaviti se o tem, zakaj je zamolčal podatek, da je prosil za azil tudi v drugi državi. Ker sodišče tega tožbenega ugovora ni presodilo, je s tem bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Navaja, da je odločba tožene stranke nezakonita, ker ta ni navedla razlogov za odločitev, zato sodišče ni moglo preveriti, ali je tožena stranka pravilno uporabila zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Sodišče bi zato moralo izpodbijani sklep odpraviti ali ga nadomestiti s svojo odločbo in ker ni tako ravnalo, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Uveljavlja tudi kršitev ustavnega načela sorazmernosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni dovoljena.

Iz vloge tožene stranke z dne 10.8. 2007, ki jo je tožena stranka posredovala pritožbenemu sodišču, izhaja, da je iz njenih uradnih evidenc razvidno, da je tožnik kot prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom dne 25.7.2007 ter se v roku treh dni od samovoljne zapustitve azilnega doma tja ni več vrnil. Po določbi 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil se prošnja za azil šteje za umaknjeno, ne glede na to, na kateri stopnji je postopek in se postopek s sklepom ustavi v primerih, ko je iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek razvidno, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v roku tri dni od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Postopek, v katerem se odloča o omejitvi gibanja, je sicer podrejen azilnemu postopku, vendar zakonska domneva, da se šteje prošnja za azil za umaknjeno, velja tudi za postopek v zvezi z omejitvijo gibanja. To pomeni, da je odpadla podlaga za odločanje o zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja. Zato odločitev pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne more imeti nobenega učinka in ne more spremeniti položaja tožnika v postopku, ker je odpadla pravovarstvena potreba. Sodišče je pristojno za odločanje v konkretnih sporih. Spora pa ne more biti več, če je tožnik izstopil iz spornega razmerja in je z zapustitvijo azilnega doma povzročil položaj, ki po samem zakonu šteje kot obvezna podlaga za ustavitev azilnega postopka, ne glede na to, ali je bil sklep o ustavitvi postopka že izdan ali ne. Kadar med postopkom nastopi procesni položaj, ko preneha pravovarstvena potreba, ki je procesna predpostavka za meritorno odločanje o zadevi in mora obstajati ves čas postopka, meritorna presoja ni več dopustna. Ker za odločitev v tem sporu ni več zakonitih pogojev, je moralo sodišče pritožbo zavreči.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 352. člena v zvezi s 3. odstavkom 343. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.