VSK Sodba Cpg 136/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo, da je sklep skupščine/družbenika z dne 19.1.2023 o imenovanju (v izreku poimensko navedenih) članov nadzornega sveta družbe, ničen, ker ga ni sprejel pristojni organ in zato ni združljiv z bistvom družbe, oziroma je po vsebini v nasprotju z moralo ali javnim redom. Sklep je namreč sprejel Mestni svet Mestne občine Koper (v nadaljevanju MOK), moral pa bi ga skupni organ iz 51.c člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS).

2Zoper sodbo se pritožujeta tožena stranka in stranska intervenientka.

3Tožena stranka najprej vztraja, da tožeča stranka za odločitev v tej pravdi nima več pravnega interesa, saj sporni sklep ni bil nikoli realiziran, nadzorni svet pa je bil na koncu imenovan na podlagi sklepa z dne 4.1.2024¹ in konstituiran na podlagi sklepa z dne 22.1.2024. Tudi sicer je sodišče obstoj pravnega interesa utemeljilo z materialnopravnim upravičenjem za ničnostno sodbo, kar pa ni pravilno, saj je treba ločiti med procesnopravnim in materialnopravnim upravičenjem za pravdo. Podrejeno pa meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ZLS ne določa, da bi skupni organ odločal tudi o imenovanju nadzornega sveta. Imenovanje članov nadzornega sveta ni ustanoviteljsko upravičenje, temveč kapitalsko. Skupni organ je v zakonu tudi sicer predviden le kot ena od opcij in ni pogoj za zakonito zagotavljanje javnih služb. Podani pa niso niti razlogi za izpodbojnost sklepa.

4Stranska intervenientka prav tako meni, da ni podan pravni interes. Poleg tega pa je obrazložitev sodbe v nasprotju sama s sabo. Sodišče najprej spor opredeli kot korporacijski, ki pa se v sklepni fazi dejansko prelevi v odločanje o ustanoviteljskih pravicah, o katerih odloča skupni organ. Materialnopravno napačno je tudi stališče, da naj bi bila odloka obeh občin o ugotovitvi premoženja, oziroma o ureditvi ustanoviteljskih pravic in obveznosti ter kapitalskih pravic do javnih zavodov, javnih podjetij in drugih pravnih oseb sprejeta po sprejemu spornega sklepa, saj imata le deklaratorni značaj.

5V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev obeh pritožb. Poudarja, da zadeva Pg 27/2024 še ni pravnomočno končana. Podani so razlogi za ničnost sklepa, zato ima tožeča stranka pravni interes, čeprav sporni sklep nikoli ni bil realiziran in je bil naknadno sprejet drug sklep. Vztraja tudi pri pomenu dosedanje prakse tožene stranke, ko se je za vsak sklep MOK zahtevalo soglasje Občine Ankaran.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Tožeča stranka (še vedno) ima pravni interes za ugotovitev ničnosti izpodbijanega sklepa. S sklepom so bili imenovani člani Nadzornega sveta tožene stranke za mandat štirih let (torej za čas do 18.1.2027). Res je bil 4.1.2024 sprejet nov sklep o imenovanju (istih) članov nadzornega sveta za mandatno dobo štirih let, vendar hkrati ni bil sprejet tudi sklep, da se s tem sklepom nadomesti sklep z dne 19.1.2023 (ali da se sklep z dne 19.1.2023 razveljavi). O veljavnosti sklepa z dne 4.1.2024 poteka gospodarski spor I Pg 27/2024, ki še ni pravnomočno zaključen. Ker bi se v zadevi I Pg 27/2024 lahko izkazalo, da je sklep z dne 4.1.2024 ničen, ima tožeča stranka še vedno pravni interes za ugotovitev neveljavnosti sklepa z dne 19.1.2023.

8V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje relevantno dejansko stanje: po določbi 51. c člena ZLS sta tožeča stranka in stranska intervenientka imetnici poslovnih deležev v toženi stranki. Izpodbijani sklep je sprejela stranska intervenientka kot skupščina tožene stranke. Odločitev je sprejela enostransko in je bila tožeča stranka iz odločanja izključena.

9Pritožnika pravilno opozarjata, da ZLS ne določa, da bi skupni organ odločal tudi o imenovanju nadzornega sveta javnega podjetja. Po šestem odstavku 51. c člena ZLS ustanovijo občinski sveti udeleženih občin za izvrševanje ustanoviteljskih pravic skupnih javnih podjetjih ter za usklajevanje odločitev v zvezi z zagotavljanjem javnih služb skupni organ, ki ga sestavljajo župani v skladu z določbama četrtega in petega odstavka 61. člena tega zakona. Ta določba ne pomeni, da ne velja več 274. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v zvezi s 514. členom ZGD-1, po katerem nadzorni svet imenuje skupščina gospodarske družbe. ZLS pa ne določa, da bi bil skupni organ po šestem odstavku 51. člena ZLS skupščina tožene stranke.

10Vseeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugega razloga. Tožena stranka je javno podjetje, ustanovljeno z namenom zagotavljanja gospodarske javne službe na območju stranske intervenientke in tožeče stranke. Pravilno delovanje javnega podjetja na celotnem območju je torej v javnem interesu, za pravilno izvajanje gospodarskih javnih služb na svojih območjih pa občine tudi odgovarjajo. Prav zato je ZLS v 51. členu določil, da se poslovni delež v javnem podjetju že po zakonu² razdeli med obe občini (sorazmerno s številom prebivalcev). S tem je prej enoosebna družba postala družba z dvema družbenikoma in to ne glede na vpis v sodnem registru. Povedano pa pomeni, da za način uresničevanja družbeniških pravic ni več mogoče uporabiti akta o ustanovitvi³ in je za upravljanje družbe treba na podlagi drugega odstavka 504. člena ZGD-1 uporabiti določbe 505. do 510. člena ZGD-1. Bistvo teh določb je, da sklepe iz pristojnosti skupščine sprejemajo vsi družbeniki na skupščini. Sprejem sklepa s strani samo enega družbenika, pri čemer je bil drugi družbenik iz odločanja popolnoma izključen, ne da bi bila za to podlaga v zakonu, je gotovo v nasprotju z bistvom družbe z omejeno odgovornostjo. Ne gre le za formalno kršitev (napačno vabljenje), temveč je ta kršitev prerasla v vsebinsko in je podan ničnostni razlog iz tretje alineje 390. člena ZGD-1. Povedano še toliko bolj velja za toženo stranko, ki je javno podjetje in je v javnem interesu, da imata na njegovo upravljanje možnost vpliva obe lokalni skupnosti, ki imata v njem svoj poslovni delež. Toženka je bila namreč ustanovljena za zagotavljanje javne službe v obeh lokalnih skupnostih, obe lokalni skupnosti za izvajanje gospodarskih javnih služb na svojem območju odgovarjata in je za pravilno delovanje tožene stranke podan tudi javni interes. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljene dejanske okoliščine, je zato pravilen zaključek, da je sporni sklep ničen.

11Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za toženo stranko in stransko intervenientko ter na določbi 155. člena ZPP za tožečo stranko, posebej ob upoštevanju vsebine odgovora na pritožbo in razlogov za odločitev o pritožbi.

¹ O zatrjevani ničnosti tega sklepa je Okrožno sodišče v Kopru odločalo v zadevi Pg 27/2024 in ugotovilo, da sklep ni ničen, vendar sodba še ni pravnomočna.
² Če se novo nastale občine v zakonskem roku ne uspejo dogovoriti o razdelitvi premoženja in obveznosti, kot je bilo v predmetni zadevi.
³ Ki ureja ustanovitev in delovanje tožene stranke kot enoosebne družbe.