11. člen ZInfP

Zdi se, da je tožena stranka DUTB v konkretnem primeru štela za poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, vendar za to ni podala nobene utemeljitve v smislu, da DUTB ne izpolnjuje kriterijev, ki opredeljujejo pravno osebo javnega prava, ali da nima javnega pooblastila na podlagi zakona. Šele, ko Informacijski pooblaščenec, ki je specializiran in avtonomen organ za področje uresničevanja ustavne pravice do dostopa do informacije javnega značaja, ugotovi in utemelji, da ne gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ, pride v poštev, če so izpolnjeni zakonski pogoji, določilo 1.a člena ZDIJZ, ki kot zavezance opredeljuje tudi določene poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Opredelitvi informacije javnega značaja, če gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ ali pa če gre za zavezanca po 1.a. členu ZDIJZ se namreč razlikujeta, pomembno pa se razlikuje tudi ureditev izjem glede dostopa do informacije javnega značaja v odvisnosti od tega, za katero vrsto od omenjenih dveh vrst zavezanca gre. Izjeme oziroma pogoji za dostop do informacije javnega značaja, ko gre za porabo javnih sredstev iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ugodnejši za prosilc

S tem, ko je toženka v postopek vključila AJPES, ga pozivala in pridobila odgovor, na katerega je oprla izpodbijano odločbo, tožniku pa ni omogočila pravice do izjave, je po presoji sodišča kršila 9. člen ZUP. Toženka bi morala za vsakega od prekritih podatkov obrazložiti, zakaj bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti AJPES.

V obravnavani zadevi je bila kršena pravica tožeče stranke, da se izjavi o ugotovitvah izvedenega ogleda „in camera“ po 11. členu ZInfP, posledično pa je tožena stranka tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Tožena stranka se v odločbi sklicuje na 3. odstavek 255. člena ZUP, čisto na koncu odločbe pa pravi, da je organ odločil na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP, kar izključuje odločanje po 3. odstavku 255. člena ZUP. S tem, ko je organ v izreku odločbe zavrnil pritožbo, je dejansko odločal na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP in ne na podlagi 3. odstavka 255. člena ZUP. Vse to so takšne napake v odločanju tožene stranke, da se odločbe ne da preizkusiti in gre za bistveno kršitev določb postopka. Določbe 10., 11. in 12. člena ZInfP zgolj preprečujejo, da bi se prosilec v določenih okoliščinah seznanil z zahtevanimi dokumenti; če pa je v zadevi sporno, ali je imel tožnik pooblastilo svoje žene za zastopanje in dostop do zdravstvene dokumentacije in če je odprto vprašanje sposobnosti stranke zastopati lastne koristi in interese, kar očitno velja v konkretnem primeru, bi morala tožena stranka ta sporna dejstva na podlagi 8. člena ZUP razčistiti pred izdajo odločbe in ne bi smela enostransko upoštevati samo določenih dokazov, ne da bi v dokazno oceno vključila tudi argumente in dokaze, ki jih je uveljavljal tožnik.

Tožena stranka po oceni sodišča ni izkazala, da nikakor ni mogla vedeti, da tožnika zastopa pooblaščena odvetniška družba. Po določilu 62. člena ZUP mora organ upravni postopek voditi v slovenskem jeziku, kar pomeni, da bi tožena stranka lahko - če se je odločila, da bo sama prevedla poziv - skladno z načelom iz 7. člena ZUP tožniku poslala poziv v slovenščini in angleščini, ne pa samo v angleščini. Določilo 11. člena ZInfP ne določa, da tožena stranka lahko opravi procesno dejanje v zvezi s pregledom dokumentacije prizadete stranke, da bi ugotovila, ali gre za poslovne skrivnosti, brez prisotnosti te stranke, ki je upravičenka do predmetne poslovne informacije, ampak to določilo pomeni, da tožena stranka lahko opravi določena procesna dejanja, na primer v zvezi s pregledom poslovne dokumentacije določene prizadete stranke, brez prisotnosti drugih strank zaradi tega, da bi se preprečil dostop do te informacije drugim strankam, pri čemer mora biti tovrstna procesna omejitev tudi potrebna, ker predmetno določilo to zahteva.