UPRS Sodba III U 295/2018-12

I. Tožbi se ugodi, odločba inšpektorice za okolje Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote ..., št. 06182-1241/2018-17 z dne 16. 5. 2018 se v 1. točki izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z odločbo, navedeno v izreku te sodbe (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je inšpektorica za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote ... (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) tožnici naložila, da mora z vročitvijo te odločbe takoj začeti z oddajo vse odpadne embalaže iz papirja in kartona družbam za ravnanje z odpadno embalažo (1. točka izreka) ter da mora takoj prenehati z izvajanjem predelave vseh klas. št. odpadkov po postopkih ročnega in strojnega sortiranja, razen odpadkov 20 03 07 (2. točka izreka). Odločeno je bilo še, da mora tožnica takoj po izvršitvi 1. in 2. točke izreka odločbe o tem pisno obvestiti inšpektorico, ki je izdala odločbo (3. točka izreka), da v tem postopku stroški niso nastali (4. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil v okviru inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem obvezne občinske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov ter ravnanja z embalažo in odpadno embalažo, zoper tožnico kot izvajalko javne službe na njenem sedežu dne 16. 3. 2018 opravljen inšpekcijski pregled, pri katerem je bilo med drugim ugotovljeno, da se odpadni papir in karton ter odpadna papirna in kartonska embalaža (20 01 01 in 15 01 01) zbira skupaj v enotnih zabojnikih, ki jih tožnica odda bodisi kot odpadni papir in karton bodisi kot odpadno papirno embalažo. Tožnica namreč po pavšalno določenem razmerju in brez sortiranja odpadkov odda 20 % masnega deleža tako zbranega odpadka kot odpadno papirno in kartonsko embalažo, 80 % masnega deleža pa kot odpadni papir in karton; navedeno izkazujejo tudi s strani tožnice predloženi evidenčni listi. Ob tem prvostopenjski organ pojasni še, da je tožnica odpadni papir in karton v letu 2017 prodajala družbi A., ki se je vsakomesečno izkazala kot tržno najugodnejša. Na inšpekcijskem pregledu je bilo tudi ugotovljeno, da tožnica redno informira svoje uporabnike o ločevanju komunalnih odpadkov; v tej zvezi je prvostopenjskemu organu predložila zloženke, ki opisujejo način zbiranja in ločevanja komunalnih odpadkov na območju v njeni pristojnosti. Kot je bilo s strani tožnice tudi ustno obrazloženo, se komunalni odpadki zbirajo v ločenih zabojnikih za: plastenke, steklo, papir, plastično embalažo in pločevinke. V zabojnik za plastično embalažo se uvršča tudi sestavljena embalaža (tetrapaki). Prvostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da je 28. 3. 2018 opravil še inšpekcijski pregled pri tožnici na lokaciji zbirnega centra ..., ter opiše, kaj je bilo pri tem ugotovljeno v zvezi s sortiranjem plastenk, zbranih v zabojniku za plastenke. Tožnica je na poziv predložila Načrt zbiranja odpadkov, na podlagi katerega je pridobila okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje. Prvostopenjski organ pa je nato iz interne baze pridobil okoljevarstveno dovoljenje, izdano tožnici za obratovanje druge naprave za odstranjevanje ali predelovanje odpadkov št. 35468-2/2009-20 z dne 29. 5. 2013 (v nadaljevanju: OVD). Iz točke 2.6.2. OVD izhaja, da je tožnica pridobila dovoljenje za predelavo odpadkov klas. št. 20 03 07 (Kosovni odpadki) v skupni količini 300 ton odpadkov na leto po postopku: sortiranje (strojno in ročno), mletje, izločanje kovin z magnetnim izločevalcem: R12 in R13.

3Prvostopenjski organ citira 13. člen Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov (Uradni list RS, št. 33/17) in ugotavlja, da ta uredba ne predvideva ločenega zbiranja odpadnega papirja in kartona od odpadne embalaže iz papirja in kartona. Tega ne predpisuje niti do izteka prehodnih rokov veljavna Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanje javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (Uradni list RS, št. 21/01 s spremembami). Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uradni list RS, št. 84/06 s spremembami) v 18. členu določa, da mora izvajalec javne službe (v nadaljevanju: IJS) oddajati družbam za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE) vso odpadno embalažo, ki je zbrana kot ločeno zbrana frakcija. Glede na ugotovitev, da tožnica 80 % ločeno zbrane frakcije, ki vsebuje tako odpadni papir in karton kot tudi odpadno embalažo iz papirja in kartona, proda zbiralcu odpadnega papirja, ostalih 20 % frakcije pa odda DROE kot odpadno embalažo, tožnica s tem krši 18. člen Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, po katerem bi morala DROE oddati vso odpadno embalažo iz papirja in kartona. Nadalje, tožnica na lokaciji zbirnega centra ... (CERO ...) izvaja obdelavo podatkov, in sicer vsaj obdelavo podatkov s klasifikacijsko številko 15 01 02, po postopku ročnega sortiranja na sortirni liniji. S tem izvaja dejavnost obdelave podatkov, za katero ni pridobila OVD, kar je kršitev prvega odstavka 38. člena Uredbe o odpadkih (Uradni list RS, št. 37/15 s spremembami), ki določa, da lahko izvajalec javne službe odpadke obdeluje, če ima OVD za predelavo odpadkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja. Zato je na podlagi prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1) inšpektorica odredila ukrepe za odpravo nepravilnosti.

4Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 0613-37/2018-2 z dne 6. 9. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) delno ugodilo tožničini pritožbi zoper izpodbijano odločbo, tako da je slednjo v 2. točki izreka odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v 3. točki izreka izpodbijane odločbe je odpravilo besedilo "in druge", v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo 1. točko, neodpravljeni del 3. točke ter 4. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe ter ugotovilo, da stroškov pritožbenega postopka ni.

5Drugostopenjski organ v svoji obrazložitvi navaja, da je v zadevi nesporno, da tožnica odpadni papir in karton ter odpadno papirno in kartonsko embalažo zbira skupaj v enotnih zabojnikih ter da obravnavana frakcija vsebuje tako odpadni papir in karton (20 01 01 - papir ter karton in lepenka) kot odpadno embalažo iz papirja in kartona (15 01 01 - papirna in kartonska embalaža ter embalaža iz lepenke). S kakšno vrsto odpadka tožnica razpolaga, je bilo v prvostopenjskem postopku nedvoumno ugotovljeno, tožnica pa na te ugotovitve ni imela pripomb (sama je predložila evidenčne liste, ki to izkazujejo). Pritožbene navedbe, da je v zadevi ostalo neodgovorjeno, s kakšno vrsto odpadka pravzaprav tožnica razpolaga, zato drugostopenjski organ šteje kot nedovoljene pritožbene novote. Strinja se s prvostopenjsko obrazložitvijo, da Uredba o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov ne predvideva ločenega zbiranja odpadnega papirja in kartona od odpadnega embalaže iz papirja in kartona, zato tožnica odpadni papir in papirno embalažo zbira v enotnih zabojnikih. To pomeni, da na lokaciji zbirnega centra ... razpolaga z obravnavano vrsto odpadka, tj. odpadno embalažo iz papirja in kartona. Vso odpadno embalažo, ki je zbrana kot ločeno zbrana frakcija, bi morala oddati DROE. Ker tega ni storila, je kršila obveznosti iz 3. člena Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov in poglavja 4.2. Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, naslovljenega kot Obveznosti izvajalca javne službe. V 1. točki izreka izpodbijane odločbe izrečeni ukrep je zato pravilen, način, na katerega ga bo tožnica izvršila, pa se prepušča njej. V zvezi s tožničinim sklicevanjem na sodno prakso (sodba tega sodišča I U 1746/2017 z dne 18. 1. 2018 in sklep Vrhovnega sodišča III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016), drugostopenjski organ pojasnjuje, da se citirana sodna praksa nanaša na umanjkanje pravne podlage za določitev obveznosti DROE za njihovo prevzemanje odpadne embalaže, za ta problem pa v obravnavanem primeru ne gre, pri čemer se sklicuje na 149. člena ZVO-1 in na njegovi podlagi izdane, predhodno omenjene uredbe. Drugostopenjski organ pa je tožničinim pritožbenim navedbam sledil v delu, v katerem je ta ugovarjala, da izpodbijane odločbe v 2. točki izreka ni mogoče preizkusiti. Zato je odpravil 2. točko izreka in posledično tudi nanjo navezujoči se del 3. točke izreka izpodbijane odločbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil.

6Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu, s katero navedeno odločbo izpodbija v 1. točki izreka, iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravi in v tem delu zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Kot navaja v tožbi, tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnica zbira odpadni papir in karton ter odpadno papirno in kartonsko embalažo skupaj v enotnih zabojnikih. Uredba o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov ne predvideva ločenega zbiranja odpadnega papirja in kartona od odpadne embalaže iz papirja in kartona. Tožnica skladno s tem odpadni papir in papirno embalažo zbira v enotnih zabojnikih ter tako na lokaciji zbirnega centra ... razpolaga z zmesjo odpadka (zmesjo iz odpadka 15 01 01 - odpadna embalaža iz papirja in kartona ter odpadka 20 01 01 - odpadni papir in karton). V tej zvezi tožnica izpostavlja, da kot zbiralec odpadkov teh ne sme naprej predajati osebam, ki za njihov prevzem oziroma obdelavo nimajo ustreznega dovoljenja. Odpadno embalažo, torej tudi odpadke s številko 15 01 01, lahko tožnica oddaja zgolj DROE. Odpadni papir in karton (odpadek s številko 20 01 01) pa lahko oddaja zgolj tistim osebam, ki imajo za prevzem in obdelavo teh odpadkov ustrezno OVD. Situacijo, ko normativna ureditev tožnici nalaga skupno zbiranje odpadnega papirja in kartona ter odpadne embalaže iz papirja in kartona (kar pomeni, da razpolaga zgolj z enim kupom odpadkov, v katerem sta pomešani obe vrsti odpadka), tožnica rešuje na način, da procentualno določi, kolikšen delež tega predstavljajo odpadki 20 01 01 in kolikšen delež odpadki 15 01 01, vendar druge izbire nima. Izpodbijana odločitev je napačna, saj tistega, kar zahteva prvostopenjski organ, ni mogoče napraviti, kar pomeni, da je izpodbijana odločba v 1. točki izreka neizvršljiva. Nesprejemljivo je stališče drugostopenjskega organa, ki v odgovor na njene ugovore navede, da način, na katerega bo izpodbijani ukrep izvršila, prepušča tožnici. Z izdajanjem neustreznih pravnih predpisov je povzročeno stanje, ko tožnica razpolaga z zmesjo dveh vrst odpadkov, katerih (ker za to nima OVD) ne sme obdelovati, hkrati pa je zavezana, da del odpadkov izroči enim gospodarskim družbam, del pa drugim. Tožnica pa ne le da pravno ne more ločevati odpadkov št. 15 01 01 od odpadkov št. 20 01 01, pač pa je zmes tudi tehnično nemogoče ločiti na navedeni frakciji (glede tega naj se postavi izvedenec ustrezne stroke). Tožnica poudarja, da gre pri obeh vrstah odpadkov za v osnovi enak material (papir oziroma karton oziroma celulozo). Kot dokaze je tožnica v tožbi predlagala izpodbijano in drugostopenjsko odločbo ter postavitev izvedenca.

8Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

9Sodišče je v tem upravnem sporu dne 22. 3. 2022 opravilo javno glavno obravnavo, ki se jo je udeležila tožnica, medtem ko se toženka obravnave ni udeležila. Tožnica je po pooblaščencu navedla, da zaradi slabe normativne ureditve na področju ravnanja z odpadno embalažo v praksi prihaja do veliko težav, kar se je najprej pokazalo pri mešani embalaži. Če, kot izhaja iz sodne prakse, DROE niso dolžne prevzemati vse embalaže, je potem tudi IJS ne more biti dolžan vse prepuščati DROE. Tožničin pooblaščenec je nadalje navedel, da glede na veljavna pravila IJS ne sme obdelovati embalaže, ter izpostavil, da gre pri obeh frakcijah odpadkov za en in isti odpadek (celulozo), ki v končni fazi pristane pri istem predelovalcu. Tožnica je delež, ki ga oddaja DROE, določila na podlagi sortirne analize na reprezentativnem vzorcu, na tak način pa ravnajo tudi vsi drugi IJS v Sloveniji in da s tem doslej ni bilo težav. To se ni spremenilo niti po izdaji izpodbijane odločbe.

10V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve, med katerimi sta tudi izpodbijana in drugostopenjska odločba. Dokazni predlog za postavitev izvedenca je sodišče zavrnilo kot novoto, ki je v sodnem postopku ni dopustno upoštevati (52. člen ZUS-1). Tožničin pooblaščenec ugovorov na to ni imel.

K I. točki izreka:

11Tožba je utemeljena.

12Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe, je bil izpodbijani inšpekcijski ukrep tožnici izrečen na podlagi 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1, v zvezi s prvim odstavkom 156. člena ZVO-1, ki inšpektorju za okolje nalaga dolžnost, da odredi, da se v določenem roku odpravijo nepravilnosti v primeru, ko ugotovi kršitev zakona ali drugega predpisa, skladno s tem zakonom in z zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor. Tak zakon je Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN), ki v 32. členu določa, da ima inšpektor, če ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, pravico in dolžnost odrediti ukrepe v skladu s tem ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje, za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga določi, ali odrediti druge ukrepe, za katere je pooblaščen. Tako iz določb 157. člena ZVO-1 kot 32. člena ZIN izhaja, da je temeljna obveznost za nadzor pristojnega organa, da ob ugotovljenih kršitvah odredi ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti pri izvrševanju zakonov in drugih predpisov. Izrek inšpekcijske odločbe mora biti jasen in določen (tako tudi 213. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP), iz njega mora jasno izhajati, kako mora zavezanec ravnati, da bodo nepravilnosti odpravljene (prim. sodbi tega sodišča I U 416/2020 z dne 21. 1. 2021 in I U 2549/2018 z dne 14. 5. 2020).

13Temeljna podzakonska podlaga za odločanje v obravnavani zadevi je Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki je bila sprejeta na podlagi ZVO-1 in je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe.¹ Ta Uredba v prvem odstavku 18. člena določa, da mora izvajalec javne službe družbi za ravnanje z odpadno embalažo iz prvega odstavka 26. člena te uredbe (DROE) oddajati vso odpadno embalažo, ki je: - zbrana kot ločeno zbrana frakcija in - izločena iz mešanih komunalnih odpadkov v centrih za ravnanje s komunalnimi odpadki.

14Sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi prvostopenjski organ vsebino navedene določbe povzel in obenem zaključil, da je tožnica kot IJS dolžna DROE oddati vso embalažo, ki je zbrana kot ločeno zbrana frakcija, ne da bi, na kar s svojimi ugovori opozarja tožnica v tožbi (in kar je smiselno ugovarjala tudi v upravnem postopku), predhodno v povezavi s citirano določbo ugotovil oziroma obrazložil, kaj je v obravnavanem primeru šteti za ločeno zbrano frakcijo. Navedena okoliščina pa se v konkretnem primeru pokaže kot ključna, ker tožnica ne trdi, da nima odpadkov, pač pa, da nima ločeno zbranega odpadka s klasifikacijsko številko 15 01 01 (papirnata in kartonska embalaža). Da ločeno zbiranje odpadnega papirja in kartona ter odpadne embalaže iz papirja in kartona ni predpisano, med strankami (torej tudi za oba upravna organa) ni sporno. V izpodbijani odločbi pa je torej, glede na povedano, izostala obrazložitev, kaj je ločeno zbrana frakcija, in utemeljitev, da tožnica razpolaga z embalažo, ki je zbrana kot ločeno zbrana frakcija. Te pomanjkljivosti ni prepričljivo odpravil niti drugostopenjski organ. Obrazložitev izpodbijane odločitve je torej pomanjkljiva, posledično pa tudi ni mogoče zaključiti, da je dejansko stanje v zadevi popolnoma ugotovljeno.

15Navedeno pa se pokaže kot pomembno tudi zato, ker tožnica s tem, ko trdi, da odpadka, ki bi ga morala oddati, nima, ter ga niti ni dolžna oziroma ga ne more pridobiti, zatrjuje ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, to je, da odločbe v izpodbijanem delu sploh ni mogoče izvršiti. Ovire, ki vplivajo na možnost izvršitve odločbe, so lahko pravne ali dejanske narave. V pravnem pogledu bodo ovire za izvršitev podane takrat, kadar ima odločba izrek, ki nasprotuje pravnemu redu. Dejanske ovire za izvršitev odločbe pa bodo podane v primeru, ko izreka objektivno ne bo mogoče izvršiti; ta nemožnost izvršitve mora biti objektivna.² Tožnica se sklicuje na obe vrsti ovir, ko izpostavlja, da prvič, nima OVD, zato skladno s predpisi zmesi, s katero razpolaga, ne sme ločevati, in drugič, da to niti tehnično ni mogoče. Drugostopenjski organ je v tej zvezi ob povzemanju pravnih predpisov navedel le, da je tožnica papirnato in kartonsko embalažo dolžna oddati, način, na katerega bo naloženo obveznost izvršila, pa se prepušča njej. Pri tem sicer izpostavlja definicijo zbirnega centra iz 29. točke prvega odstavka 2. člena Uredbe o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov, vendar se jasno ne opredeli do tožničinih ugovorov, da za obdelavo odpadka (tudi sortiranje) tožnica nima OVD. Sodišče pri tem opozarja na določbe poglavja 4.2 Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki IJS zavezujejo, da odpadke, ki so zbrani kot ločena frakcija, predajo DROE in jih sami ne smejo predelovati, ter določbe Uredbe o odpadkih, ki v 11. točki prvega odstavka 3. člena določa, da je postopek predelave odpadkov eden izmed dveh postopkov obdelave odpadkov, pri čemer se med postopke predelave skladno s Prilogo 2 Uredbe o odpadkih med drugim šteje tudi njihovo sortiranje, ločevanje in sušenje. Uredba o odpadkih še določa, da izvajalec lahko obdeluje odpadke, če ima OVD za predelavo ali odstranjevanje odpadkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja (prvi odstavek 38. člena, prim. tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cpg 100/2020 z dne 20. 3. 2020). Da se nenevarni odpadek s klasifikacijsko številko 15 01 01 (papirnata in kartonska embalaža) pridobi kot izločena frakcija nenevarnih odpadkov šele z oziroma po obdelavi v sortirnici, izhaja tudi iz sodbe tega sodišča št. II U 75/2019-15 z dne 22. 12. 2021.

16Navedeno pomeni, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, in s tem podlaga za odpravo izpodbijane odločbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem delu v ponovni upravni postopek. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče pri tem pripominja, da je tožnica na glavni obravnavi navajala tudi, da vsi IJS ravnajo na način, enak tožničinemu, s čimer smiselno ugovarja, da gre za neenako uporabo Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo v razmerju do tožnice in ostalih izvajalcev. Ker to glede na ostale prej navedene razloge ni nerelevantno, naj se prvostopenjski organ v ponovnem postopku opredeli tudi do tovrstnih navedb, če bodo tam bolj konkretno podane.

17Sklepno sodišče zgolj še dodaja, da z odpravo izpodbijane odločbe po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba (tako že sklep Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015).

K II. točki izreka:

18Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je ob upoštevanju, da je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in da je tožnico v postopku zastopala odvetniška družba, sodišče tožnici priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), ki se, ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča še za 22 % DDV. Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 469,70 EUR stroškov tega upravnega spora v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

19Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

¹ Ta uredba je nato z dnem uveljavitve Uredbe o embalaži in odpadni embalaži (Uradni list RS, št. 54/2021) prenehala veljati, vendar pa je relevantna za obravnavano odločanje, ker se pravilnost in zakonitost upravne odločbe, kot izhaja iz načela zakonitosti (6. člen ZUP), presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke. Glede na navedeno je treba pri presoji izpodbijane odločbe uporabiti v času njene izdaje veljavne predpise.
² Tako: J. Čebulj v: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, UR. P. Kovač in E. Kerševan, 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 741.