VSL sodba I Cpg 827/2010

I. Pritožbi prvotožene stranke in intervenienta se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrne.

Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 6.319,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna intervenientu povrniti pravdne stroške v znesku 281,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 2.934,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna intervenientu povrniti pritožbene stroške v znesku 2.029,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Drugotožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvo in drugotoženi stranki naložilo, da sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati zneske: 79.575,45 EUR, 6.505,76 EUR, 8.345,85 EUR in 6.791,41 EUR 15.057,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dne, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla višino glavnice, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Prvo in drugotoženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 3.787,19 EUR, ter odločilo, da stranski intervenient sam nosi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo sta se pritožili obe toženi stranki in intervenient. Uveljavljali so pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbam ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo in spremenilo odločitev o stroških, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba prvotožene stranke in intervenienta je utemeljena.

Pritožba drugotožene stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka od toženih strank uveljavlja regresni zahtevek. Svojemu zavarovancu je izplačala zavarovalnino za škodo, ki je zavarovancu nastala, ker je prišlo do škodnega dogodka na javni državni cesti. Za vzdrževanje in upravljanje teh cest je zadolžena drugotožena stranka, prvotožena stranka pa je njen pogodbeni izvajalec del rednega vzdrževanja.

O pritožbi prvotožene stranke in stranskega intervenienta

Uredba o načinu opravljanju rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja državnih cest v 4. členu določa, da obvezno gospodarsko službo rednega vzdrževanja cest iz 2. člena uredbe opravlja koncesionar (prvotožena stranke). Prvotožena stranka je zadolžena za redno vzdrževanje javnih cest ter za obnavljanje javnih cest (8. člen Zakona o javnih cestah - ZJC). Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Pravilnik) v 13. členu določa, da so dela rednega vzdrževanja med drugim tudi redno vzdrževanje bankin in redno vzdrževanje prometne signalizacije. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvotoženi stranki in intervenientu, ki v pritožbi poudarjata, da z rednimi vzdrževalnimi deli ni mogoče zagotoviti, da bi bila bankina, kjer je prišlo do škodnega dogodka, vozna tudi za tovorna vozila. To bi bilo mogoče izvesti le z obnovitvenimi deli. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče, iz izvedeniškega mnenja izhaja, da bankina, ki se je vdrla, ne ustreza Pravilniku. Izvedenec je zapisal, da bankine na kraju nezgode praktično ni in da vozišče prehaja v zatraveno brežino. Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je za projektiranje, gradnjo oziroma investicijsko vzdrževanje, skladno z določbo 16. člena (ZJC), odgovorna drugotožena, in ne prvotožena stranka.

Pritožba ima prav tudi v delu, v katerem opozarja, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati, da je opustila obveznosti glede zavarovanja zdrsa z bankine s prometno signalizacijo. Prvotožena stranka je na podlagi Pravilnika zadolžena le za vzdrževanje, ne pa tudi za postavitev nove signalizacije. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je prvotožena stranka zatrjevala, da sta njena delavca opozarjala Direkcijo RS za ceste in s tem tudi drugotoženo stranko, da je treba postaviti ustrezno signalizacijo. Prvostopno sodišče pa je nepravilno ugotovilo, da to prvotožene stranke ne razbremeni odgovornosti za vzdrževanje bankine, ker je ugotovilo, da je iz fotografij iz časa nezgode razvidno, da bankina gotovo ni bila vzdrževana v skladu s Pravilnikom, saj je popolnoma zatravena in zelo ozka, zato je ocenilo ravnanje prvotožene stranke kot premalo skrbno. S tem, ko je prvotožena stranka opozarjala drugotoženo stranko, je izpolnila tisto, kar ji nalaga Pravilnik. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je prvotožena stranka dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde (154. člen Obligacijskega zakonika), saj ji ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju s Pravilnikom in ZJC.

Ker je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede obveznosti prvotožene stranke v zvezi z izgradnjo bankine in postavitvijo ustrezne prometne signalizacije, je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene stranke in intervenienta ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo (5. alineja drugega odstavka 358. člena) tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrnilo.

O pritožbi drugotožene stranke

Ne drži pritožbena trditev drugotožene stranke, da prvostopno sodišče ni razjasnilo dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je voznik vozil v skladu z določili Zakona o varnosti cestnega prometa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ravnanje voznika R. dovolj previdno in skrbno. Navedlo je, da gre za izkušenega voznika, ki je, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, vozil precej pod predpisano omejitvijo hitrosti. Poudarilo je, da je na kraju nesreče levi nepregledni ovinek in da je cesta zelo ozka. Izvedenec je zapisal, da je voznik zaviral takoj, ko je zagledal nasproti vozeče vozilo, tako je izpovedal tudi voznik. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da se je voznik na bankino le umaknil, ko se je izogibal nasproti vozečemu tovornemu avtomobilu na zelo ozki cesti, da bi preprečil trčenje dveh tovornih vozil, bankina pa se je nato pod težo tovornega vozila vdrla. Tovorno vozilo je bilo pravilno naloženo. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da voznik R. ni prispeval k nastali škodi. Prav ima prvostopno sodišče, da ni prepovedano, da v sili vozilo zapelje na bankino, prepovedana pa je običajna vožnja in parkiranje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je drugotožena stranka kršila varnostne predpise o gradnji in vzdrževanju ceste, pa tudi glede same pravilne konstrukcije ceste. Varno projektiranje in gradnja cestnega telesa sta v skladu s 16. členom Zakona o javnih cestah v domeni upravljavca cest (drugotožene stranke). Drugotožena stranka bi morala ukrepati tako, da bi na neurejeno bankino opozorila vsaj z ustrezno prometno signalizacijo, tega pa ni storila. Dolžna pa bi bila pričeti z rekonstrukcijo ceste na spornem odseku. Ker tega ni storila, je z opustitvijo dolžnega ravnanja prispevala k temu, da je prišlo do škodnega dogodka.

Pritožbeno sodišče je v skladu s pooblastilom iz 1. odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala drugotožena stranka niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, potrdilo (353. člen ZPP).

V skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških postopka. Po spremembi izpodbijane sodbe je prvotožena stranka tako v postopku v celoti uspela in je zato upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP), ki zajemajo: stroške odvetniške zastopanja (8.270 OT, 3.795,93 EUR), stroške kilometrine (182,00 EUR), stroške sodnih taks (506,09 EUR) in stroške za izvedenca: 1000,00 EUR, 2% materialnih stroškov (75,95 EUR) in 20% DDV (759,18 EUR) skupaj 6.319,15 EUR.

Intervenient je upravičen do povrnitve svojih pravdnih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP) (strošek kilometrine v višini 281,60 EUR). Sodišče intervenientu ni priznalo stroškov izvedenine, daj iz sklepa sodišča izhaja, da je bilo plačilo predujma za izvedenca naloženo prvotoženi stranki, ki je stroške izvedenine tudi priglasila.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v povezavi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker je prvotožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške: 1.625 OT (745,87) za sestavo pritožbe, 2.024,36 EUR takse za pritožbo, 2% materialnih stroškov (14,91 EUR) in 20 % DDV (149,17 EUR), skupaj 2.934,31 EUR. Ker je intervenient uspel s pritožbo, mu je tožeča stranka dolžna povrniti stroške takse za pritožbo 2.024,36 EUR in 5,00 EUR poštnih stroškov, skupaj 2.029,36 EUR.

Tožeča stranka je dolžna povrniti odmerjene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).