37. člen ZAzil-UPB2

Ker torej mladoletna tožnica (otrok) deli usodo s člani svoje družine v zvezi z njeno prošnjo za azil, tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi ni smela določiti roka po ZAzil o zapustitvi Republike Slovenije le za mladoletno tožnico (otroka), ko tega ni določila za ostale člane tožničine družine.

Tožena stranka je oprla svojo ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne tretje države na dejstvo, da ima v potnem listu št. ...., z veljavnostjo do ... 2006, odtisnjen žig obmejnega organa Republike Avstrije. Prav tako se je tožena stranka oprla tudi na tožnikovo izjavo ob podaji prošnje za azil, da če bi vedel, da ima možnost dobiti tolmača, bi zaprosil za azil že v Avstriji. Iz same prošnje za azil pa tudi izhaja, da je tožnik navedel, da je prišel v Republiko Slovenijo iz matične države preko Madžarske in Avstrije.

Določbo 37. člena ZAzil je mogoče uporabiti le v primeru, ko je nesporno ugotovljeno, da prosilec za azil prihaja iz take varne tretje države.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna, v ponovljenem postopku pa je tudi upoštevala vsa napotila Upravnega sodišča RS v sodbi opr. št. U 463/2004. Za njeno odločitev na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil zadostuje ugotovitev tožene stranke, da tožnik prihaja v Republiko Slovenijo iz varne tretje države. Tožena stranka je svojo ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne tretje države oprla na dejstvo, da je bil prijet na železniški postaji v Sežani, kjer je tudi policistom povedal, da je prišel v Italijo iz Istanbula z letalom in je vstopil na vlak z namenom, da potuje proti Franciji, nato pa je ugotovil, da je potoval napačno, zato je bil na železniški postaji Sežana z namenom, da bo potoval nazaj v Italijo. Tako je tožena stranka lahko svoj zaključek oprla na izjavo tožnika, ki jo je dal na Policijski postaji A, prav tako pa tudi na tožnikovo izjavo v njegovi prošnji za azil. Iz obeh skladno izhaja, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo iz Italije.

Sodišče na podlagi podatkov in listin predloženih upravnih spisov ne more z gotovostjo ugotoviti, kdaj je bila in če je sploh bila opravljena vročitev izpodbijanega sklepa tožniku v njemu razumljivem jeziku skladno z določbo 1. odstavka 12. člena ZAzil ob upoštevanju okoliščine, da tožnik v predmetnem upravnem postopku ni užival pomoči svetovalca za begunce iz 3. odstavka 9. člena ZAzil, saj se v predloženih upravnih spisih ne nahaja nikakršno ustrezno tovrstno tožnikovo pooblastilo. Zato je sodišče v obravnavanem primeru štelo, da je tožnikova tožba z dne 1. 3. 2004, ki jo je za tožnika vložil njegov pooblaščenec hkrati s pooblastilom za zastopanje v tem upravnem sporu z dne 1. 3. 2004, vložena pravočasno. Sodišče pa je tožbi ugodilo, ker je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja, da se tožnikova vloga zavrže, medtem ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se tožnikova vloga zavrne, navedeno pa je v nasprotju z določbama 1. odstavka 213. člena in 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, iz katerih izhaja zahteva zakonodajalca, da je izrek upravnega akta skladen z njegovo obrazložitvijo. Sodišče pripomi

Ker so prosilci prišli v Slovenijo iz varne tretje države - Madžarske, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je njihovo vlogo za azil zavrgla na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil. Ker so tožniki svoje interese v zvezi z azilom uveljavljali v pritožbi, vloženi po eni pooblaščenki, v kateri so tudi odpovedali pooblastilo drugi pooblaščenki, je pritožbeno sodišče njihovo pritožbo, vloženo po drugi pooblaščenki, zavrglo, ker ni bila nujna za zavarovanje njihovih interesov oziroma preprečitev škode, saj je bilo to storjeno s pritožbo prve pooblaščenke.

Določbo 37. člena ZAzil je mogoče uporabiti le v primeru, ko je nesporno ugotovljeno, da prosilec za azil prihaja iz varne tretje države, kar v konkretnem upravnem sporu po presoji pritožbenega sodišča ni bilo popolno ugotovljeno, je pa to okoliščina, ki je za odločitev na podlagi 1. odstavka 37. člena ZAzil bistvena.

Sodišče nima pomislekov o pravilnosti zaključka tožene stranke, da je Republika Madžarska varna tretja država v smislu 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil v zvezi z Odlokom o določitvi varnih tretjih držav, prav tako pa tudi tožeča stranka ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale nasprotno. Glede ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil za opredelitev varne tretje države, je po uveljavljeni upravno-sodni praksi treba tudi v tovrstnih primerih subsidiarno uporabljati ustrezne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Vendar pa ZAzil z nobeno določbo ne odvezuje stranke kazenske in materialne odgovornosti, če bi dala krivo izjavo in tudi sicer ZAzil v 3. odstavku 23. člena nalaga dolžnost aktivnega sodelovanja stranke oziroma prosilca za azil v azilnem postopku. Iz izjave tožnika v prošnji za azil izhaja, da je pred prihodom osem mesecev prebival v različnih državah, od tega v Republiki Madžarski zadnja dva meseca pred svojim prihodom, kar pomeni, da je prišel iz varne tretje države.

Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno in zakonito, ko je tožnikovo tožbo zavrglo kot prepozno. Za vložitev tožbe je imel tožnik 3-dnevni rok, odločba tožene stranke mu je bila vročena 12.12.2003, tožbo pa je vložil 16.12.2003, vendar ne priporočeno po pošti. Niti ZAzil, niti ZUP niti ZUS in ZPP pa nimajo posebnih določb glede vročanja, štetja rokov oz. vlaganja pravnih sredstev za prosilce za azil, nastanjene v azilnem domu.

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je prošnjo za azil zavrgla, ker je ugotovila, da so prišli tožniki v Republiko Slovenijo iz Italije, ki je varna tretja država.

Tožena stranka je v tem primeru pravilno odločila potem, ko je v predhodnem postopku na podlagi tožnikovih navedb pri vložitvi prošnje za priznanje azila na zapisnik ob sodelovanju tolmača ugotovila, da je tožnik legalno prestopil državno mejo in prišel v Slovenijo iz Republike Avstrije. Tudi po oceni sodišča je Republika Avstrija varna tretja država v smislu 6.alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil, kar je tožena stranka ugotovila na podlagi Odloka o določitvi varnih tretjih držav. Tak zaključek je pravilen, saj sodišče ne dvomi, da se Republika Avstrija po predhodno navedenih kriterijih 6. alinee 2. člena ZAzil uvršča v kategorijo varna tretja država in temu ne oporeka v tožbi niti tožnik.

Zoper sklep iz 1. odstavka 37. člena ZAzil, s katerim pristojni organ tujcu, ki prihaja iz varne tretje države, v smislu 2. člena tega zakona zavrne prošnjo za azil, je dovoljena posebna pritožba. Zato mora biti sklep obrazložen. Obrazložitev mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki so bile odločilne za sprejeto odločitev v smislu 2. člena ZAzil. Podlaga za sklep iz 1. odstavka 37. člena ZAzil ne more biti samo sklep vlade o določitvi varne tretje države.

Zoper sklep o zavrnitvi azila, izdanem po 37. členu ZAzil, je dovoljena pritožba, zato mora biti obrazložen.

Sklep o zavrnitvi prošnje za azil, izdan po posebnem postopku iz 37. člena ZAzil mora biti obrazložen. Samo sklicevanje tožene stranke na sklep Vlade RS o določitvi tretje varne države, ne zagotavlja tožniku možnosti do učinkovitega pravnega sredstva.