68. člen ZJU-B

Tožnica ni nadomeščala C. C., saj je slednja, preden je dne 1. 8. 2021 prišlo do mirovanja njenih pravic iz delovnega razmerja opravljala delo vodje sektorja, tožnica pa je opravljala delovne naloge na področju prenosa stanovanj in stanovanjske problematike, potreba po opravljanju teh nalog pa je bila trajne narave. Ker je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 2. točki prvega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih fiktiven, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na podlagi 56. člena ZDR-1 prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi v nedoločen čas.

Pri presoji, ali je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zgolj navidezen, je treba ugotoviti, če je objektivni razlog iz 54. člena ZDR‑1 oziroma 68. člena ZJU dejansko podan in če upravičuje sklenitev takšnega delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati zakonitost razlogov za sklenitev vseh štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je delovno razmerje že od začetka nezakonito sklenjeno za določen čas ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Tudi presoja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je pogojena z zakonitostjo predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Če je do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas prišlo že na podlagi ene od predhodnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, takšno delovno razmerje z iztekom zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehalo. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo za

Tožnikovo delovno razmerje je nastalo na podlagi oziroma v posledici imenovanja s strani pristojnega organa, ki ga je imenoval na položaj. Tudi obstoj delovnega razmerja je bil vezan na obstoj mandata glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, čas trajanja mandata. Prenehanje delovnega razmerja je v primeru predčasne razrešitve po petem odstavku 83. člena ZJU izrecno predvideno v osmem odstavku 83. člena ZJU. Sprejem odločbe o razrešitvi je tako hkrati pomenil tudi prenehanje delovnega razmerja, ker je s predčasno razrešitvijo prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (79. člen ZDR-1). Ker torej odločba tožene stranke o razrešitvi tožnika s položaja temelji na petem odstavku 83. člena ZJU, mu je skladno z osmim odstavkom istega člena s prenehanjem položaja prenehala tudi pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni dokazala, da bi bilo tožničino delo novinarke poročevalke v C. centru vezano na časovno omejen radijski program ali poseben časovno omejen projekt, vezan na izvajanje njene javne službe. Tožnica je namreč na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas opravljala redno novinarsko delo. Toženka je skladno z ZRTVS-1 dolžna zagotavljati radijske in televizijske programe za italijansko narodno skupnost. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pogodba z Uradom ne predstavlja pogodbe o zagotavljanju radijskih in televizijskih programov za italijansko narodno skupnost, kot skupni projekt toženke in Republike Slovenije, pač pa zgolj pogodbo o sofinanciranju teh programov, ki jih je toženka (tudi sicer) dolžna zagotavljati kot javno službo na podlagi ZRTVS-1. Pritožba neutemeljeno navaja, da je potreba po dodatnem delu odvisna od tovrstnih pogodb, ter da je bila tožnici iz tega razloga ponujena pogodba o zaposlitvi za določen čas do konca financiranja, saj način financiranja ne vpliva na zaključek o obstoju projektnega dela, prav tako pa potreba po dodatnem delu, zaradi večjega obsega programa, ne predstavlja projektn

Da ne gre za projektno zaposlitev, izhaja tudi iz dokazne ocene v obrazložitvi, kjer je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da gre za povečan obseg dela. A. je namreč trajna naloga toženke, ukrepi, ki se v okviru tega izvajajo, pa se glede na obseg in vsebino spreminjajo. Kljub temu, da je izvajanje programa A. trajna naloga, se z vsakokratnim odlokom definira, katere ukrepe se bo v posameznem obdobju izvajalo, kakšna višina sredstev bo za to namenjena in kakšne bodo vsebine ukrepov. Tako se morajo z vsakim odlokom in programom A. vzpostaviti novi ukrepi in na novo pripraviti vse potrebno za izvajanje ukrepov, prav zaradi vzpostavitve izvajanja novih ukrepov pa prihaja do začasno povečanega obsega dela.

Tožnik je bil seznanjen s svojimi delovnopravnimi obveznostmi v zvezi z oddajo poročil o delu na domu in evidencah delovnega časa, pa poročil ni oddal in prav tako ni predložil evidence delovnega časa. S tem je kršil obveznosti iz delovnega razmerja iz 33. in 34. člena ZDR-1 (ter 94. člena ZJU), saj svojega dela ni opravil vestno, v skladu z organizacijo dela pri toženi stranki in v skladu z jasnimi navodili delodajalca, kljub temu, da je bil večkrat opozorjen na navedene obveznosti.

Kot je iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta jo pravdni stranki sklenili iz razloga začasno povečanega obsega dela. Gre za razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, pri čemer je za presojo zakonitosti zaposlovanja za določen čas bistveno, kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, ali je bil ta razlog podan. Toženka kot delodajalec ne more uspeti z dokazovanjem katerega drugega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da ni prekoračila zakonske omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas (drugi odstavek 55. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje zahtevku ni ugodilo, ker bi bila zakonska omejitev prekoračena, ampak ker toženka zakonsko določenega razloga iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni dokazala oziroma ga ni imela. Imela je trajno potrebo po delu in ni šlo za začasno povečan obseg dela na delovnem mestu Tehnični delavec IV (I).

Tožena stranka ni dokazala obstoja razloga, ki je bil naveden kot razlog za sklenitev tretje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 27. 8. 2018, in sicer nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke D.D.

Ne drži, da je v predmetni zadevi tožnica v primeru nadomeščanja vodje izmene opravljala delo drugega delovnega mesta. V tej zadevi je bistveno, da je bilo nadomeščanje vodje izmene ena izmed nalog njenega delovnega mesta. Po prvem odstavku 43. člena ZDR-1, ki se na podlagi 5. člena ZJU uporablja tudi za javne uslužbence, mora delodajalec delavcu zagotoviti delo, za katerega sta se dogovorila s pogodbo o zaposlitvi. Tožničino zatrjevanje, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da je vsak delavec dolžan delati vsa opravila po odredbi nadrejenega oziroma da lahko vsak delavec nadomešča vsakogar, je glede na to očitno neutemeljeno.

V primeru opravljanja usposabljanja kandidatov za policiste za varovanje zunanje meje Evropske unije se to usposabljanje v skladu s tedaj veljavnim Pravilnikom všteva v napredovalno obdobje in se to obdobje ne more enačiti z inštitutom pripravništva.

Zmotno je stališče tožnika, da sodna razveza oziroma prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča ne pride v poštev v primeru transformacije nezakonito sklenjene pogodbe za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Objektivna nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja je sama po sebi zadosten razlog za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Zlasti glede na te (objektivne) okoliščine se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da obstajajo okoliščine in interesi, zaradi katerih tožnik delovnega razmerja pri toženi stranki ne bi mogel več nadaljevati.

Tožnica je s toženo stranko sklenila še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 6. 2015, in sicer za čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, kar pomeni, da je upravičena do dodatka na osnovno plačo po tretjem odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas projektnega dela. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnica v letu 2017 s pravnomočno sodbo uspela s transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, kot je materialnopravno zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Odločilno je, da tožnici 20 % dodatek na osnovno plačo pripada, ker je sklenila in opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, po kateri ji ta dodatek pripada.

O projektu in posledično o projektnem delu je mogoče govoriti, če je rezultat projekta nekaj novega - produkt ali storitev, če so viri projekta posebej predvideni in omejeni ter povezani s tveganjem in če ima projekt tudi predviden svoj zaključek. Različne potrebe po delu javnih uslužbencev v okviru razpoložljivih proračunskih sredstev, s katerimi je tožena stranka utemeljevala sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, nikakor niso mogle predstavljati samostojnega projekta v smislu navedenih elementov splošne opredelitve projekta in projektnega dela. Tožnica v času sklenjenih pogodb o zaposlitvi ni delala na nobenem posebej organiziranem projektu, katerega zaključek bi bil izrecno predviden. Navedeno pomeni, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas na podlagi določb 56. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 68. člena ZJU prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pri odločanju o sodnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 ni odločilna samo delavčeva želja po prenehanju delovnega razmerja oziroma želja po nadaljevanju, temveč je lahko pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi. Ta se lahko

Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena za opravljanje javnih del, ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V podobni zadevi je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da se v primeru, če razlog za sklenitev pogodbe ni podan (tudi, če je sklenjena za izvajanje javnih del - po 9. alineji prvega odstavka 52. člena ZDR), v skladu s 54. členom ZDR šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Institut sodne razveze po 118. členu ZDR-1 se lahko uporabi tudi v sporu o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Glede na drugo točko prvega odstavka 68. člena ZJU je eden izmed razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi nadomeščanje začasno odsotnega javnega uslužbenca. Ta razlog mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas jasno in določno opredeljen, pri tem pa je bistveno, da ni navidezen. Nadomestni delavec mora odsotnega delavca tudi dejansko nadomestiti in izvrševati naloge iz opisa njegovega delovnega mesta. Pri tem pa ni nujno, da odsotnega delavca nadomesti prav na vseh nalogah, ki jih je ta opravljal pred odhodom, temveč da te naloge spadajo med naloge delovnega mesta, na katerem nadomešča drugega delavca. Dejstvo, da je opravljal predvsem manj zahtevna dela, ni bistveno, saj se od delavca, ki je pričel z delom na novem delovnem mestu ne pričakuje, da bo že od vsega začetka opravljal tudi zahtevnejša opravila, predvsem upoštevajoč dejstvo, da je bil na tem delovnem mestu zaposlen zelo kratko obdobje. Pomembno je le, da te naloge - četudi so lažje - spadajo v delokrog odsotnega delavca.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo, za katero je tožnica sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni projektno delo. Ugotovilo je, da je bil razlog, da so se pogodbe o zaposlitvi sklepale za določen čas, v tem, da je bil čas financiranja časovno omejen, časovna omejitev vira financiranja določenega dela pa ni odločilen kriterij za zaključek, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela, da je delo npr. vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, in se samostojno začne in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo. Po stališču pritožbenega sodišča predstavlja projektno delo določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom, ko je projektno delo torej končano. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo tožnice na projektu "C." ni imelo teh značilnosti. Tožnica je izvajala kontrolo projektov kohezijske politike in je kontrolirala različne projekte, kontrolirala je tudi plače tehnične pomoči za zaposlene na ministrstvu. Na podlagi n

Časovna omejitev vira financiranja določenega dela ni odločilen kriterij, na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zaključiti, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Projektno delo predstavlja določeno vsebinsko celoto z določljivim začetkom in zaključkom (ki pomeni tudi končanje tega dela). V postopku pa je bilo ugotovljeno, da delo tožnice na projektu ni imelo teh značilnosti, saj je bila tožnica zaposlena v kadrovski službi tožene stranke, pri čemer je svoje delo občasno opravljala tudi za vse zaposlene. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da delo programskega obdobja ni bilo končano niti do konca leta 2015, temveč se je nadaljevalo tudi v letu 2016, pri čemer ta dela zdaj opravljajo drugi javni uslužbenci, ki so bili zaposleni za novo programsko obdobje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dela tožnice ni m

Tožnica je po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 7. 5. 2015 nadomeščala javno uslužbenko na delovnem mestu (višji pravosodni svetovalec). Pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi 2. točke prvega odstavka 68. člena ZJU gre za nadomeščanje individualno določene javne uslužbenke. Z nadomeščanjem začasno odsotne javne uslužbenke je tožena stranka nadomestila izpad del na delovnem mestu, za katero je začasno odsotna javna uslužbenka sklenila pogodbo o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi za določen čas je sicer določeno, da se sklepa za čas od 11. 7. 2015 do 26. 3. 2016, vendar se takšno obdobje veže na dejanski obstoj in trajanje razloga - začasne odsotnosti javne uslužbenke. Slednja je z imenovanjem na mesto okrajne državne tožilke dne 15. 9. 2015 izgubila status javne uslužbenke. Ker s tem dnem ni bila več zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu višjega pravosodnega svetovalca in ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, je tožnica dejansko ni mogla več nadomeščati, s tem je odpadla podlaga tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnica je po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadaljevala z delom na delovnem mestu višjega

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je delo, ki ga je opravljala tožnica na podlagi pogodb o zaposlitvi (pregledovanje in potrjevanje zahtevkov za povračilo EU sredstev), opravljalo v vseh obdobjih, ko je tožena stranka ta evropska sredstva prejemala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je delo, ki ga je tožnica opravljala, predstavljalo stalno delo in ne delo po projektu, zato je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku.