3. člen ZAzil-UPB2

Ker mladoletni otroci delijo usodo staršev, je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin pravilno presodila, da je potrebno omejiti gibanje tudi mladoletnima otrokoma ob tem, da so bili za omejitev gibanja njunih staršev izkazani z zakonom določeni pogoji iz 27. člena ZAzil.

Pritožbeno sodišče se, glede na ugotovljeno dejansko stanje po dopolnjenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi, v katerem tožniki niso navedli nobenih drugih dogodkov ali dokazov, ki bi lahko bistveno vplivali na ugotovljeno dejansko stanje, strinja s sklepanjem tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki ga je sprejela po vsebinski oceni navedb prvega tožnika in druge tožnice, opravljene na podlagi izvedenega rednega azilnega postopka, da tožnikom v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje, ki bi bilo lahko podlaga za priznanje azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil, ter da se tožniki, tudi v primeru vrnitve v izvorno državo, lahko zanesejo na zaščito oblastnih organov UNMIK, KFOR in kosovskih policijskih sil.

Mladoletna tožnica v skladu s 3. členom ZAzil deli usodo svojih staršev. Zaradi umika prošenj za azil njenih staršev ni mogoče voditi azilnega postopka posebej le za tožnico v razmerju do njenih staršev.

Ker torej mladoletna tožnica (otrok) deli usodo s člani svoje družine v zvezi z njeno prošnjo za azil, tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi ni smela določiti roka po ZAzil o zapustitvi Republike Slovenije le za mladoletno tožnico (otroka), ko tega ni določila za ostale člane tožničine družine.

Ker tožnica ni uradno sklenila zakonske zveze s svojim partnerjem AA, je njeno prošnjo obravnavala ločeno. Tožnica v tožbi očita kršitev 3. člena ZAzil, vendar je po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno. Tožnica je v upravnem postopku pojasnila, da se je s AA poročila le po romskih običajih in ne uradno, zato med tožnico in AA ne obstaja zakonska zveza, ki bi obstajala že pred prihodom v Republiko Slovenijo (2. odstavek 3. člena ZAzil). Ker tožnica ni sklenila uradno zakonsko zvezo, ji ne gre pravica iz 3. člena ZAzil in ji ta pravica zato ne more biti kršena, prav tako pa tudi ne ostale pravice, na katere v tožbi opozarja. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi obrazložila in navedla razloge zakaj je obravnavala vlogo tožnice ločeno od vloge njenega partnerja AA in tožnica v tožbi ne ugovarja navedbi tožene stranke, da je z njim poročena le po romskih običajih in ne uradno. Tožnici ni bila kršena pravica iz 3. člena ZAzil, ker tožnica ne šteje za zakonca oziroma ženo AA in ZAzil ne določa, da bi morala tožena stranka izdati negativno ugotovitveno odločbo v zvezi z ugotavljanjem ožjega družinskega člana. Žaljivke oziroma šikane pa ne predstavljajo takšnega preganjanj

Po presoji sodišča tožniki upravičeno opozarjajo na 3. odstavek 3. člena ZAzil, ki določa, da imajo družinski člani v postopku za dodelitev azila enak pravni položaj kot prosilec za azil. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obravnavala prošenj obeh mladoletnih otrok in pri tem ni obravnavala podatkov za oba otroka, katere je navedla njuna mati, druga tožnica.

Kosovski Romi, ki govorijo albanski jezik in so pripadniki muslimanske vere (sami sebe imenujejo Aškali), po poročilih mednarodnih organizacij niso preganjani na Kosovu in zato niso podani razlogi za zaščito po ZAzil. Združitev družine se v konkretnem primeru (žena in otrok sta slovenska državljana in živita v Republiki Sloveniji) ne ureja z ZAzil, pač pa po določbah Zakona o tujcih.

Obrazložitev izpodbijane odločbe je nelogična oziroma nepravilna, ker se med drugim sklicuje na določilo 1. alineje 2. odstavka 35. člena in 36. člen ZAzil (zavajanje in zloraba postopka), čeprav je pretežni del obrazložitve vezan na določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil in sicer, da tožnik očitno ni preganjan v izvorni državi, kar pa nima nobene zveze z zavajanjem ali zlorabo postopka. Če bo tožnik v ponovnem postopku vztrajal na tem zahtevku, potem bo morala tožena stranka odločiti, da tožnik te pravice, po okoliščinah, ki so sodišču znane v času reševanja tega upravnega spora, ne more uveljavljati v Sloveniji niti po I. do IV. poglavju Direktive Sveta 2003/86/ES o pravici do združevanja družine niti po V. poglavju omenjene direktive specialno nanaša na pravico do združevanja družine za begunce, niti po ZAzil, Zakonu o tujcih ali po Ustavi, ker se njegovi člani družine z ustreznimi upravnimi dovoljenji ne nahajajo na teritoriju Slovenije, tožniku pa ni onemogočeno, pravico neposredno zahteva od države, kjer prebivajo njegovi družinski člani. Tožena stranka ima prav, da ni mogoče govoriti o preganjanju takrat, ko se oseba s prošnjo za azil skuša izogniti določeni zako

Glede na tožnikov pritožbeni ugovor, da je namreč leta 1998 dezertiral iz OVK, kar ga še vedno uvršča v skupino oseb, za katere vrnitev na Kosovo ni varna, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno tudi stališče, da tožnikov strah pred preganjanjem, utemeljen glede na razmere in stanje v ZR Jugoslaviji leta 1998, ne more biti že razlog za priznanje azila v letu 2003.

Tožnikov zatrjevani strah pred preganjanjem, ker se med vojno ni pridružil OVK in zaradi tega, ker se ni odzval vpoklicu v srbsko vojsko leta 1998, ni utemeljen v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. in 3. člena ZAzil.

Zaščito v smislu humanitarnega azila lahko dobijo le tisti, ki so ogroženi v matični državi brez svoje krivde, zaradi okoliščin, ki jih niso sami povzročili.