10. člen ZInfP

Kadar iz dokumentov ni mogoče razbrati informacij, ki se varujejo s tajnostjo glasovanja, s sklicevanjem na tajnost logično ni mogoče omejiti dostopa do informacij javnega značaja. Tožena stranka je zato postopala pravilno, ko je po končanem tajnem glasovanju neveljavne glasovnice opredelila kot informacije javnega značaja. Sama tajnost glasovanja, določena v drugem odstavku 111. člena Ustave, ne izključuje niti ne omejuje pravice dostopa do informacij javnega značaja, ko je glasovanje enkrat zaključeno. Namen tajnosti glasovanja je v zavarovanju reprezentativnega mandata poslancev oziroma v tem, da se lahko poslanci pri tajnem glasovanju svobodno opredelijo, ne da bi bili pri tem vezani na kakršna koli navodila. Ta namen je bil v konkretnem primeru že izpolnjen, saj je bilo tajno glasovanje izvedeno in zaključeno. Med strankama ni sporno, da so bile zahtevane neveljavne glasovnice nepodpisane in da iz njih ni mogoče ugotoviti identitete glasujočega, zato zaradi razkritja teh glasovnic poslanci ne bi mogli biti deležni nobenih pritiskov. Ena od temeljnih nalog DZ je poleg zakonodajne in nadzorne funkcije tudi njegova volilna funkcija, ki je urejena s predpisi i

Tožnica kot zavezanka za dostop do informacij javnega značaja torej ni dolžna prosilcu poslati zahtevanih podatkov, saj je vložila tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca. Namen obravnavanega tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe je, da se odloži izvršitev izpodbijane odločbe tako, da tožnica ne bi bila dolžna razkriti v izpodbijani odločbi navedenih dokumentov, kar pa je v obravnavani zadevi doseženo že s samo vložitvijo tožbe. Zato si tožnica z obravnavanim predlogom ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

V obravnavani zadevi tožeča stranka ni zavezanka za dostop do informacij javnega značaja, temveč stranski udeleženec, na katerega se zahtevani podatki nanašajo, in zato vložitev njegove tožbe nima učinka iz tretjega odstavka 10. člena ZInfP. Izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo sodišča o njeni pravilnosti in zakonitosti po naravi stvari povzroči, da sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, kar pa je lahko nedvomno težko popravljiva posledica, ki jo uveljavlja tožeča stranka.

Postopki v upravnem sporu zoper odločbo, ki jo izda Informacijski pooblaščenec, so nujni in prednostni, zato na podlagi drugega odstavka 83. člena v zvezi z 9. točko tretjega odstavka 83. člena ZS procesni rok za vložitev tožbe v obravnavani zadevi teče tudi v času poletnega poslovanja sodišča. Tožnica je prejela izpodbijano odločbo 18. 7. 2022, zato je tožba, vložena 12. 9. 2022, prepozna.

V obravnavani zadevi je bila kršena pravica tožeče stranke, da se izjavi o ugotovitvah izvedenega ogleda „in camera“ po 11. členu ZInfP, posledično pa je tožena stranka tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Priklic podatkov iz računalniške baze ne pomeni ustvarjanja novega dokumenta v smislu ZDIJZ. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZInfP z ogledom pri organu preveriti ugotovitve organa prve stopnje o nezmožnosti pridobitve zahtevanih podatkov z relativno enostavnim postopkom v razumnem času in tudi ugotoviti ali računalniška baza tožene stranke omogoča morda vsaj delni dostop.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je namen tajnega glasovanja, ki je v zagotavljanju reprezentativnosti mandata in varovanju poslanca pred pritiski, dosežen s tem, ko je glasovnica, nastala v okviru tajnega glasovanja, opredeljena kot informacija javnega značaja. Predlagatelj je z navedbami o nepopravljivosti razkritja glasovnic kot enkratnega in neponovljivega dejanja utemeljil težko popravljivo škodo. Tudi v obravnavani zadevi bi razkritje zahtevanih informacij oziroma izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o zakonitosti sodbe Upravnega sodišča, s katero je bilo odločeno o predlagateljevi tožbi, lahko povzročila neučinkovitost sodnega varstva, saj bi bilo posredovanje glasovnic dokončno in nepopravljivo. Zato tudi ob morebitni ugoditvi reviziji in tožbi ne bi bila več možna vzpostavitev razmerja, kakršno je bilo pred razkritjem zahtevanih dokumentov.

Iz določbe tretjega odstavka 10. člena ZInfP izhaja, da organ oziroma zavezanec za dostop do informacij javnega značaja ni dolžan prosilcu poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca. Že zakonodajalec je torej določil, da ima tožba zavezanca zoper odločitve Informacijskega pooblaščenca suspenzivni učinek, kar je izjema in ne pravilo. Sprožitev upravnega spora ima torej v obravnavanem primeru suspenzivni učinek. Zaradi sproženega upravnega spora pritožnik ni dolžan izvršiti izpodbijane odločbe, zato tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, saj se izpodbijanega akta med upravnim sporom ne sme prisilno izvršiti.

ZInfP v četrtem odstavku 10. člena določa, da so postopki v upravnem sporu zoper odločbo ali sklep, ki ju izda informacijski pooblaščenec, po tem zakonu nujni in prednostni. Navedeno pomeni, da je obravnavana zadeva nujna v smislu 9. točke drugega odstavka 83. člena ZS, zaradi česar je rok za vložitev tožbe v tem upravnem sporu tekel tudi v času sodnih počitnic.

Stališče Vrhovnega sodišča je, da je dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti, ter da se to dejstvo obravnava kot težko popravljivo škodo in tudi ne potrebuje obsežnejše utemeljitve. Kot škoda je lahko razumljeno tudi stanje, povzročeno z vnaprejšnjim posredovanjem informacij, ki še ni presojeno kot zakonito, če bi njihovo razkritje pomenilo prikrajšanje tožnika na področju njegovega delovanja. Ker v primeru ugoditve tožbi vrnitev v prejšnje stanje glede razkritih informacij ni mogoča, je v tem pogledu tudi ugotovljeno prikrajšanje nepopravljivo, sodno varstvo pa zato brez pomena. Za utemeljitev pravno upoštevne škode v konkretnem primeru je zato zadoščala izkazanost povezave med vsebino podatkov in informacij, ki bodo predmet presoje v upravnem sporu, in njihovim pomenom za delovanje tožnice kot gospodarskega subjekta, ki s svojimi storitvami konkurira na trgu, kjer nastopa tudi pritožnica.

Izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo sodišča o njeni pravilnosti in zakonitosti po naravi stvari povzroči, da sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, kar je nedvomno lahko težko popravljiva posledica. Zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po izrecni določbi zakona ni dolžan prosilcu poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo v upravnem sporu, stranski udeleženec pa lahko suspenzivni učinek tožbe poskuša doseči z v konkretnem primeru vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

V postopkih po ZDIJZ potrebno upoštevati ne le tiste izjeme, ki so določene v ZDIJZ, ampak tudi izjeme, ki so določene v področnih zakonih. Po mnenju sodišča predstavlja določilo 488. člena ZTFI izjemo od dostopa do informacij javnega značaja, ki jo določa specialni področni zakon glede na splošna določila ZDIJZ. Izpodbijana odločba je v tem delu tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti, saj se drugostopenjski organ ni opredelil do zatrjevane izjeme, ki jo določa področni zakon.

Tožba organa (zavezanca za posredovanje informacij javnega značaja prosilcu) zadrži izvršitev odločbe, kar pomeni da je izpolnitev naložene obveznosti po samem zakonu vezana na okoliščino pravnomočne odločbe. Vendar pa ZInfP ne določa suspenzivnosti tožbe za primer, ko tožbo vloži oseba, na katero se nanašajo zahtevani dokumenti, torej stranska udeleženka iz upravnega postopka. Ta lahko doseže odložitev izvršitve odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu z uporabo instituta začasne odredbe, torej na način in pod pogoji, določenimi v 32. členu ZUS-1. Kot težko popravljiva škoda je lahko razumljeno tudi stanje, povzročeno z vnaprejšnjim posredovanjem informacij, ki še ni presojeno kot zakonito, če bi njihovo razkritje pomenilo prikrajšanje tožnika na področju njegovega delovanja. Ker v primeru ugoditve tožbi vrnitev v prejšnje stanje glede razkritih informacij ni mogoča, je v tem pogledu tudi ugotovljeno prikrajšanje nepopravljivo, sodno varstvo pa zato brez pomena.

Izvršitev odločbe v zadevah dostopa do informacij javnega značaja zadrži zgolj tožba, vložena s strani organov, ne pa tožba, vložena s strani drugih udeležencev postopka. Sodišče je iz tega razloga ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, ker je izhajalo iz stališča, da ko so sporni podatki enkrat razkriti, se prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti. S tem, ko je sodišče zadržalo izvršitev izpodbijanega akta, pomeni, da do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu drugostopenjski akt ne učinkuje. To pa pomeni, da do pravnomočnosti ostaja v veljavi prvostopenjski akt.

V skladu z drugim in tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko upravno sodišče na podlagi tožnikove zahteve odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, ali začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje sprejeta na podlagi 65. člena ZUS-1 in spremenjena odločitev temelji na drugačni razlagi materialnega prava, ne pa na drugače ugotovljenem dejanskem stanju, pritožba zoper sodbo ni dovoljena in je o stvari pravnomočno odločeno. V takem primeru pa po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča4 ni več izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi. Ker je odločitev o zavrnitvi pritožničine zahteve za dostop do informacij javnega značaja pravnomočna, bi ugoditev njenemu predlogu za začasno odredbo pomenilo poseg v pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje, ne da bi to sodišče za to imelo pooblastilo v zakonu. Pooblastila, da bi ob odločanju o pritožbi zoper sklep o zavrženju začasne odredbe presojalo njeno vsebinsko

Tožeča stranka je zoper odločbo tožene stranke sprožila upravni spor, upoštevaje tretji odstavek 10. člena ZInfP, kar pomeni, da vložena tožba v upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in da izpodbijana odločba učinkuje šele po pravnomočnosti. Potreba za izdajo začasne odredbe zato ni izkazana.

Organ, ki zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca ni sprožil upravnega spora, je dolžan prosilcu skladno z odločbo Informacijskega pooblaščenca poslati zahtevani dokument, zadevo, dosje, register, evidenco ali dokumentarno gradivo. To pa s sklepanjem po nasprotnem (argumentum a contrario) pomeni, da zavezanec za dostop do informacij javnega značaja prosilcu ni dolžan poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo zoper odločbo informacijskega pooblaščenca. Zakonodajalec je torej določil izjemo od splošnega pravila, določenega v prvem odstavku 32. člena ZUS-1, kar pomeni, da ima tožba zavezanca zoper odločitev informacijskega pooblaščenca suspenzivni učinek.

V konkretnem primeru v primeru ugoditve tožbi vzpostavitev prejšnjega stanja že po naravi stvari ne bo več mogoča, že to pa pomeni težko popravljivo škodo. Glede na navedeno specifičnost zadeve zaradi razkritja informacij v primeru odprave izpodbijanega akta sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, zato je neutemeljen ugovor tožene stranke, da tožeča stranka škode ni konkretizirala na določene realno izkazane posledice in dokazala, zakaj bi bila tako izkazana škoda zanjo težko popravljiva.

Izvršitev odločbe Informacijskega pooblaščenca pred odločitvijo sodišča o njeni pravilnosti in zakonitosti po naravi stvari povzroči, da sodno varstvo ne bi bilo učinkovito, kar pa je nedvomno lahko težko popravljiva posledica.

Sodišče na podlagi listin upravnega spisa ugotavlja, da je tožeča stranka svojo obveznost, kot ji je bila dne 29. 7. 2015 naložena s 1. točko izreka izpodbijane odločbe, izpolnila dne 31. 7. 2015. Tožena stranka v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka s tem izpodbijani del odločbe v celoti izvršila, zaradi česar nima pravnega interesa za vloženo izpodbojno tožbo. Odločitev v upravnem sporu namreč na njen pravni položaj v konkretnem primeru ne more vplivati, saj je zahtevane podatke prosilki že posredovala, njen pravni položaj v zvezi s predmetnim sporom pa tako ne glede na izid postopka ne more biti spremenjen. Zaradi izrecnega opozorila tožene stranke in stranke z interesom na pomanjkanje pravnega interesa, v zvezi s katerim tožeča stranka v postopku ni podala nobenih dodatnih trditev niti ni spremenila tožbenega zahtevka, njenega tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijane odločbe tudi ni mogoče obravnavati kot ugotovitveni zahtevek.