251. člen ZGD-1

V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku. Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejan

Pritožbena obravnava se opravi, če je to potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ali za odpravo nekaterih procesnih kršitev (347. člen ZPP). Tudi če je opravljena, pritožbeno sodišče ne odloča o tožbenem zahtevku, pač pa odloča o utemeljenosti pritožbe, kakršna je vložena v pritožbenem roku. Samo zato, ker drugostopenjsko sodišče opravi obravnavo, se strankama s tem še ne odpre možnost dopolnjevati pritožbo ali, tako kot v predmetni zadevi, opozarjati na "pomote" v postavljenih zahtevkih. Tožeča stranka delnic tožene stranke ni pridobivala za svoj račun, temveč za račun tožene stranke. V takem primeru gre za dejansko stanje, ki ne ustreza prepovedi finančne asistence, kot to zatrjuje tožena stranka, temveč za pridobivanje lastnih delnic prek tretjih oseb (251. člen ZGD-1, tretji odstavek 248. člena ZGD-1). Namen prepovedi finančne asistence po prvem odstavku 248. člena ZGD-1 je v prepovedi pomoči družbe pridobitelju njenih delnic, v preprečevanju odliva sredstev družbe brez nasprotne izpolnitve. V konkretnem primeru pa tožeča stranka šele uveljavlja plačilo za pridobljene delnice, ki jih bo tožeča stranka prenesla na toženo stranko. Tožena stranka bo s povrnitvij

Iz teh razlogov je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo (zgolj) tek subjektivnega roka za zastaranje iz prvega odstavka 352. člena OZ, kar je nepravilno. Zakonska ureditev iz prvega (triletni subjektivni rok) in drugega odstavka (petletni objektivni rok) 352. člena OZ je namreč predpisana za terjatve iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti, medtem ko za terjatve iz naslova poslovne odškodninske obveznosti velja določba tretjega odstavka 352. člena OZ, pri čemer zastaralni rok pri le-teh teče od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti (oz. v tem primeru povračilo škode). Iz vidika pravilne uporabe navedenih zakonskih določb je torej v obravnavanem primeru bistveno, kdaj je imel oškodovanec pravico od toženca, ki naj bi prekršil pogodbeno obveznost (iz naslova poslovodenja D. P.), zahtevati povračilo škode.

Določba prvega odstavka 248. člena ZGD-1 je uporabljiva v primerih, v katerih bi družba posredno ali neposredno s svojimi sredstvi (prek darila, posojila, odpusta dolga ali kako drugače) nekomu tretjemu omogočila postati njen delničar. S tem bi zmanjšala svoje premoženje, pridobitelj pa bi lahko pridobival že obstoječe delnice, ne da bi se sočasno povečala denarna sredstva, ki bi se vnesla v družbo. Ravnanje tožeče stranke ni nično na podlagi prvega odstavka 248. člena ZGD-1, ker je dovoljeno na podlagi izjeme iz tretjega odstavka 248. člena in 251. člena ZGD-1.

Stranki sta sklenili dogovor o prenosu delnic na toženo stranko ob plačilu kupnine tožene stranke, plačane s kreditom tožeče stranke pri Banki ..., in stroškov. Sklenili sta mandatno pogodbo oziroma pogodbo o naročilu. Poleg pogodbene je določba 776. člena OZ tudi zakonska podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka.

Prepoved finančne asistence je urejena v prvem odstavku 248. člena ZGD-1. Označuje vse oblike pomoči izdajatelja delnic pridobitelju njegovih delnic. V konkretnem primeru pa tožena stranka delnic tožeče stranke po njenem zatrjevanju ni pridobivala za svoj račun, temveč naj bi jih pridobivala za račun tožeče stranke. V takem primeru gre za dejansko stanje, ki ne ustreza prepovedi finančne asistence, temveč ga je treba subsumirati pod določbe ZGD-1 o pridobivanju lastnih delnic prek tretjih oseb (251. člen ZGD-1, tretji odstavek 248. člena ZGD-1).

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja ali je v primeru veljavnega in zakonitega nakupa lastnih delnic prek tretjega, ki je izveden v skladu z določilom 251. člena ZGD-1, pravno dopustno uporabiti določilo 248. člena ZGD-1 in s tem izključiti zahtevke tretjega do družbe, kot so določeni v 251. členu ZGD-1

Jezikovna metoda določa zunanjo mejo, ki je razlagalec zakona ne sme prestopiti. Iz 1. odstavka 248. člena ZGD-1 izhaja, da ta določba predpisuje zgolj ničnost pravnega posla zagotovitve predujma ali posojila, ne določa pa tudi, da bi imele tako pridobljene delnice status lastnih delnic.

Zgolj izpolnitev zakonskega dejanskega stanu iz 1. odstavka 241. člena ZGD vodi do zaključka, da delnice, pridobljene na podlagi pravnega posla, financiranega s strani ciljne družbe, niso lastne delnice. Zakonsko materijo, ki je urejena v 1. odstavku 241. člena ZGD, je treba ločiti od materije, urejene v 244. členu ZGD.

Zakon določa najstrožjo sankcijo za pravne posle, ki bi imeli ekonomsko enak učinek za družbo, kot če bi ta sama pridobivala lastne delnice, kar pa pomeni, da je nično le posojilo (ali drug pravni posel s primerljivim učinkom), ne pa tudi sam posel pridobitve delnic. Tako pridobljene delnice tudi nimajo statusa lastnih delnic, kot ga imajo po določilu 251. člena ZGD-1 delnice, pridobljene s strani tretjih oseb za račun družbe oziroma delnice, ki jih pridobiva odvisna družba ali družba, v kateri ima družba večinski delež.

Delnice družbe, pridobljene s finančno asistenco družbe po prvem odstavku 248. člena ZGD-1, nimajo statusa lastnih delnic.

Zakonsko besedilo ne podpira stališča tožeče stranke, da pridobitev delnic s fiktivnimi posli vodi do končne posledice lastnih delnic, iz katerih ne izvirajo glasovalne pravice. Tožeča stranka svojemu stališču, da gre pri pridobitvi delnic s fiktivnimi posli za lastne delnice, v podporo zmotno navaja teorijo, ki sicer podpira „široko interpretacijo“ določila 1. odstavka 248. člena ZGD-1, vendar le v smeri, da naj sodišče široko razlaga termin „zagotovi“ oziroma „pravni posel“ s katerim bi družba lahko ekonomsko podpirala nakup delnic ciljne družbe. Široke razlage pa teorija ne širi na sam koncept „lastne delnice“. Za pravne učinke prodaje delnic in status ter opredelitev lastnih delnic pa so ključni zakonski znaki 247. člena ter 251. člena ZGD-1 in ne 248. člena ZGD-1, slednjih pa tožeča stranka v prvem sklopu trditev, ki se nanašajo na pridobitev delnic tožene stranke s strani W., ni zatrjevala. Glede na zasledovani namen splošne prepovedi pridobivanja lastnih delnic, to je ohranjanje substance osnovnega kapitala družbe, pritožbeno sodišče meni, da z odsvojitvijo po zakonskih rokih iz 243. člena ZGD pride do ponovne vzpostavitve zakonitega stanja in delnice,

Ni mogoče soglašati s stališčem, da pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic (1. odst. 248. člena ZGD-1), nima za posledico, da se na tak način pridobljene delnice štejejo za lastne delnice družbe. Z vidika ekonomskega učinka pridobitve na premoženje družbe je te delnice mogoče povsem enačiti z lastnimi delnicami (ki jih je družba sama pridobila). - Dejstvo, da pridobitev delnic ni neveljavna, še ne pomeni, da pridobljenih delnic ni mogoče šteti za lastne delnice. Ni mogoče soglašati niti s stališčem, da se določba 1. odst. 248. člena ZGD-1 ne razteza na dajanje posojil tretjemu s strani odvisne družbe (družbe v večinski lasti družbe izdajateljice delnic). Posojilo, ki ga da tretjemu družba v večinski lasti izdajateljice delnic, ima za družbo izdajateljico delnic enak ekonomski učinek, kot da bi posojilo dala sama družba izdajateljica (obvladujoča družba).

V obravnavanem primeru je upnik predlagal, naj se dolžniku prepove razpolaganje z ... delnicami, katerih izdajatelj ne pa tudi imetnik je sam dolžnik. Takšna prepoved razpolaganja pa glede na konkretno dejansko stanje ni možna.

Delnice, tudi tiste, ki imajo naravo lastnih delnic, pa lahko umakne le izdajatelj sam in to šele potem, ko skupščina odloči in sprejme ustrezen korporacijski sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala.