43. člen ZAzil-UPB2

Center za tujce sicer ni izpostava Azilnega doma v smislu 45.a. člena ZAzil, vendar pa je zakonodajalec v določilu 3. odstavka 27. člena ZAzil predvidel izvajanje omejitve gibanja tudi v drugem ustreznem objektu ministrstva za notranje zadeve. Iz tožnikovega dejanskega opisa teh okoliščin ni razvidno, da objekt, v katerem je tožniku omejeno gibanje, ni primeren. Sodišče pa ne sprejema argumentacije tožene stranke, da je v konkretnem primeru podlaga za omejitev gibanja tožnika tudi določilo 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z določilom 43. člena ZAzil in 75. člen ZTuj, ker je takšna razlaga ZAzil pravno nepravilna.

Argumentacija tožene stranke, da je podlaga za omejitev gibanja tožnika tudi določilo 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z določilom 43. člena ZAzil, je pravno nepravilna. Drži, da je identiteta nesporno ugotovljena na podlagi navedenih uradnih dokumentov s sliko, vendar pa za odločanje v azilnem postopku in za izdajo izkaznice prosilca za azil ni potrebno, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena do te mere, kot stopnjo verodostojnosti izkazujejo omenjeni trije osebni dokumenti. Bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave je v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presoji verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Tožena stranka torej ni imela podlage za omejitev gibanja tožniku v 1. alineji 27. člena ZAzil, ker bi za omejitev gibanja na tej podlagi morala utemeljiti dvom v izjavo tožnika o njegovi identiteti. Izkazani (zadosten) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete zahteva pojem "potrebno" v določilu 1. odstavka 27. člena ZAzil;

Istovetnost prosilca za azil je ugotovljena, ko prosilec predloži uradni dokument s sliko, saj v tem primeru organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta. Ko prosilec ob podaji prošnje za azil ne razpolaga s takšnim dokumentom, pa je treba njegovo identiteto ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Takšno ugotavljanje traja določen čas, zato ZAzil daje možnost, da se prosilcu za azil v teh primerih lahko začasno omeji gibanje.

Prvi element nezakonitosti je v tem, da je v izreku izpodbijane odločbe tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece, kar pa v primeru, ko je omejitev gibanja izrečena samo zaradi ugotavljanja istovetnosti, ne ustreza besedilu in pomenu določila 5. odstavka 27. člena ZAzil. Drugi element, zaradi katerega je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, se nanaša na utemeljitev izpodbijanega akta, da je omejitev gibanja potrebna, ker šele z izkaznico prosilca za azil, ki velja kot dokument o istovetnosti po določilu 57. člena ZAzil, prosilec lahko uveljavlja tudi ostale pravice iz 43. člena ZAzil. Izpodbijana odločba je v nasprotju z določili 13. in 15. člena Direktive št. 2003/9/EC, ki določata pravico do materialnih pogojev za sprejem prosilca za azil (v obliki storitev, finančne pomoči, vavčerja ali kombinacije teh oblik) in pravico do zdravstvenega varstva (to sta pravici, ki sta v nacionalni pravni red preneseni z določili 2. in 3. alineje 1. odstavka 43. člena Zazil). Sodišče na podlagi določil 125. člena Ustave in 1. odstavka 3. člena in 11. člena Zakona o sodiščih (sodnik je pri uporabi

Glede na to, da iz podatkov v spisu in iz prvega odstavka izpodbijanega akta izhaja, da so bili tožniki pred izdajo izpodbijanega akta nastanjeni drugje, ne v Azilnem domu, in ker je izpodbijani akt naslovljen kot "preklic odobritve bivanja na zasebnem naslovu", zadnji del stavka v drugem odstavku, da bodo tožniki nastanjeni v Azilni dom v povezavi z naslovom izpodbijanega akta pomeni odločitev o bivališču tožnikov. Uresničevanje pravice do izbire prebivališča za prosilce za azil je urejeno v ZAzil, vendar na tak način, da je za njeno opredelitev potrebno uporabiti uveljavljene metode interpretiranja pravnih predpisov, zlasti jezikovno, sistematično in logično metodo razlage. Določila 2. odstavka 45. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da tožena stranka (lahko) naloži obveznost prosilcu za azil, da prebiva v Azilnem domu oziroma tega določila ni mogoče razlagati tako, da je s tem določilom zakonodajalec v skladu z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, 2. odstavka 32. in 13. člena Ustave omejil pravico do izbire prebivališča prosilcem za azil oziroma da jim je to pravico do izbire prebivališča odvzel. Takšna razlaga ne bi bila zakonita zato, ker je zakonodajalec sam v ZAzil p

Materialno-pravno podlago za odločanje tožene stranke o upravičenosti do povračila stroškov in nagrad za opravljeno pravno pomoč svetovalcem za begunce namreč predstavlja določba 4. odstavka 16. člena ZAzil v povezavi z določilom 2. odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. ZAzil sicer izrecno ne določa, da se uporablja ZUP v sporih med svetovalci za begunce in organi, ki odločajo o pravici do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov svetovalcem za begunce iz sredstev proračuna Republike Slovenije, ampak to izhaja iz določbe 23. člena ZAzil, ki določa, da se v postopku za pridobitev azila uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, kolikor ni z ZAzil drugače določeno. Narava stvari, ki zahteva upravno odločanje v tovrstnih zadevah je izražena v tem, da gre za razmerje med svetovalcem za begunce kot izvajalcem brezplačne pravne pomoči pri uveljavljanju pravic prosilcev za azil po določbah ZAzil (5. alinea 1. odstavka 43. člena ZAzil) in državo, ki zagotavlja sredstva za povrnitev stroškov za uresničevanje navedene pravice do brezplačne pravne pomoči prosilcev za azil iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Zato gre v tovrstnih zadevah za upravno od

Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni po vsebini izpodbijala resničnosti dejstev, ki jih je navedel tožnik v tožbi, ampak je zgolj pavšalno navedla, da prereka tožbene navedbe, je sodišče štelo trditve tožene stranke glede razloga in okoliščin za zapustitev azilnega doma za dovolj dokazane, saj je dokazno breme v azilnem postopku tudi na ravni upravnega spora deljeno med obe stranki. Po presoji sodišča za izdajo začasne odredbe tožnik v konkretnem primeru nima pravno varovanega interesa, ker je sodišče tožbi ugodilo istočasno z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe in ima ugoditev tožbi za posledico, da ima tožnik pravico nastanitve v azilnem domu, kar pa je uveljavljal tudi v začasni odredbi. Svetovalec za begunce ne more najprej s tožbo v upravnem sporu uveljavljati povrnitve stroškov za zastopanje v postopku.

Azilni postopek ne varuje človekove osebnosti kot fizične in psihične celote, ampak ob pogojih, ki jih določa ZAzil, zagotavlja osebi osebno varnost ali fizično integriteto. Pravilno je stališče, da duševna integriteta ni zajeta v pojmu varnosti iz določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil in kot samostojen razlog tudi ne more pomeniti podlage za podelitev azila.