VSL sodba I Cp 1301/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zoper drugo toženo stranko Mestno občino Ljubljana ter ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine zoper prvo toženo stranko K. d.d. v višini 11.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu, plačilo glavnice v višini 44.661,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov drugo tožene stranke v višini 4.817,57 EUR, prvo toženi stranki pa je naložilo plačilo stroškov tožnika v višini 615,8 EUR.

Zoper točke I., II. in IV. izpodbijane sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila prvo tožena stranka. Navedla je, da je obveznost gospodarske javne službe po 8. členu Zakona o javnih cestah le vzdrževanje javnih cest ter da v postopku ni bilo razjasnjeno, ali je drugo tožena stranka upravljalec pločnika, na katerem je prišlo do poškodbe, oziroma ali je slednji kategoriziran. V zvezi s tem je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedenca urbanistične stroke. Nadalje navaja, da je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede kraja, načina nastanka škodnega dogodka in stanja pločnika, ter da mu je bilo dano zgolj naročilo za posipanje, ne pa tudi za odstranitev poledice. V skladu z načelom neminem leadere pa bi tožnik do svojega cilja lahko izbral primernejšo pot. Po mnenju pritožbe je prisojena odškodnina v nasprotju s sodno prakso. V posledici pa je napačna tudi odmera stroškov postopka. Po povedanem pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prva stopnje, saj so jasno in prepričljivo utemeljene v razlogih izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se nanje v celoti sklicuje.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da obstoj lastninske pravice na parceli (torej pločniku, na katerem je prišlo do poškodbe) ni bistven za obstoj odgovornosti vzdrževanja in čiščenja pločnikov. Relevantno je, kdo upravlja pločnik in je posledično dolžan zanj skrbeti. Dejstvo, da cesta ob pločniku v konkretni zadevi ni javna cesta, še ne pomeni, da cesta in pločnik ob cesti nista javna površina in da ne moreta biti predmet obveze javne službe. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da Zakon o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/2001 in nasl.) v prvem odstavku drugega člena definira pojem javne površine kot površino, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem. V predmetni zadevi je pločnik nedvomno predstavljal površino, ki je bila namenjena splošni rabi in se je dejansko uporabljala kot javna cesta. Ob škodnem dogodku veljavni Zakon o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 32/93 in nasl.) pa je v 26. členu kot obvezno lokalno javno službo navajal tako čiščenje javnih površin kot tudi urejanje površin za pešce. Zato so neutemeljene navedbe pritožnika, da tekom postopka ni bilo razjasnjeno ali je drugo tožena stranka upravljalec pločnika. Iz navedenega namreč nedvomno izhaja, da je bila Mestna občina Ljubljana dolžna skrbeti za predmetno površino, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo postavitev izvedenca urbanistične oziroma gradbene stroke, na kar se sklicuje pritožba, saj je bilo dejansko stanje zadosti razjasnjeno, sodišče prve stopnje pa ob tem tudi ni potrebovalo strokovnega znanja, s katerim ne bi razpolagalo.

V skladu z navedenim so neutemeljene tudi vse nadaljnje pritožbene navedbe glede nepravilne uporabe materialnega prava in glede zakonitosti Odloka o zimski službi. Osmi člen Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/97 in nasl.) resda omenja zgolj javno cesto, vendar pa je potrebno zakon gledati z vidika vseh njegovih določb. Iz 13. člena istega zakona namreč izhaja, da je sestavni del javne ceste tudi površina za pešce, zgoraj pa je pritožbeno sodišče obrazložilo, zakaj se omenjeni enoti štejeta za javno površino. Enako velja za določbo 44. člena Zakona o javnih cestah. Smiselno enako namreč izhaja iz 21. člena Zakon o lokalni samoupravi (Ur. l. RS, št. 72/1993), ki se nanaša na splošno na javne površine, ne glede na to ali je lega ob državni cesti. Morda bi bila uporaba slednje določbe v konkretnem primeru primernejša, nikakor pa uporaba 44. člena Zakona o javnih cestah ni napačna, saj se v predmetni zadevi ni ugotavljalo ob kakšni cesti (občinski ali državni) pločnik leži, temveč ali gre za javno površino, za vzdrževanje katere je bil zadolžen pritožnik (kar pa je bilo obširno obrazloženo v prejšnjem odstavku).

Pritožnik se v uvodu pritožbe pritožuje tudi zoper prvo točko izpodbijane sodbe, in sicer proti delu izreka, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko MOL L. zavrnilo. Tekom dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da je drugo tožena stranka prenesla upravljanje predmetne površine na K. d.d., torej pritožnika, čemur sam v pritožbi niti ne ugovarja. Tako je prvostopenjsko sodišče pravilno tožbeni zahtevek tožnika v tem delu zavrnilo ter presojalo o odškodninski obveznosti prvo tožene stranke.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče pojasnilo, da v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, so neutemeljene tudi navedbe v pritožbi o napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je po skrbni dokazni oceni ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi padca tožnika na pločniku, kateri je bil neočiščen, poledenel. Svoje ugotovitve je podprlo z dokazi, ravno tako pa je natančno navedlo, da izpovedb, ki so se razlikovale od drugih, ni štelo za verodostojne ter navedlo prepričljive razloge zakaj ne. Ob tem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da četudi so bile fotografije pločnika posnete nekaj dni po dogodku, to ne pomeni, da ne dokazujejo stanja pločnika. Glede na to, da je bilo tekom dokaznega postopka ugotovljeno, da po škodnem dogodku padavin ni bilo, temu pa tekom postopka tudi nihče ni oporekal, bi bilo stanje pločnika na fotografijah čez par dni, če ne enako, kvečjemu boljše, nikakor pa ne slabše.

Neutemeljene so tudi navedbe v pritožbi, da je sodišče nepravilno ugotovilo obseg posebnega naročila. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo jasno ugotovljeno, kakšna je bila naloga prvo tožene stranke ter kakšen učinek bi moralo imeti opravljeno delo. Ker slednjega, kot izhaja iz dokazov, ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da očitno prvo tožena stranka svoje dolžnosti ni opravila tako kot bi bilo treba. Pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje, da nikakor ni naloga sodišča pojasniti, kaj bi morala prvo tožena stranka v okviru svojih dolžnosti še storiti. Sodišče samo ugotavlja, da tisto kar bi moralo biti storjeno, ni bilo, v posledici pa je prišlo do dogodka, ki je predmet te pravde.

Pritožba še navaja, da bi moral tožnik izbrati primernejšo pot do cilja. Pritožbenemu sodišče se zdi pločnik najbolj primerna pot do cilja, saj je vendar namenjen hoji pešcev. Kot pa je že prvo sodišče pravilno ugotovilo, je bil tožnik obut v zimske čevlje, hodil pa je previdno.

Nazadnje pa pritožbeno sodišče odgovarja še na navedbe pritožnika glede višine prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje pri določitvi škode ni upoštevalo posledic glede ekstremnih fizičnih obremenitev, katerih tožnik niti ni zatrjeval. Upoštevalo je duševne bolečine, katere je tožnik zatrjeval, in sicer v tožbi, nato pa jih je specificiral pri zaslišanju, zato so pritožbene navedbe v tem delu niso neutemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča je višina odškodnine, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje primerna in v skladu s sedanjo sodno prakso.

Pritožnik je navajal še premoženjsko škodo, ki naj bi bila zajeta pri telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem, vendar je iz izpodbijane sodbe razvidno, da sodba o tem nič ne govori, in je očitno, da navedbe niso bile namenjene tej pritožbi. Enako velja glede navedb pritožnika o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v sodbi široko in natančno obrazložilo, katere stroške je upoštevalo in katere ne. Navedbe v pritožbi so v tem delu pavšalne in zato neupoštevne.

Pritožba po povedanem ni utemeljena, sodišče prve stopnje ni kršilo katere od določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.