69. člen ZJU-B

Tožnikovo delovno razmerje je nastalo na podlagi oziroma v posledici imenovanja s strani pristojnega organa, ki ga je imenoval na položaj. Tudi obstoj delovnega razmerja je bil vezan na obstoj mandata glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, čas trajanja mandata. Prenehanje delovnega razmerja je v primeru predčasne razrešitve po petem odstavku 83. člena ZJU izrecno predvideno v osmem odstavku 83. člena ZJU. Sprejem odločbe o razrešitvi je tako hkrati pomenil tudi prenehanje delovnega razmerja, ker je s predčasno razrešitvijo prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (79. člen ZDR-1). Ker torej odločba tožene stranke o razrešitvi tožnika s položaja temelji na petem odstavku 83. člena ZJU, mu je skladno z osmim odstavkom istega člena s prenehanjem položaja prenehala tudi pogodba o zaposlitvi.

Tožnik je bil seznanjen s svojimi delovnopravnimi obveznostmi v zvezi z oddajo poročil o delu na domu in evidencah delovnega časa, pa poročil ni oddal in prav tako ni predložil evidence delovnega časa. S tem je kršil obveznosti iz delovnega razmerja iz 33. in 34. člena ZDR-1 (ter 94. člena ZJU), saj svojega dela ni opravil vestno, v skladu z organizacijo dela pri toženi stranki in v skladu z jasnimi navodili delodajalca, kljub temu, da je bil večkrat opozorjen na navedene obveznosti.

Tožnica je po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 7. 5. 2015 nadomeščala javno uslužbenko na delovnem mestu (višji pravosodni svetovalec). Pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi 2. točke prvega odstavka 68. člena ZJU gre za nadomeščanje individualno določene javne uslužbenke. Z nadomeščanjem začasno odsotne javne uslužbenke je tožena stranka nadomestila izpad del na delovnem mestu, za katero je začasno odsotna javna uslužbenka sklenila pogodbo o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi za določen čas je sicer določeno, da se sklepa za čas od 11. 7. 2015 do 26. 3. 2016, vendar se takšno obdobje veže na dejanski obstoj in trajanje razloga - začasne odsotnosti javne uslužbenke. Slednja je z imenovanjem na mesto okrajne državne tožilke dne 15. 9. 2015 izgubila status javne uslužbenke. Ker s tem dnem ni bila več zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu višjega pravosodnega svetovalca in ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, je tožnica dejansko ni mogla več nadomeščati, s tem je odpadla podlaga tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnica je po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadaljevala z delom na delovnem mestu višjega

Tožnica pri toženi stranki ni opravljala projektnega dela, ampak je v okviru tehnične pomoči kontrolirala porabo oziroma upravičenost porabe denarnih sredstev sklada. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica opravljala naloge, ki niso stalne, in so se samostojno začele in končale s posameznim projektom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožena stranka sklenila s tožnico, sklenjena nezakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za neodločen čas.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Zatrjeval je, da je ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljal enaka dela, ter da pri tehnični pomoči ne gre za začasno, temveč za stalno potrebo po delu. Delo, ki ga je opravljal tožnik, ni bilo projektno, temveč je šlo za stalno delovno nalogo tožene stranke. Tožena stranka je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi presegla časovno omejitev iz četrtega odstavka 55. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Tehnične pomoči ni mogoče opredeliti kot projekt z omejenim časom trajanja, temveč gre v resnici za opravila stalne narave, ki so bila potrebna v vseh zaporedoma si sledečih obdobjih izvajanja operativnih programov in se še vedno izvajajo.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne. Ker tega ni storila, sklenitev obravnavanih pogodb za določen čas ni bila zakonita (56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU), saj naloge tehnične pomoči niso del projekta oziroma, ob zaključku projekta niso prenehale.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne. Ker tega tudi po presoji pritožbenega sodišča ni storila, sklenitev obravnavanih pogodb za določen čas ni bila zakonita (56. člena ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU).

Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožnik opravljal naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Ker tega ni uspela dokazati, ni bil podan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ( 56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da delavec ne more imeti hkrati dve delovni razmerji za poln delovni čas pri dveh delodajalcih, vendar pa zaradi tega ne bi smelo odločiti, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, temveč bi to dejstvo moralo upoštevati pri svoji odločitvi tako, da tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ne bi priznalo delovne dobe oziroma tudi nadomestila plače, glede na to, da tožnik sam navaja, da ima v času zaposlitve pri drugem delodajalcu enako plačo kot prej pri toženi stranki.

Sodišče bi moralo utemeljenost zahtevka za transformacijo presojati neodvisno od tožnikovega ponovno vzpostavljenega delovnega razmerja s toženko, nato pa šele (v primeru utemeljenosti zahtevka za transformacijo) tožniku prepustiti izbiro, ali bo uveljavljal nadaljevanje delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu višjega svetovalca, ali pa bo (če bo v tem sporu sploh uspel) uveljavljal delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu podsekretar.

Tožnica je opravljala isto delo več kot dve leti, pri čemer je šlo za projektno delo le v manjšem delu cca. 20 %, saj je tožnica večino časa opravljala redno delo, to je v 80 %, in to ves čas zaposlitve od 1. 10. 2011 do 29. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodbe o zaposlitvi niso bile sklenjene za čas trajanja projekta, tožnica pa je večino dela delala na rednem delu v višini 80 %. Zato je pravilno zaključilo, da so bile tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito in je prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v nedoločen čas.

Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU). Tožena stranka tožnice še ni imenovala v noben naziv, zato sodišče še ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 20/2010). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnica imenuje v naziv, je storilo absolutno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi projektnega dela se lahko sklene za več kot dve leti le, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V kolikor pogodba za določen čas ni sklenjena za ves čas trajanja projekta in je sklenjena za več kot dve leti, to pomeni, da je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri presoji zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas (povečan obseg dela, projektno delo) bistveno, da je delo tisto, ki je časovno omejeno, oziroma da je omejen projekt, ki se izvaja, ne pa način financiranja. Da bi lahko zaključili, da je tožnica opravljala dela na projektu, bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Navedenega pa tožena stranka ni dokazala. Delo tožnice pri toženi stranki ni bilo časovno omejeno in tudi ni šlo za povečan obseg dela. Tožnica strokovnih nalog ni opravljala v okviru projekta, zato razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bil podan in se šteje, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o z

Upoštevaje zakonsko dikcijo (to je 68. člen ZJU in 53. člen ZDR) se pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela lahko sklene za več kot 2 leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakoniti razlog za sklenitev. V tem individualnem delovnem sporu je bila pogodba o zaposlitvi s tožnikom sklenjena za več kot 2 leti, vendar ne za ves čas trajanja projekta. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za tehnično pomoč bilo zaposleno večje število ljudi, med katerimi je bil tudi tožnik, nato pa zaključilo, da tehnična pomoč ne pomeni, da zaposlitev na tehnični pomoči traja ves čas izvajanja projekta. Na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje to ugotovilo, ni mogoče preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je bil osnovni projekt razdeljen na posamezne samostojne in časovno krajše projekte v okviru osnovnega projekta in ali je med te samostojne projekte spadala tudi tehnična pomoč. Če bo ugotovilo, da je bila tehnična pomoč, na kateri je delal

Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je obstajal zakonit razlog za sklenitev, to je nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke. Obstajal je tudi zakonit razlog za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje treh mesecev (to je začasno povečan obseg dela). Zato tožbeni zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja in da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, ni utemeljen.

Upoštevaje zakonsko dikcijo, se pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela lahko sklene za več kot dve leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakonit razlog za sklenitev.

VS RS je v sodni praksi že zavzelo stališče, da je možno v primerih, kadar delodajalec določeno delo projektno organizira, v času trajanja projekta sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar ne nujno in samo za ves čas trajanja projekta, temveč lahko tudi za krajši čas. Koliko zaposlitev za določen čas in kakšno obdobje je potrebno, je odvisno od dejanskih potreb delodajalca. Tudi v primeru še vedno obstoječe potrebe po določenem delu, ne gre za avtomatično oziroma za „upravičeno podaljšanje“ obstoječe pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temveč dejansko za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Trajanje oziroma podaljšanje projekta ne pomeni avtomatično tudi podaljšanja oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, temveč je potrebno razpisati ali objaviti prosto delovno mesto in delodajalec lahko prosto izbira, koga bo izbral.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke, zato ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja v nedoločen čas, pač pa je tožnici lahko delovno razmerje trajalo do dejanske vrnitve odsotne javne uslužbenke.

Pogodba je bila sklenjena za določen čas zakonito, ni se spremenila v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čas za katerega je bila sklenjena, pa je potekel 31. 12. 2010. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 77. člena ZDR). Ker čas trajanja pogodbe ni bil vezan neposredno in izključno na trajanje projekta - in to tudi ni bilo nujno – podaljšanje projekta ne more vplivati na podaljšanje časa, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas (ne pa direktno do prenehanja ali dokončanja projekta), preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (prvi odstavek 77. člena ZDR). Tožena stranka ni bila dolžna skleniti s tožnikom delovno razmerje za nedoločen čas oziroma za čas do dokončanja projekta. Trajanje projekta namreč ne more vplivati na podaljšanje časa, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Od delodajalca ni mogoče zahtevati, da v primeru, ko je njegov delavec odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo (bolezen), opredeli trajanje delovnega razmerja za določen čas na način, kot je opredeljen v členu 69/8 ZJU. Prav tako niti ZJU niti ZDR ne določata, da bi moralo biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, sklenjeni iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavca, poimensko navedeno, katerega začasno odsotnega delavca se nadomešča. Tožnica je ostala na delu tudi po poteku časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, kar je zadosten razlog za ugotovitev, da se je pogodba o zaposlitvi za določen čas transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Na ugotovitev, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas, nima nikakršnega vpliva okoliščina, da je tožnica kasneje sklenila s toženo stranko še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas.