UPRS Sklep II U 459/2019-17

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z odločbo prve stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju VDT RS) zavrnilo zahtevo prosilca (A.A.) za posredovanje „kopij vseh kazenskih ovadb policije proti nekdanjemu mariborskemu županu M.M., ki jih je v zadnjih 15 letih obravnavalo katerokoli tožilstvo v Sloveniji, in sicer za postopke, ki so že pravnomočno zaključeni ter kopijo dokumenta, ki bo pokazal, na kakšen način se je postopek zaključil (npr. sodba, obvestilo o odstopu od pregona z obrazložitvijo, obvestilo o zavržbi policijske ovadbe z obrazložitvijo ipd.)“.

2Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je VDT RS navedeno zahtevo prejelo dne 8. 11. 2018 in jo na podlagi 3. točke 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) zavrnilo, ker po njegovem mnenju zahtevani dokumenti vsebujejo osebne podatke, kot so imena in priimki, naslovi bivališč, datumi rojstev, EMŠO, poklice, podatke o družinskem življenju, osebnem statusu posameznikov, vrsti udeležbe v domnevnem kaznivem dejanju, navedbe katerih kaznivih dejanj so osumljeni in opise očitkov, itd.., za razkritje katerih pa ni podlage niti v smislu prvega odstavka 6. člena Uredbe o varstvu osebnih podatkov posameznikov (v nadaljevanju: Uredba). Po mnenju VDT RS se v vseh postopkih, v ovadbah, sklepih ali sodbah varovani osebni podatki različnih oseb, prepletajo skozi vso vsebino dokumentov, zaradi česar bi posamezne fizične osebe bile na njihovi podlagi določene oziroma lahko določljive. Zaradi navedenega v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti niti delnega dostopa po 7. členu ZDIJZ in prvem odstavku Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacije javnega značaja, saj bi na ta način zahtevani dokumenti popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, dokumenti pa ne bi imeli več svoje vsebine in bi tako postali brez posebne vrednosti za prosilca in za javnost. Iz utemeljitve obrazložitve odločbe tudi izhaja, da se v zahtevanih dokumentih nahajajo celo podatki o prijaviteljih kaznivih dejanj, ki na podlagi 118. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPOl) štejejo za tajne varovane podatke in je tako, v skladu s tretjim odstavkom 5.a člena ZDIJZ, tudi to dejstvo podlaga za zavrnitev zahteve prosilca. V nasprotnem bi namreč iz navedenih razlogov posredovanje zahtevanih dokumentov poseglo v temeljno človekovo pravico do zasebnosti in varovanja dobrega imena. Prav tako pa Ustava RS varuje osebne podatke in prepoveduje njihovo uporabo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja (prvi odstavek 38. člena Ustave RS).

3Po mnenju VDT RS je namen ZDIJZ zagotoviti transparentnost porabe javnih sredstev in delovanja državnih organov, ne pa pridobivanje podatkov o osumljencih, obdolžencih ter njim očitanih kaznivih dejanjih kot izhaja v primeru dane zahteve. Interes javnosti namreč ne odtehta posega v domnevo nedolžnosti, ki jo določa 27. člen Ustave RS, prav tako je postopke končane s sklepi o zavrženju ovadb, na podlagi novih dejstev in dokazov možno nadaljevati, zaradi česar bi razkritje podatkov iz zahtevanih dokumentov lahko škodovalo izvedbi in pridobivanju dokazov v morebitnem nadaljevanju postopka.

4Zoper odločbo prve stopnje je prosilec vložil pritožbo, o kateri je odločal Informacijski pooblaščenec (v nadaljevnaju IP), ki je pritožbi z izpodbijano odločbo delno ugodil in dopustil delni dostop do zahtevanih dokumentov.

5Tako je IP z odločbo, ki je predmet tega postopka, VDT RS naložil, da prosilcu v roku 31 dni posreduje elektronske kopije 13 dokumentov, od katerih je 8 odločitev, ki so jih izdala sodišča (4 sklepov Okrožnega sodišča, 1 sodbe in 1 sklepa Okrožnega sodišča, 2 sklepov Višjega sodišče) in 5 sklepov izdanih s strani Okrožnega državnega tožilstva. V odločbi je v izreku, ob vsakem dokumentu, določil katere podatke je organ dolžan prekriti.

6Iz obrazložitve izpodbijane odločbe IP izhaja, da je kot organ druge stopnje pregledal vsak zahtevan dokument posebej in ugotovil, da samo en dokument vsebuje podatke na podlagi katerih je možno določiti prijavitelja (kar je razlog za zavrnitev zahteve po 5.a členu ZDIJZ), da pa je tudi tega možno posredovati prosilcu ob uporabi 7. člena ZDIJZ o delnem dostopu, če se prekrijejo podatki o imenih in priimkih, datumih rojstev, naslove bivališč ter večji del izreka in celotno obrazložitev. Glede osebnih podatkov in izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ navaja, da drugi odstavek navedenega člena dopušča razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja, če organ odloči, da je podatke treba razkriti zaradi prevladujočega javnega interesa ali ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (tako 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ). Prav tako pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da organ prve stopnje ni opravil nobenega tehtanja v okviru testa javnega interesa in znotraj tega testa praktične konkordance v koliziji ustavne pravice prosilca do dostopa do informacije javnega značaja in ustavne pravice do zasebnosti oziroma varstva osebnih podatkov preostalih posameznikov, na katere se ti podatki nanašajo. Tako je po opravljenem tehtanju ustavnih pravic odločil, da je za razkritje na kakšen način so se končali (pred)kazenski postopki zoper nekdanjega župana podan javni interes, saj je nekdanji župan absolutno javna oseba, dokumenti pa so povezani z opravljanjem javne funkcije, pri čemer gre pri obravnavi zahteve prosilca po dostopu za dostop o informaciji, za kazniva dejanja, ki jih lahko opravi le uradna oseba, in so tako te informacije pomembne za javno razpravo o zadevah v demokratični družbi.

7Z delnim dostopom do zahtevanih dokumentov se po mnenju IP na ta način omogoča pregled ravnanja tožilstva in policije pri odločanju v pomembnih javnih zadevah.

8V isti izpodbijani odločbi pa je IP zavrnil zahtevo za dostop do podatkov, ki se nanašajo na posameznike - soobtožence, saj te niso absolutno javne osebe in z njimi povezan dostop do dokumentov, katerih vsebina se ne nanaša na ravnanja, ki so povezana z izvajanjem javne funkcije ter do kazenskih ovadb in poročil v dopolnitev kazenskih ovadb v konkretnih zadevah, saj za morebitno tovrstno razkritje ni podan javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ.

9Glede ostalih dokumentov pa je IP kot drugostopenjski organ odobril dostop do podatkov, ki obsegajo zakonske označbe kaznivih dejanj z navedbami določb kazenskega zakonika, sodišče pred katerim je tekel postopek, dele obrazložitev v katerih je obrazložena pravna podlaga za posamezno ravnanje državnih organov, splošni opis očitanega kaznivega dejanja, pravni pouk in odločitev o stroških, kar je po mnenju organa v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Sodnega reda, ki določa vsebino obvestila za obveščanje javnosti v kazenskih zadevah. S takšnim delnim dostopom se po mnenju IP zagotovi namen iz 2. člena ZDIJZ, ki ga zasleduje tudi prosilec. Glede zahtevanih dokumentov v obliki sklepov o zavrženju ovadb organ pa iz odločbe izhaja utemeljitev, da so primeri zaključeni z zavrženjem ovadbe, in da 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni mogoče razlagati tako široko, da bi se lahko to izjemo uveljavljajo tudi v primeru bodočih, drugih ali ponovno odprtih kazenskih pregonov, saj bi se v takšnem primeru lahko zavrnil vsak dostop do informacij javnega značaja, ko postopek ni bil končan s pravnomočno sodbo.

10Stranski udeleženec zgoraj navedenega postopka (tožnik) je pred naslovnim sodiščem vložil tožbo s katero zahteva odpravo odločbe druge stopnje, saj meni, da zahteva prosilca ni skladna z namenom ZDIJZ, ker gre v danem primeru, s strani vlagatelja zahteve, zgolj za pridobivanje podatkov o osumljencih in obdolžencih ter o njihovih domnevnih kaznivih dejanjih, za katere pa niso bili pravnomočno obsojeni. Po njegovem mnenju je namen ZDIJZ zagotavljanje javnega vpogleda v transparentnost porabe javnih sredstev ter delovanje javnih institucij, ne pa pridobivanje podatkov o osumljencih in obdolženih ter o njihovih domnevno storjenih kaznivih ravnanjih, če te osebe niso bile pravnomočno obsojene. Dodatno izpostavlja, da so v sodnih sklepih in sodbah ter odločbah tožilstva povzeti podatki o očitkih iz kazenskih ovadb katerih posredovanje pomeni poseg v domnevo nedolžnosti in ustavne pravice do zasebnosti. Odločitev organa druge stopnje je po mnenju tožnika napačna tudi iz razloga, saj je z izpodbijano odločbo VDT RS naloženo, da med drugim posreduje tudi odločbe sodišč, torej dokumente, ki ne izvirajo iz njegovega dela in katerih sam ni izdal. Posredovanje podatkov kot se nahajajo v zahtevanih dokumentih tako po mnenju tožnika pomeni poseg v domnevo nedolžnosti posameznika in hkrati zagotovljene pravice do zasebnosti določene v Ustavi RS. Prav tako, pa so bili posamezni dokazi, ki izhajajo iz zahtevanih aktov pridobljeni na protipraven način, zaradi česar so bili iz postopkov tudi izločeni, saj so mu bile kršene ustavne pravice, kar je ugotovilo Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. I Ips 55384/2011 z dne 31. 5. 2018. Glede na dejstvo, da protipravno pridobljenih dokazov ni uporabilo niti sodišče, saj jih je kot nedovoljene izločilo, bi se z dovoljenim dostopom do teh dokumentov kršitve ustavnih pravic tožeče stranke nadaljevale.

11Tožnik tako meni, da je odločba organa prve stopnje pravilna in zakonita, medtem ko je IP v svoji odločbi napačno uporabil ZDIJZ, zaradi česar predlaga, da sodišče odločbo IP odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

12V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe in dodaja, da 4. člen ZDIJZ določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Zato ne drži, da VDT RS lahko posreduje prosilcem samo akte, ki jih sam izdela.

13Odgovor na tožbo je podala tudi 1. stranka z interesom, v katerem ponavlja razloge iz prvostopenjske odločbe in dodatno izpostavlja, da 21. člen ZDIJZ določa, da v primeru, če se prosilec v zadevi sklicuje na prevladujoč javni interes za razkritje v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ ali če predstojnik ali uradna oseba oceni, da je potrebno uporabiti to določbo, o zadevi, v kateri je zavezanec organ državnega tožilstva, odloči o tem Vlada RS in ne tožena stranka kot je to storila v obravnavani zadevi, zaradi česar je s svojo odločitvijo tožena stranka, ko je sama opravila test javnega interesa, prekoračila svoje pristojnosti, saj pri odločitvi ni upoštevala niti 13. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja, ki določa, da pri odločanju o zahtevi do informacije javnega značaja, ki se nanaša na predkazenski ali kazenski postopek, in v postopku v tem času odloča drug pristojni organ, organ odloči o njej na podlagi obrazloženega mnenja organa, ki v tem času odloča v (pred)kazenskem postopku.

14V nadaljevanju svojega odgovora dodatno izpostavlja, da je v sodni praksi sprejeto stališče, da sta lahko le javna varnost in javno zdravje razloga za uporabo izjeme iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, ne pa medijska odmevnost sama po sebi kot v obravnavanem primeru. Kot dodaten argument, da delni dostop ni mogoč, pa navede, da je prosilec zahteval podatke za točno določeno fizično osebo, ki jo je navedel z imenom in priimkom, zato se tudi s prikritjem njenih podatkov ne da prekriti njene prepoznavnosti.

15Po mnenju stranke z interesom Zakon o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) v 173. členu določa, da strokovni nadzor na delom okrožnih državnih tožilstev opravlja Vrhovno državno tožilstvo. Omejitev do dostopa do dokumentov državnega tožilstva pa določa 181. člena ZDT-1, ki dostop omejuje tudi za osumljenca in obdolženca, ki se s podatki iz spisa lahko seznanita načeloma šele po zastaranju kazenskega pregona ali po pravnomočnosti sodbe (ker pravnomočni sklep o zavrženju ovadbe ne učinkuje res iudicata).

K I. točki izreka:

16V predmetnem postopku tožnik vlaga tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca (IP) kot organa druge stopnje.

17Po prejemu odgovora na tožbo in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je treba tožbo zavreči kot prepozno.

18Rok za vložitev tožbe je določen v 28. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je tako treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Tožba se vloži pri pristojnem sodišču neposredno, pisno ali pa se mu pošlje po pošti; šteje se, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto (prvi in drugi odstavek 29. člena ZUS-1).

19Iz predloženega upravnega spisa in dokazil, ki jih je sodišče prejelo skupaj z odgovorom na tožbo, torej dokazila o vročitvi izpodbijane odločbe (sporočila o prispelem pismu) izhaja, da je bilo dne 3. 7. 2019 sporočilo o prispelem pismu puščeno v hišnem nabiralniku naslova tožnika ..., na katerem je bil naveden tudi pravni pouk, da lahko naslovnik pošiljko prevzame na pošti v roku 15 dni, pri čemer začne teči navedeni rok dne 4. 7. 2019 in hkrati opozorilo, da se, kolikor naslovnik pisma ne bo prevzel v navedenem 15 dnevnem roku, po 4. odstavku 87. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Naslovnik pisma na pošti ni prevzel, zaradi česar z dnem 18. 7. 2019, ko se je iztekel 15 dnevni rok za vročitev odločbe, šteje odločba Informacijskega pooblaščenca, št. 090-276/2018/6 z dne 2. 7. 2019, za vročeno.

20Zakonsko določen 30-dnevni rok za vložitev tožbe, na katerega je bila tožeča stranka opozorjena v pravnem pouku izpodbijane odločbe, pa se je iztekel v soboto 17. 8. 2019. Ker je to dan, ko sodišče ne dela, se rok za vložitev tožbe prenese na ponedeljek dne 19. 8. 2019. Tožeča stranka pa je, kot je razvidno iz sodnega spisa, tožbo vložila priporočeno po pošti šele 12. 9. 2019, kar pomeni, da je tožbo vložila po poteku zakonsko določenega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, kar je prepozno.

21Pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe je sodišče upoštevalo, da Zakon o sodiščih (ZS) v tretjem odstavku 83. člena določa, da v času sodnih počitnic¹ procesni roki (med katere spada tudi rok za vložitev tožbe v upravnem sporu) ne tečejo, razen v zadevah, ki so kot nujne opredeljene v drugem odstavku tega člena zakona. Drugi odstavek 83. člena ZS v 1. do 8. točki našteva zadeve, ki se po tem zakonu štejejo za nujne; v 9. točki pa določa, da so nujne tudi druge zadeve, za katere tako določa zakon. V konkretnem primeru je relevanten Zakon o informacijskem pooblaščencu (ZInfP), na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, in ki v četrtem odstavku 10. člena določa, da so postopki v upravnem sporu zoper odločbo ali sklep, ki ju izda informacijski pooblaščenec, po tem zakonu nujni in prednostni. Navedeno pomeni, da je obravnavana zadeva nujna v smislu 9. točke drugega odstavka 83. člena ZS, zaradi česar je rok za vložitev tožbe v tem upravnem sporu tekel tudi v času sodnih počitnic (enako stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 667/2007).

22Ker se je v konkretnem primeru rok za vložitev tožbe iztekel pred vložitvijo tožbe, je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo, kar pomeni, da tožbe ni mogoče obravnavati po vsebini.

23Sodišče še dodaja, da v upravnem sporu sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da za njeno vsebinsko obravnavo niso izpolnjene procesne predpostavke (36. člen ZUS-1). Navedeno pomeni, da mora sodišče po uradni dolžnosti najprej paziti na obstoj procesnih predpostavk za tožbo. Če tega ne stori in ne odloči po 37. členu tega zakona, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi in drugim strankam (prvi odstavek 38. člena). Načeloma je vročanje tožbe predvideno po predhodni ugotovitvi, da za njeno obravnavo ni procesnih ovir. Ker pa lahko sodišče obstoj procesne predpostavke pravočasnosti tožbe preveri šele po prejemu upravnih spisov organa (kjer se nahaja povratnica), je v konkretnem primeru sodišče, na podlagi določbe prvega odstavka 38. člena ZUS-1 in 279. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vročilo tožbo toženi stranki v odgovor hkrati s pozivom na predložitev upravnih spisov in dovolilo vstop strank z interesom, s čimer je bil med strankami vzpostavljen spor in hkrati tudi vzpostavljena konradiktornost postopka.²

24Po prejemu odgovorov na tožbo tožene stranke in 1. stranke z interesom sodišče ugotavlja, da iz navedb tožeče stranke v tožbi ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (sporočilo o prispelem pismu) prepozna. Navedeno je tako nesporno in neprerekano procesno dejansko stanje. Očitno napačno štetje rokov torej izhaja iz zmotnega sklepanja tožeče stranke in ne iz kakšnega drugega dejstva (npr. napake pri vročanju). Taka napaka pri sklepanju glede teka rokov bremeni tožečo stranko. Drugače bi bilo lahko le v primeru, če bi pri vročanju nastala nepravilnost, vendar tega tožeča stranka nikjer ne uveljavlja. Sodišče je v spisovnem gradivu upravnega spisa in sodnega spisa tudi preverilo naslov tožnika. Tako iz vložene tožbe v predmetnem postopku in priglasitve udeležbe v postopku pred organom II. stopnje izhaja, da je tožnik kot naslov za vročanje navedel ..., kjer je bilo tudi puščeno sporočilo o prispelem pismu IP in kjer je bilo po poteku 15 dnevnega roka, vloženo pisanje v hišni nabiralnik naslovnika. Sodišče je po uradni dolžnosti dolžno paziti na obstoj procesnih predpostavk ves čas postopka, zaradi česar je iz zgoraj navedenih razlogov odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

K II. točki izreka:

25Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže ali zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Sodne počitnice trajajo od 15. julija do 15. avgusta.
² Tako Vrhovno sodišče RS npr. v sklepu I Up 61/2015 z dne 30. 3. 2016.