46. člen ZVO-1A

Postopek priprave plana (v tem primeru Nacionalne strategije) in postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) sta povsem ločena postopka. Izvajata ju namreč različna organa (pripravljavec Nacionalne strategije v tem primeru je Ministrstvo za infrastrukturo, CPVO pa vselej izvaja Ministrstvo za okolje in prostor) na različnih pravnih podlagah (podlaga za pripravo plana so predpisi s konkretnega področja, ki je predmet urejanja s planom, podlaga za CPVO pa so 40. do 48. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)9, zaključita pa se z izdajo različnih pravnih aktov (v postopku priprave plana je bila izdana Nacionalna strategija, v postopku CPVO pa upravna odločba o sprejemljivosti vpliva izvedbe plana na okolje). Predmet presoje postopka CPVO je plan oziroma potencialni vpliv izvedbe tega plana na okolje. Njegova vsebina pa je vidna (tudi) iz gradiv, nastalih v okviru priprave takšnega plana. Opredelitev vseh teh gradiv zato služi kvečjemu ustrezni opredelitvi predmeta presoje v postopku CPVO, ne kaže pa na to, da sta postopek priprave plana in postopek CPVO povezana oz. celo del istega postopka, zato tudi sodelovanje pritožnikov v prvem postopku ne pomeni, da sta avtomatično

Ni dvoma, da je bila javna obravnava opravljena, preden je Ministrstvo ugotovilo, da je Okoljsko poročilo ustrezno (prvi odstavek 43. člena ZVO-1 in tretji odstavek 17. člena Uredbe o okoljskem poročilu in podrobnejšem postopku celovite presoje vplivov izvedbe plana na okolje). Prav tako je jasno, da javna razgrnitev Okoljskega poročila, potrjenega s strani Ministrstva, ni trajala najmanj 30 dni, temveč kvečjemu šest dni (prvi odstavek 43.člena ZVO-1). S tem sta bili kršeni načeli javnosti (13. člen ZVO-1) in sodelovanja (prvi odstavek 6. člena ZVO-1). Javnosti tako ni bilo omogočeno, da se seznani z ustreznim, to je potrjenim Okoljskim poročilom, niti ni imela za tako seznanitev na razpolago zakonsko določenega časa.

Tožnik ima pravni interes za pritožbo zoper sklep organa, ki je njegovo vlogo za priznanje stranskega udeleženca zavrnil. Kolikor tožnikova pritožba ni utemeljena zaradi razlogov, ki jih je navedel drugostopenjski organ, in se nanašajo na pravni interes v zvezi z vodenjem predhodnega postopka, bi moral organ o pritožbi odločiti po vsebini in jo iz navedenega zavrniti, ne pa zavreči.

Tožena stranka v obrazložitvi sprejemljivosti vplivov izvedbe plana ni navedla predpisov, na katere opira svojo odločitev, temveč je le na splošno navedla, da je s presojo ugotovila, da je stopnja pozidanosti prevelika oziroma neustrezna in bi imela bistven škodljiv vpliv na krajinske značilnosti območja z ohranjenimi jasami v gozdnem prostoru in na habitatne tipe ter na življenjski prostor velikih zveri. Pri tem se le na splošno sklicuje na prostorski akt občine ter navaja, da je območje sklenjen življenjski prostor velikih zveri, pri čemer ne navaja podlag za tako ugotovitev.

Iz ZPNačrt ne izhaja, da v postopku izvedbe CPVO velja zakonska fikcija iz petega odstavka 51. člena ZPNačrt, saj je situacija, ko je za OPN treba izvesti CPVO, urejena v nadaljnjih določbah (šesti in sedmi odstavek 51. člena ZPNačrt), ki glede vodenja postopka izrecno napotujejo na drug zakon, tj. ZVO-1. Tožnica ne oporeka toženkini ugotovitvi, da v predlog OPN glede kmetijskih zemljišč in poplavne varnosti niso vključeni omilitveni ukrepi iz okoljskega poročila, zato sodišče to dejstvo sprejema kot nesporno. To pomeni, da je izpodbijana odločitev pravilna že iz razloga, ker OPN ni usklajen z okoljskim poročilom.

Začasna odredba ni namenjena preprečevanju posledic morebitnega slabega delovanja državne uprave, niti splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. Začasna odredba ne sme onemogočiti doseganja učinkov, ki bi jih utemeljevala morebitna zavrnilna sodba in s tem povezana pravnomočna odločitev upravnega organa. Tega pogoja predlagana začasna odredba v delu, ki se nanaša na dopustitev sprejetja OPN, ne izpolnjuje, saj bi bila z njo vzpostavljena podlaga za končanje postopka sprejemanja predpisa, ne glede na to, da pred odločitvijo o tožbi ni jasno, ali za to sploh obstojijo pogoji. Ker je OPN enovit akt, ki ga občina sprejme za svoje celotno teritorialno območje, predlagana ureditev stanja (sprejem delnega OPN) tudi iz tega razloga ni mogoča.

Mestna občina Koper in Občina Izola sta bili pravilno vključeni v predmetni upravni postopek, saj večina predvidenih nadomestnih kmetijskih zemljišč leži na njunem območju, občine pa so pristojne za določanje rabe prostora in pogojev za umeščanje posegov v prostor na njihovem območju.