285. člen ZGD-1

Kadar se zahteva izkušnje pri organiziranju in vodenju zgolj teoretično znanje ne zadošča. Namen takšnega pogoja je, da za tako odgovorno mesto kot je generalni direktor toženke, ki je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, gre za veliko organizacijo z več enotami in velikim številom zaposlenih (približno 2.250 oseb), lahko kandidirajo le osebe, ki že imajo ustrezne izkušnje z vodenjem in organizacijo večjih organizacij. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je A. A. kot direktor dveh enoosebnih družb in kot član ter predsednik nadzornega sveta pridobil izkušnje z organiziranjem in vodenjem večjih organizacijskih sistemov.

Nepravilna sestava upravnega odbora na veljavnost letnega poročila ni imela vpliva, ker je letno poročilo sprejela skupščina družbe. Tudi morebitna ničnost posameznih pravnih poslov ne vpliva na veljavnost letnega poročila. Ni bilo kršitve pravice delničarja do obveščenosti, če so mu bile posamezne informacije dane na voljo takoj po skupščini, če se je s takšnim načinom strinjal.

Čeprav določba prvega odstavka 263. člena ZGD-1 v opisu ni izrecno navedena, je iz povzetega dela opisa povsem jasno, da obtožnica članom upravnega odbora družbe očita, da so zlorabili svoj vodilni položaj in opustili svojo dolžnost ravnati v dobro družbe, ta navedba pa predstavlja ustrezno konkretizacijo dolžnosti iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da v primeru 240. člena KZ-1 ne gre za (pravo) blanketno normo, zato nadaljnja navedba pravne podlage – pravnih norm in predpisov gospodarskega prava, ki naj bi jih obdolženec s svojim (protipravnim) ravnanjem kršil, v opisu konkretnega dejanja ni potrebna.

Bivša poslovodna delavca prve toženke sta se odpovedala višjim izplačilom, do katerih bi bila na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi lahko upravičena, oziroma je šlo za odpust dolga v smislu določb 319. člena v zvezi z 18. členom OZ. Ker je z odpustom dolga obveznost prve toženke prenehala, prva toženka do tožeče stranke iz naslova neizplačanih plač v spornih letih nima nobenih obveznosti, kar pomeni, da tožeča stranka ne more uspešno zahtevati izplačila razlik v plačah. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev (v delu, v katerem je bila odpuščena) ugasne. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve iz naslova razlik v plačah zaradi odpusta dolga prvi toženki pravilna.

Tožnik (predsednik upravnega odbora) je bil v zvezi s svojimi plačili v razmerju do tožene stranke v dvojnem položaju, kot upravičenec in upnik, ter kot odgovorni odredbodajalec, saj je v funkciji predsednika upravnega odbora istočasno vodil toženo stranko. Upoštevaje tožnikov položaj pri toženi stranki se je tožnik očitno strinjal s plačo, kot mu je bila sproti obračunavana in izplačevana. Kot predsednik upravnega odbora je moral tožnik pri vodenju družbe ravnati s povečano skrbnostjo in to je veljalo tudi za medsebojne obveznosti med njim in družbo. Če bi štel, da ima do tožene stranke odprte terjatve, se je od njega utemeljeno pričakovalo najmanj, da bi te terjatve korektno navedel v letnih poročilih družbe oziroma bilancah stanja. Ker tega ni storil, se šteje, da se je tožnik terjatvam iz naslova višje plače v smislu odpusta dolga odpovedal (319. člen v zvezi z 18. členom OZ).