35. člen ZJU-B

Vodenje disciplinskega postopka se zaključi s sprejemom odločitve Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Enotno stališče sodne prakse, ki temelji na pravnem pravilu, da je zoper (disciplinsko) odločbo možna pritožba, ki jo ureja 24. člen ZJU, je, da se vodenje disciplinskega postopka konča v primeru pritožbe s sprejemom odločitve organa druge stopnje. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred Komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika, oziroma od njega imenovane disciplinske komisije, o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, tako stališče pa ni v neskladju z določbo 129. člena ZJU, po kateri vodi disciplinski postopek predstojnik oziroma od njega imenovana komisija. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1.

V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.

Sestava komisije za pritožbe ni bila možna iz zaposlenih pri Zagovorniku, zato je predstojnik organa z imenovanjem komisije iz drugih državnih organov postopal pravilno in tudi ustavnopravnoskladno. Obseg pristojnosti komisije za pritožbe iz delovnega razmerja je določen v 35. členu ZJU, zato ni mogoče očitati, da bi morala komisija za pritožbe opraviti tudi presojo Akta o sistemizaciji delovnih mest pri organu (v smislu tožbenega očitka diskriminacije), še zlasti, ker je sprejem tovrstnih aktov avtonomna odločitev delodajalca, ker je v njegovi pristojnosti, da si organizira delovni proces. Zato se ni možno v tem upravnem sporu spuščati v vprašanje, ali so bili podani razlogi za določitev tega pogoja ali ne, kot tudi, da je iz postopka izostala analiza potrebnosti takega pogoja za razpisano delovno mesto.

Tožnik je tožbo vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 2. odstavka 35. člena ZJU. Ker procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene, je tožba pravilno zavržena.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke bistvenega pomena, da se sklene za enako delovno mesto, kot ga je zasedala začasno odsotna delavka. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto svetovalec v pravni službi, torej za drugo delovno mesto, kot je delovno mesto javnih uslužbenk, ki jih je nadomeščala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito in se šteje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

Morebitno pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega sklepa o premestitvi lahko sanira tudi drugostopenjski organ (delodajalec), ki je v skladu s 35. členom ZJU Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja. Sklep predstojnika o premestitvi in sklep Komisije kot celota predstavljata odločitev delodajalca o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Komisija mora pri odločanju , kar pomeni, da Komisija pri zagotavljanju standarda zadostne obrazložitve ob presoji pritožbe javnega uslužbenca zoper prvostopenjski sklep poleg določbe 24. člena ZJU upoštevati tudi določbo 214. člena ZUP, iz katere izhaja, kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe. Premestitev tožnika je zakonita, saj je prišlo do premestitve zaradi projekta, v katerem so imeli vodje nalogo, da pregledajo, koliko imajo neoperativnih delovnih mest in kje je mogoča racionalizacija, učinkovitejše in smotrnejše delo organa pa je s premestitvijo tožnika dejansko izkazano.

ZJU ureja postopek za uveljavljanje neveljavnosti posamičnega akta delodajalca. Delavec tako lahko na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU v povezavi s prvim odstavkom 25. člena ZJU zoper sklepe delodajalca o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja vloži pritožbo v roku 8 dni od vročitve sklepa, o kateri odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 35. člena ZJU), ker ima v nadaljevanju možnost sodnega varstva v 30 dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepe komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Prav tako javnemu uslužbencu ZJU v 74. in 75. členu daje možnost vložitve predloga za razveljavitev sklepa delodajalca, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca. O predlogu odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 76. člena ZJU), pri čemer se sklepi o razveljavitvi lahko izdajo v 3 letih od izdaje odločbe ali sklepa (prvi odstavek 77. člena ZJU). Neveljavnost posamičnih aktov delodajalca je urejena v ZJU, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2008 (o prevedbi plače v nov plačni sistem) na po

Tožnik je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, čeprav tožbe ni umaknil takoj, ko je izvedel za odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Zaradi tega toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnik iz tega razloga ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Tožena stranka se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sklep opr. št. I Cp 2158/2004, v katerem je bilo zavzeto stališče, da mora tožnik, če želi uspešno terjati povrnitev pravdnih stroškov, ob umiku tožbe izrecno navesti, da jo umika zato, ker je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Iz tožnikovega umika tožbe namreč jasno izhaja, da je tožbo umaknil zato, ker je Komisija za pritožbe njegovima pritožbama zoper odločitve tožene stranke ugodila (podobno sklep opr. št. Cp 1447/2007). Drugačna situacija je bila tudi v zadevi opr. št. Pdp 2041/2003, saj je iz navedenega sklepa razvidno, da je tožnik tožbo umaknil šele na poravnalnem naroku, čeprav je tožena stranka njegov zahtevek izpolnila pred tem narokom, za kar je tožnik vedel.

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Tožnik je preko svojega pooblaščenca pravočasno vložil pritožbo zoper sklep o izredni odpovedi. Komisija kot drugostopenjski organ ni odločila o tožnikovi pritožbi v 30-dnevnem roku, zato je tožnik zaradi molka organa vložil tožbo, v kateri zahteva, da se sklep o izredni odpovedi kot nezakonit razveljavi. Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa v zakonsko določenem roku. Do dneva vložitve tožbe ni bil obveščen o tem, da je komisija o pritožbi že odločala. Zato je treba njegovo tožbo šteti za pravočasno.

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Ker znaša razdalja od avtobusne postaje do delovnega mesta tožeče stranke več kot dva kilometra, je tožeča stranka upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi prvega odstavka 168. člena ZUJF (po katerem zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra).

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Ker znaša razdalja od avtobusne postaje do tožničinega delovnega mesta več kot dva kilometra, je tožnica upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi prvega odstavka 168. člena ZUJF (po katerem zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra).

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Ker znaša razdalja od avtobusne postaje do delovnega mesta tožeče stranke več kot dva kilometra, je tožeča stranka upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi prvega odstavka 168. člena ZUJF (po katerem zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra).

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Ker znaša razdalja od avtobusne postaje do tožnikovega delovnega mesta več kot dva kilometra, je tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi prvega odstavka 168. člena ZUJF (po katerem zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra).

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku, ampak je odločila po izteku zakonskega roka. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe, to je vložitev tožbe zaradi molka organa ter vložitev tožbe v 30 dneh od vročitve delavčevega sklepa komisije.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o vrnitvi v prejšnje stanje glede postopka izredne odpovedi, je revizija dovoljena. Stališče oziroma pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi med delavcem in delodajalcem pri urejanju delovnopravnega razmerja. Pritožba, ki jo je zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnik pravilno vložil pri toženi stranki, je glede na smiselno upoštevanje tretjega odstavka 24. člena in prvega odstavka 25. člena ZJU pravočasna, če jo je tožnik vložil v roku 8 dni od seznanitve s tem, da je zaradi upoštevanja pravnega pouka tožene stranke napačno uveljavljal direktno sodno varstvo namesto notranjega varstva pri delodajalcu.

Pristojni organ delodajalca mora javnemu uslužbencu v državnem organu in upravi lokalne skupnosti podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v petnajstih dneh od seznanitve z razlogi za izredno odpoved. Nadaljnji postopek na podlagi pritožbe zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZJU ne vpliva na rok za izredno odpoved iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Tudi če je izredna odpoved lahko realizirana šele na podlagi odločitve pristojne komisije o zavrnitvi pritožbe delavca zoper odločitev predstojnika organa delodajalca o izredni odpovedi, se šteje, da je bila podana pravočasno, če jo je predstojnik podal znotraj petnajstdnevnega subjektivnega roka (ob pogoju, da je bila sicer podana v zakonskem objektivnem roku).