34. člen ZJU-B

Vodenje disciplinskega postopka se zaključi s sprejemom odločitve Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Enotno stališče sodne prakse, ki temelji na pravnem pravilu, da je zoper (disciplinsko) odločbo možna pritožba, ki jo ureja 24. člen ZJU, je, da se vodenje disciplinskega postopka konča v primeru pritožbe s sprejemom odločitve organa druge stopnje. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred Komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika, oziroma od njega imenovane disciplinske komisije, o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, tako stališče pa ni v neskladju z določbo 129. člena ZJU, po kateri vodi disciplinski postopek predstojnik oziroma od njega imenovana komisija. Ni mogoče slediti stališču, da postopek pred komisijo za pritožbe, ki odloča o pritožbi zoper odločitev predstojnika o disciplinski odgovornosti, ni del disciplinskega postopka, temveč povsem samostojen in od disciplinskega postopka ločen postopek.

Toženec se je pogodbah o osnovnem in specialističnem izobraževanju in usposabljanju zavezal določen čas ostati v delovnem razmerju pri ministrstvu B. (in ne katerem koli drugemu ministrstvu). Delodajalec v državnem organu je sicer res Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ZJU), vendar pa pravice in dolžnosti delodajalca v državnem organu izvršuje predstojnik (prvi odstavek 4. člena ZJU) oziroma z njegove strani pooblaščena oseba (34. člen ZJU). Toženec ni zatrjeval, da bi mu predstojnik ministrstva B. ali pa ustrezno pooblaščena oseba (le) tega ministrstva odpustila dolg plačila sorazmernega dela stroškov usposabljanja in izobraževanja. Obveznost namreč preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena OZ). Toženec pa tega ni zatrjeval, pač pa je zatrjeval, da so mu na ministrstvu A. obljubili, da mu teh stroškov usposabljanja in izobraževanja ne bo treba plačati. Obljuba, dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, pa ne veže tretjega - v konkretnem primeru ministrstva B. (prvi odstavek 130. člena OZ).

Tožnik je drugemu v zameno, da bi mu uredil pregled in operacijo žene pri zdravniku mimo čakalne vrste, obljubil pomoč pri premestitvi policistke in izvedbo programa varne vožnje za zdravnika. S svojim ravnanjem je naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 13. člen pogodbe o zaposlitvi (vestno opravljanje dela), 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj), 33. člen ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 34. člen ZDR-1 (spoštovanje delovnih obveznosti), 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj) in 93. člen ZJU (opravljanje dela v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike). Tožnik je huje kršil tudi 15., 17. in 27. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), v skladu s katerim bi moral tudi zunaj delovnega časa preprečevati nezakonita dejanja ter opravljati druge policijske naloge, če je zaradi nezakonitega dejanja ali splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, zdravje, osebna varnost ali premoženje. Ravnal pa je tudi v nasprotju s 4. členom Pravil policije, ki določa, da mora uslužbenec delo opravljati vestno, strokovno, zakonito, pravočasno, in skl

Načeloma je odločitvi delodajalca prepuščeno, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja v določenem državnem organu, ob izpolnjevanju predpisanih pogojev, premesti javnega uslužbenca v ta organ. Če je več javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za premestitev na ustrezno delovno mesto in so ga sposobni opravljati, ter je izkazana delovna potreba po premeščanju le za enega, posebni kriteriji za izbiro uslužbenca, ki mu bo izdan sklep o premestitvi, niso predpisani. Delodajalec lahko izbere javnega uslužbenca po svoji presoji, ki pa ne sme biti diskriminatorna. Ob trditvi tožnika, da ga je tožena stranka med uslužbenci B. izbrala in ga premestila zato, ker je bil član sindikata ter je aktivno sodeloval v organu sindikata, je bila tožena stranka glede na dokazno breme iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1 dolžna dokazati, da ta okoliščina ni bila razlog za izbiro oziroma izbiro upravičiti na drugih kriterijih. Glede na obrnjeno dokazno breme bi morala tožena stranka dokazati, da je bila izbira med tremi javnimi uslužbenci B. dejansko opravljena in da je bila objektivna. Ker dokaznemu bremenu glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje ni zad

Tožnik najmanj pet dni zaporedoma (od 20. 9. 2010 do 24. 9. 2010) ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnik je bil začasno nezmožen za delo od 8. 9. 2010 do 17. 9. 2010, od 18. 9. 2010 pa je bil zmožen za delo. V socialnem sporu je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 18. 9. 2010 do 26. 10. 2012, kar pomeni, da tožnik ni neopravičeno izostal od 20. 9. 2010 dalje. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami do 29. 12. 2010, ko je bil tožniku vročen sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Ker pa tožnik tožene stranke o razlogih za svojo odsotnost od 20. 9. 2010 dalje ni obvestil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Izpolnjen pa je tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, saj je glede na delo, ki ga je tožnik opravljal (zadolžen je bil za nadzor nad pravilnim izvajanjem predpisov ter za spoštovanje zakonitosti in drugih prvin pravnega reda RS pri toženi stranki) tožena stranka iz

Tožnik z obsežnimi revizijskimi navedbami v zvezi z utemeljenim razlogom za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela (drugi odstavek 88. člena ZDR) poskuša minimalizirati pomen in težo neoddajanja poročil, vendar zanemari dejstvo, da je bil za enake kršitve že opozorjen, da svojih delovnih obveznosti ni izpolnjeval kljub ustnim in pisnim odredbam in da že nespoštovanje navodil delodajalca s ponavljanjem istovrstnih kršitev predstavlja utemeljen odpovedni razlog. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na Akt o merilih za ugotavljanje doseganja pričakovanega obsega dela sodnega osebja, ki ne navaja, da je tovrstna kršitev lahko podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za odpoved namreč izhaja že iz zakonskega besedila 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR; po tej je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja - brez izrecne opredelitve, da bi morala biti ta kršitev še dodatno in izrecno predpisana v nekem od aktov delodajalca ali kolektivni pogodbi; tudi brez izrecne opredelitve, da mora biti kršitev huda ali hujša oziroma, da mora imeti večje posledice. Tožnik

V pristojnosti predstojnika je, da uradnika oceni, sodišče pa lahko presodi le zakonitost ocene. Pri tem je omejeno na presojo pravilnega vrednotenja kriterijev iz ZJU. Ker je bilo v konkretnem primeru v okviru te presoje ugotovljeno, da je tožnica delo sicer opravljala kvalitetno, a da ni bila dovolj hitra oz. učinkovita, je pravilen zaključek, da je njena ocena "dobro" (in ne "odlično") zakonita.