26. člen ZAzil-UPB2

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje in tožene stranke o tem, da je tožnik lažno zatrjeval, da je izvorno državo zapustil zaradi groženj s strani dveh zamaskiranih oseb, kar naj bi se zgodilo tri mesece pred vložitvijo prošnje za azil, v mesecu avgustu 2006. V tem času je namreč tožnik na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, od 1.3.2006 do 23.11.2006, opravljal sezonska dela pri gradbenem podjetju M.d.o.o.., na podlagi 34. člena Zakona o tujcih.

Ker tožnik, ki je nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo za azil ni zaprosil v najkrajšem času pri pristojnem organu (1. odstavek 8. člena ZAzil), obstaja sum, da je vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Ker je treba prošnjo za azil enomesečnega otroka presojati prek razlogov za preganjanje njenih staršev oziroma ker v obravnavani zadevi ne obstajajo posebni razlogi za preganjanje tožeče stranke, ki ne bi bili vezani na njegove starše, sodišče v tem upravnem sporu zaradi varovanja pravnomočnih učinkov sodne odločbe sledi stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 313/2006. Tožena stranka bi morala počakati z odločanjem o prošnji tožeče stranke do odločitve Vrhovnega sodišča RS. Zaradi mednarodnih in ustavno-pravnih standardov ni namreč sprejemljivo, da se enomesečnega otroka napoti iz države nemudoma po pravnomočnosti odločbe, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, pri tem da bi starši tega otroka morali zapustiti državo v drugem času glede na to, kdaj bi bil njihov postopek pravnomočno končan. Odvetnik tožeče stranke ni sprejel zastopanja tožeče stranke v času veljavnosti ureditve pred ZAzil-D in je zato, kot pravi odvetnik v tožbi, pro bono sprejel zastopanje tožeče stranke v upravnem postopku in upravnem sporu. Kar zadeva zahtevek za povrnitev stroškov upravnega postopka, zato veljajo določbe ZUP. Po presoji sodišča ni mogoče šteti, da bi bila volja zakonodajalca, da se do im

Če je podan kateri od razlogov iz drugega odstavka 35. člena ZAzil, se prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena v pospešenem postopku. Pri tem se ne ugotavlja dejansko stanje za odločanje o azilu na podlagi 2. oz. 3. odstavka 1. člena ZAzil. Istovetnost prosilca se ugotavlja na podlagi prstnih odtisov in fotografij, kar je treba storiti po 26. členu ZAzil. Prošnjo za azil je treba vložiti čimprej po prihodu v Slovenijo.

Pridobitev statusa begunca temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se ugotavlja na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v njegovi matični državi. Tudi po oceni sodišča pri tožniku ne obstaja utemeljen strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti niti zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase, ker naj bi bila tožniku v postopku kršena pravica do tolmačenja v jeziku, ki ga tožnik razume, posledično pa nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Kot je razvidno iz upravnih spisov je bil v predmetnem postopku tožniku ves čas zagotovljen tolmač za arabski jezik, skladno s tožnikovo navedbo v njegovi prošnji za azil na predpisanem obrazcu dne 13. 9. 2002, da je materni jezik tožnika arabski, drugi jezik pa francoščina, tožnik pa je bil v vabilu na zaslišanje z dne 30. 6. 2003 seznanjen med drugim z določbo 12. člena ZAzil, da se mora prosilcu za azil , ki ne razume uradnega jezika, omogočiti, da postopek spr