VSM Sodba I Cp 436/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 312,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), v II. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini 78,00 EUR.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka. V pravočasni pritožbi navaja, da je neizvršena odločba Upravnega sodišča U 145/2001-6 z dne 26. 8. 2003, s katero je bilo odločeno o njenih pravicah v postopku, njene vključenosti v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki ter plačevanje tovrstne občinske komunalne storitve. Tožeča stranka se na vloge tožene stranke zoper izdane račune ni odzivala in se z njo ni želela soočiti, storitev ni opravljala, v postopku pa je pričela trditi, da bi naj bil povod za izdajanje računov njena uskladitev baze podatkov s Centralnim registrom prebivalstva. Tožena stranka je prvi račun prejela 31. 5. 2018. Do takrat ji računi niso bili izdani niti storitve obračunane, saj zaradi postopka pred Upravnim sodiščem sodba še vedno ni izvršena, ker župan v ponovnem postopku še ni odločal. Razlog za neplačevanje komunalnih storitev, ki jih tožeča stranka ne izvaja, pa je v neizvršeni sodbi iz leta 2003, ne pa v neusklajenosti baze podatkov tožeče stranke s Centralnim registrom prebivalstva. J. k.p.L d.o.o. toženi stranki dokazljivo ne obračunava dajatev zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov, na kar je vezan tudi K. d.o.o.. Tožeča stranka trdi, da naj bi toženi stranki obračunavala tovrstne stroške na podlagi pogodbe med L. d.o.o. in K. d.o.o., vendar v nobenem odloku, ki jih je sodišče uporabilo kot materialno pravo za odločanje o pravicah tožeče stranke in tožene stranke ni opredeljeno, da pogodba med tožečo stranko in J. k. p. L. d.o.o. lahko predstavlja osnovo za obračun kakršnihkoli dajatev L. d.o.o. in K. d.o.o. do tožene stranke, saj mora med toženo stranko in J. k. p. L. d.o.o. biti urejena vključenost v sistem ločenega zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov, v zvezi s tem pa tožena stranka čaka na odločitev župana v ponovnem postopku. S tem pa dolžniško-upniško razmerje med pravdnima strankama ni nastalo, slednje nikoli ni bilo urejeno in ga ne more urediti kakršnakoli pogodba o izdajanju kakršnihkoli računov med L. d.o.o. in tožečo stranko. Ni pravično in ni v skladu z določili pravne države, da leta in leta čakaš z izvršitvijo pravnomočne sodbe, znajdeš pa se v sporu s tretjo stranko, v konkretnem primeru s tožečo stranko, da ta brez slehernih pojasnil začne izdajati račune, ne da bi v osnovi razrešili obligacijsko pravno razmerje med sabo. Tožeča stranka pa ne obračunava zgolj storitve in dajatve povezane z greznico, ampak tudi omrežnino, čeprav na območju, kjer tožena stranka živi, nima nobenega omrežja. Vtoževani računi so neutemeljeni, v primeru tožene stranke pa tudi gre za skrajno degradirano življenjsko okolje, ki ga je tožeča stranka povzročila skupaj z vlado Republike Slovenije kot lastnikom in upraviteljem gospodarske družbe S. M.R. d.o.o. in bi tožena stranka zato morala imeti priznano pravico do oprostitve okoljskih dajatev v takem zdravju škodljivem okolju. Ker je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zahtevek tožeče stranke zavrne, vse s stroškovno posledico.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350.člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Skladno z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba v postopkih majhne vrednosti lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP).

5Tožeča stranka v predmetnem postopku vtožuje neporavnane komunalne storitve, in sicer odvajanje komunalne odpadne vode in zbiranje, obdelava in odlaganje komunalnih odpadkov za tri osebe na naslovu tožene stranke, kjer po podatkih upravne enote prebivajo tri osebe. Tožeča stranka je izvajalec gospodarske javne službe (GJS), za področje odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode, na področju zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov je to J.k.p.L. d.o.o. in za področje obdelave in predelave ter odlaganja komunalnih odpadkov K. d.o.o.. V skladu z dogovorom in pogodbo sklenjene s J.k.p.L. d.o.o. in K. d.o.o. občanom Občine R. tožeča stranka izdaja račune za komunalne storitve za lastne storitve in za storitve v tujem imenu in za tuj račun, tako da občani dobijo za vse komunalne storitve eno položnico. Med strankami je nesporno, da na območju, kjer tožena stranka živi, javna kanalizacija ni zgrajena, ima pa tožena stranka stanovanjski objekt, priključen na greznico. Prav tako je nesporno, da je tožeča stranka toženi stranki za obdobje maj 2018 do marec 2019 za komunalne storitve izdajala mesečne račune in da tožena stranka teh računov ni poravnala.

6Pritožba ponavlja ugovorne razloge, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje, in sicer, da ni vključena v sistem zbiranja obdelave in odlaganja komunalnih odpadkov ter odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske vode iz razloga, ker župan Občine R., kot organ druge stopnje, v okviru upravnega inšpekcijskega postopka še ni odločil, kot mu je bilo naloženo s sodbo Upravnega sodišča RS U 145/2001-6 z dne 26. 8. 2003. Na vsa ta dejstva pa je toženi stranki že odgovorilo sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve in jih v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje v celoti povzema kot pravilno. Sodišče druge stopnje tako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da predmetna sodba Upravnega sodišča ne vsebuje meritorne odločitve glede vprašanja vključenosti tožene stranke v komunalni sistem.

7Zbiranje, obdelava, odvoz in odlaganje komunalnih odpadkov ter odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, pa je v skladu s 149. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) obvezna gospodarska javna služba, ki jo zagotavlja občina. Slednja pa je tudi predpisala obvezno vključitev vseh povzročiteljev odpadkov v organiziran sistem odvažanja odpadkov in jim naložila obveznost poravnavanja stroškov.

8Pravilno je nadalje sodišče prve stopnje zaključilo, da za vključitev v sistem ravnanja z odpadki, ni potreben akt občine oziroma župana, slednje pa tudi pomeni, da neodločitev v upravnem postopku ne vpliva na dolžnost tožene stranke poravnavanja stroškov nastalih v zvezi z organiziranim sistemom odvažanja komunalnih odpadkov, ki so opredeljeni v odloku. Tožena stranka, ki živi v gospodinjstvu na območju Občine R. tako sodi med povzročitelje komunalnih odpadkov, s tem pa je tudi uporabnik storitev gospodarske javne službe, kar pomeni, da je dolžan plačevati storitve javne službe. Ravnanje s komunalnimi odpadki namreč sodi med obvezne javne službe, ki jih zagotavlja občina. S tem pa je sklicevanje tožene stranke, da njeno gospodinjstvo ne povzroča nobenih komunalnih odpadkov, za predmetni postopek nerelevantno. Prav tako je brezpredmetno ugovarjanje tožene stranke, da nima izgrajenega sistema zbiranja in odvajanja komunalne in padavinske vode, saj se njena komunalna odpadna voda zbira v nepretočni greznici, njeno praznjenje pa je zagotovljeno v okviru storitve javne službe v skladu z Odlokom o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine R. (v nadaljevanju Odlok).

9Pritožba nadalje navaja, da bi tožena stranka morala biti oproščena plačila stroškov in dajatev v zvezi s komunalnimi storitvami zaradi razvrednotenega življenjskega okolja, v katerem živi. Upravičenost tožene stranke do oprostitve stroškov iz tega naslova bi morala biti ugotovljena v posebnem upravnem postopku. Tožena stranka pa slednjega ne zatrjuje oziroma ne navaja, da je z odločbo priznana oprostitev plačila stroškov in dajatev zaradi razvrednotenega življenjskega okolja.

10Glede na ugotovljeno, da nesporno obstaja dolžnost plačevanja komunalnih storitev na podlagi izvajanja obvezne gospodarske javne službe s strani tožeče stranke ter ob nespornem dejstvu, da tožena stranka računov ni poravnala, za sam postopek pa je povsem nerelevantno, da tožeča stranka do leta 2018 toženi stranki teh storitev ni obračunavala in da je obseg storitev, ki jih je tožena stranka dolžna plačevati, ugotavljala na podlagi registra prebivalstva, v skladu s katerim je ugotovila, da na nepremičnini, katere lastnik je tožena stranka, živijo tri osebe, je sodišče prve stopnje pravilno zahtevku tožeče stranke ugodilo.

11V posledici slednjega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).